Zabaven komentar Matthewa Robersona v GQ o zlobi Luke Dončića (strojni prevod z nekaj malega editiranja):

Mladi Slovenec se po lastnem priznanju ne zna hitro gibati. Izjemno spoštuje nachose v Hard Rock Cafe. Ni povsem jasno, ali trenira izven košarke ali ne, kar je v redu, pošteno [..]. Toda ena stvar, ki jo Dončić lahko naredi, kar je vedno znova dokazal med tem svetim nizom v končnici, je, da vas polije z bencinom, mimogrede prižge vžigalico in vam vrže 35 košev na glavo.

…

Toda način, na katerega to počne, je tako osupljiv za gledanje. Kot gledalec izkusiš mešanico želje, da bi popustil nasprotniku – da bi prenehal z lopato odmetavati zemljo na že izkopan grob –, hkrati pa želiš videti, kakšen sadistični trik bo izvedel naslednjič. Morda je bil ključni trenutek te končnice ta, ko Dončić športno lovi Rudyja Goberta na vrhu črte za tri točke, preden je zadel met, ki mu je uradno utrdil mesto enega najbolj zlobnih igralcev NBA vseh časov. To je bila čista zloba.

Še več – vsaj če vam je všeč peklensko, gladiatorsko uničenje nemočnega človeka – bilo je namerno zlobno. Dončić je posebej želel igrati na Goberta, ki ima štiri trofeje za najboljšega obrambnega igralca leta (vključno z letošnjim) in ima dokumentirano zgodovino enega najmanj priljubljenih igralcev lige NBA. Ne samo to, Dončiću je to uspelo na Gobertovem domačem parketu in se odločil za strel, ki bi Dallasu prinesel zmago, ne le izenačenje. Kar je sledilo, je bila legenda. Rjovečemu “mamojebec, ne moreš me kriti” je sledilo srečanje z ekipo Inside the NBA, kjer je mirno pojasnil, da je Gobert branilec, ki si ga želi. Tudi to je že storil: prvič je proti visokemu Francozu režiral »ne moreš me kriti« pred dvema letoma v končnici, po drugačnem, nekoliko manj ponižujočem ponižanju Goberta. Bilo je skoraj tako, kot da bi leta skrbno pripravljal drugega v letošnji končnici, svojo najbolj umazano potezo pa prihranil za večji oder. Sranje serijskega morilca, res.

Tisto, zaradi česar je Luka Dončić tako prepričljiv, je ista stvar, zaradi katere je nasilnež na igrišču tako prepričljiv: opazovati ga, kako dela, je perverzno veselje, a samo moliš, da se to ne bi zgodilo tebi. V tem pogledu je Dončić ukrojen iz istega blaga kot fantje, kot so Kobe Bryant, Kevin Garnett in, če bi si drznili reči, Michael Jordan. Vsi generacijski talenti, vsi spoštovani s strani svojih vrstnikov, a tudi nekdo, za katerega bi vam njihovi vrstniki rekli, da je zlobnež A razreda. To je tisto, kar je včasih potrebno – in pomanjkanje morilskega nagona je pred njimi porušilo številne lovce. Toda za Dončića – ki je izločil Minnesoto s 36 točkami, kar je njegov najvišji izkupiček v sezoni 2024 – velik del njegove moči izhaja iz te surovosti. Obožuje te stvari. Nič ga ne osreči bolj kot osramotiti nekoga, in ne glede na to, ali je to etično ali celo kul, fant naredi košarko zabavno.

…

While Nikola Jokic—the reigning champion, and fellow Slavic sensation—is guided by an ethos of who cares, it’s just a game, the only thing dismissive about Doncic is his attitude toward the dudes trying to check him. It seems fair to say that the five-alarm heater Doncic has been on this spring is motivated more by wanting the other guys to lose as much as he wants to win. Frankly, that should terrify the Boston Celtics, who don’t have anyone on the roster with nearly the same mentality.

If Doncic and the Mavericks can pull off the upset over Boston in the Finals (FanDuel currently has the Mavs at +184 to win the series), not only will it cap off one of the most impressive playoff marches ever—five Luka triple doubles and counting, 7-2 record on the road, lower seed in each round—it will be a huge win for everyone powered by spite. Maybe he’ll even get to finish that beer.

Vir: Matthew Roberson, GQ