Težko. Gre za dve načeloma ločeni, vendar lahko tudi povezani zadevi. Prva je, da bi Josepha Bidna zamenjali kot predsednika ZDA. To bi zahtevalo, da bi v skladu s 25. amandmajem podpredsednica in večina kabineta obvestila Senat in Kongres o tem, da predsednikni več sposoben opravljati predsedniških funkcij, s čimer bi ga podpredsednica Kamala Harris zamenjala na predsedniškem mestu. To bi ji kasneje odprlo pot, da postane tudi demokratska nominiranka za predsedniške volitve. Nekateri senatorji pozivajo k temu, s tem so se poigravali tudi v New York Timesu.

Toda se bo to tudi zgodilo? Ni nemogoče, je pa dokaj malo verjetno. Kajti s tem bi demokrati zasejali dvom v celoten Bidnov mandat in vse politike Bidnove administracije.

Druga pa je, da bi Bidna zamenjali kot demokratskega kandidata na predsedniških volitvah. S tem vprašanjem se ukvarja večina zahodnih medijev in uredniški odbori in ugledni posamezniki Bidna pozivajo k umiku:

• To Serve His Country, President Biden Should Leave the Race – New York Times Editorial Board
• Joe Biden Is a Good Man and a Good President. He Must Bow Out of the Race – Thomas L. Friedman, New York Times
• The Best President of My Adult Life Needs to Withdraw – Paul Krugman, New York Times
• Who Might Replace Biden on the Top of the Ticket? – New York Times
• Opinion: The Dramatic Dangers of a Second Biden Administration – New York Times
• Could Democrats replace President Biden at the top of the presidential ticket? – New York Times

Toda mediji so kmalu prišli do hladnega tuša z ugotovitvijo, da Bidna kot predsedniškega kandidata formalno ni mogoče umakniti, če se sam ne umakne. Biden je v predvolilni kampanji demokratske stranke zbral 3,894 od skupaj 3,937 glasov delegatov. Formalno bi se torej morala večina teh delegatov premisliti in na nominacijski konferenci 19. avgusta bi moralo vsaj 1,968 delegatov glasovati za drugega kandidata.

Toda se bo to tudi zgodilo? Ni nemogoče, je pa dokaj malo verjetno. Prvi razlog je, da večina delegatov še vedno zavezana Bidnu. Drugi pa je, da bi se morali poenotiti glede novega kandidata. Kar je še težje. Vsaj tako kaže.

Nadaljujte z branjem→

Predvolilna debata med Bidnom in Trumpom na CNN je, ob paniki v Demokratski stranki, predvsem šokirala večino opazovalcev. Predvolilno soočenje je bilo za mnoge “Cesar je nag” moment. Spoznanje, da Joe Biden, formalni predsednik ZDA, dejansko ni za krmilom ZDA, ker enstavno “ni več z nami“, kot je to opisal Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh. Situacija nekako spominja na anekdote, ko so nekatere družine prikrivale smrt upokojenega sorodnika, da bi lahko še naprej dobivale njegovo mesečno pokojnino.

Ta predvolilna debata med Bidnom in Trumpom odpira ključno vprašanje, kdo v resnici vodi ZDA. Kot prvi je to najbolj vokalno v tvitu opisal Vivek Ramasvamy, neuspešen protikandidat Trumpu na republikanskih primarnih volitvah:

If you were shocked by what you saw last night (as many of my centrist & Democrat friends were), ask yourself why you were shocked. Biden’s cognitive deterioration has been evident for a *very* long time: if you weren’t aware of it, or were convinced those claims were “right-wing conspiracies,” that tells you something important about the quality of the news you’re consuming & the institutions you trust.

Ask yourself whether it’s possible that those same outlets which lied to you about the mental fitness of the sitting president might have lied to you about anything else. Look into the Russia collusion hoax, the “fine people” and bleach hoaxes, the origin of COVID-19, Hunter Biden, the evidentiary basis for climate change policies or pediatric “gender-affirming care.” Seek out original sources & uncut video footage, instead of relying on the filter of mainstream media coverage.

Ask yourself this too: who is actually running this country? Do you honestly believe Joe Biden is in charge? Is the “deep state” a conspiracy theory, or is it a reality hiding in plain sight?
Nadaljujte z branjem→

Vladne stranke (koalicije) zahodnih držav so si ta mess, v katerem so se znašle in politični kaos, v katerega so nas pahnile, same zakuhale – s povzročitvijo visoke inflacije in globalne nestabilnosti:

1. s forsiranjem nadaljevanja vojne v Ukrajini (kar je povzročilo energetsko krizo, pospešilo inflacijo in posledično prisililo centralne banke v dvig obrestnih mer in povzročilo recesijo / stagnacijo)
2. s podpiranjem izraelske vlade v genocidu nad Palestinci
3. s forsiranjem hladne vojne proti Kitajski.

Nič od tega ni bilo potrebno, šlo je za zavestno politično odločitev in brezumno sledenje zmešani ameriški politiki. Mednarodnemu redu, ki ga oblikujejo norci.

Jasno, da gre za kitajsko propagando in potenciranje, vendar ali lahko najdemo en smiseln kontra argument narativi v spodnjem videu?

Vprašanje je le, ali so v Demokratski stranki včeraj namerno pustili, da je Biden na soočenju pogorel do tal, da ga bodo lahko zdaj zamenjali z nekom “živim” in koherentnim. Toda tudi če gre za kontrolirano, namerno sproženo paniko, se demokrati ne morejo rešiti. Za kaj takega je veliko prepozno. Za inflacijo in dve vojni prepozno.

Po pričakovanju pred začetkom soočenja – Bidna nič ne more rešiti. Zato se je panika v Demokratski stranki razširila in poglobila, saj Bidnov potop utegne za seboj potegniti celo stranko. Vprašanje je, kako se ga (čim prej) znebiti.

Tako se je odprla diskusija na CNN po soočenju:

“Right now, there is a deep, a wide, and a very aggressive panic in the Democratic Party. It started minutes into the debate, and it continues right now. It involves party strategists and involves elected officials.

It involves fundraisers, and they’re having conversations about the President’s performance, which they think was abysmal, which they think will hurt other people down the party on the ticket.

They’re having conversations about what they should do about it. Some of those conversations include: Should we go to the White House and ask the president to step aside? Should prominent Democrats go public with that call?”

Je pa seveda res, da demokratom nobena menjava kandidata ne more pomagati, da bo Trump zmagal in da Trump kot alternativa Bidnu pomeni zgolj novega norca na področju zunanje politike na čelu ZDA. V tisti matriki, ki jo je lepo pojasnil Branko Milanović, spada Biden med ameriške hegemoniste, Trump pa med socialne darviniste. Prvi bi urejali svet v skladu s potrebami ameriške hegemonije in to prodajali kot “zaščito svobodnega sveta”, drugi pa bi dovolili, da se države pobijejo med seboj in naj pač zmaga močnejši.

Pred nocojšnjim prvim soočenjem med pretendentoma za nov predsedniški mandat, Josephom Bidnom in Donaldom Trumpom, pri demokratih gorijo vse rdeče lučke. Čeprav je ameriško gospodarstvo (kljub ali pa prav zaradi enormnega povečanja fiskalnega deficita in javnega dolga) v dokaj dobri kondiciji z rekordno nizko brezposelnostjo, pa večina vprašanih v anketah javnega mnenja meni, da gre ameriškemu gospodarstvu zelo slabo, da je brezposelnost visoka, kapitalski trgi pa v razsulu. Ključni razlog za to razhajanje med podatki in sentimenti naj bi bila pretekla visoka inflacija. Visoka inflacija naj bi povsem distorzirala percepcijo volilcev. In za to percepcijo slabega stanja volilci krivijo aktualnega predsednika Bidena.

Biden se torej v soočenju (če bo sploh sposoben slediti diskusiji in obdržati fokus, kot se bojijo v demokratskem štabu) ne bo mogel sklicevati na dobro gospodarsko situacijo (na Clintonovo »It’s the economy, stupid!«). Zatorej mu svetovalci svetujejo naj se drži piarja in poosebljanja zaslug za vse ukrepe.

Bojim pa se, da Bidnu ne more nič pomagati k političnemu preživetju. (Glede na zdravstveno oziroma mentalno stanje mu resnici na ljubo tudi politično preživetje ne bi pomagalo. Dopuščam pa, da je v ozadju načrt z ustreznejšim podpredsednikom, ki bi Bidena zamenjal takoj v začetku mandata, ko Biden več ne bi bil opravilno sposoben) Pa tudi zaslužil si ga Biden ne bi glede na dizaster v zunanji politiki (podpihovanje vojne v Ukrajini in Palestini, iniciranje hladne vojne s Kitajsko, destabilizacija sveta z destruktivno zunanjo politiko).

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović je naredil čudovito razlago 4 tipov ideologije, ki se krasno ujame v delitvah med podpornike ali nasprotnike vojskujočih se v dveh aktualnih vojnah – v Ukrajini in Palestini. V spodnji matriki lahko določite, kateri ideologiji pripadate – legalistični proti vojni, hegemonistični (“ameriški psi”), real-geopolitični ali socialno darvinistični.

Recently, a Chinese author (as seems from the text and the Chinese characters used) proposed the following understanding of international relations. (I am grateful to a friend who shared it with me yesterday.) The author noticed (as I think many have) that regarding the two wars currently being fought, very interesting (2×2) ideological coalitions have been formed. There are people who support Palestine and Ukraine, those who support Israel and Ukraine, those in favor of Russia and Palestine, and finally the group that supports Russia and Israel. What is interesting, even to a casual observer, is that neither of the four quadrants is empty, and that there is a logic in the defense of each. The Chinese author in fact even proposed the names for the four camps, which I would, in some cases, for perhaps better understanding, change.

Nadaljujte z branjem→

Metod Di Batista

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je končno, po več kot 10 letih, izdalo okoljevarstveno dovoljenje za ureditev tretjega voznega pasu na štajerski avtocesti.

Dodatna tretja vozna pasova na avtocestnem odseku Domžale – Zadobrova se bosta izvedla na račun ukinitve sedanjih odstavnih pasov, ki se bosta preoblikovala  v vozna pasova. Zgrajene bodo le odstavne niše. To bo velika pomanjkljivost v smislu zagotavljanja prometne varnosti in pretočnosti, ob motnjah kot so prometne nesreče ali vzdrževalna dela.

Prometna stroka že več kot 10 let opozarja na nujnost širitve avtocest s tretjimi pasovi na odsekih, kjer je že dolgo prekoračena kapaciteta in ni zagotovljena raven kvalitete za to kategorijo cest. Pri tem ima velik vpliv visok delež tovornega prometa in njegovo vsakoletno povečevanje.

V tem obdobju se nam je zgodila ideologija trajnostne mobilnosti, ki je prepovedovala vlaganja v širitve avtocest, ker bi to povzročilo še več dodatnega (induciranega) prometa na njih. Kljub dokazovanju nekaterih, da je ta ideologija škodljiva, so jo podpirali številni predsedniki vlad, ministri in državni uradniki, ki so bili odgovorni za prometno politiko zadnjih 15 let v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem→

Mediji so glede Juliena Assangea odigrali podobno vlogo, kot so igrali v primeru ameriškega napada na Irak, Libijo, Afganistan in kot jo igrajo v primeru vojne v Ukrajini – igrajo po notah, ki jih pišejo ameriške obveščevalne agencije. Morda se nekateri novinarji tega niti ne zavedajo. Ne poznajo (ne)subtilnih pritiskov lastnikov, financerjev in oglaševalcev na vsebino medijskih objav. In tudi ko so se ex post kot faktično lažne izkazale narative ameriških obveščevalnih agencij v vseh teh dejanjih, si mediji ne upajo objaviti dejstev o vzrokih in posledicah kriminalnih dejanj ameriškega režima. Pa čeprav so javno dostopna. Tudi v primeru Assangea in Ukrajine ne bo drugače. Mediji so sostorilci.

Mar ni perverzno, da so najbolj nesvobodni mediji prav v času kapitalizma in zaradi kapitalizma?

It was the media, led by the Guardian, that kept Assange behind bars. Their villainy will soon be erased because they write the script about what’s going on in the world.

It is only right that we all take a moment to celebrate the victory of Julian Assange’s release from 14 years of detention, in varying forms, to be united, finally, with his wife and children – two boys who have been denied the chance to ever properly know their father. 

His last five years were spent in Belmarsh high-security prison as the United States sought to extradite him to face a 175-year jail sentence for publishing details of its state crimes in Iraq, Afghanistan and elsewhere.

For seven years before that he was confined to a small room in the Ecuadorian embassy in London, after Quito awarded him political asylum to evade the clutches of a law-breaking US empire determined to make an example of him.

His seizure by UK police from the embassy on Washington’s behalf in 2019, after a more US-aligned government came to power in Ecuador, proved how clearly misguided, or malicious, had been those who accused him of “evading justice”.

Everything Assange had warned the US wanted to do to him was proved correct over the next five years, as he languished in Belmarsh entirely cut off from the outside world. 

No one in our political or media class appeared to notice, or could afford to admit, that events were playing out exactly as the founder of Wikileaks had for so many years predicted they would – and for which he was, at the time, so roundly ridiculed.

Nor was that same political-media class prepared to factor in other vital context showing that the US was not trying to enforce some kind of legal process, but that the extradition case against Assange was entirely about wreaking vengeance – and making an example of the Wikileaks founder to deter others from following him in shedding light on US state crimes.

Nadaljujte z branjem→