Volitve v Evropski parlament so prinesle pričakovan zasuk v desno. Čeprav so oblasti v večini EU držav in najvišji predstavniki EU poskušali minimizirati izid volitev kot manjši zasuk v skrajnost, ki ne bo bistveno spremenil političnih razmerij, pa je nervoza očitna. Kaže se v sprožitvi sistemskih mehanizmov, ki bi omejile možnosti skrajnim političnim silam za prevzem vzvodov odločanja in učinkovito vladanje.

Evropske volitve zaradi specifične strukture delitve oblasti v EU, kjer je Evropski parlament šele na četrtem mestu, niso zelo pomembne, so pa pomembne kot vmesni signal vladajočim glede sentimentov volilnega telesa. V polovici EU držav, tudi v Sloveniji, so se pozicije strank, ki so precej desno od centra, okrepile. Zaradi njune velikosti in specifične vloge v odločanju na ravni EU so pomembni predvsem politični premiki v Nemčiji in Franciji. V obeh so se dramatično okrepile stranke močno desno od sredine, pa tudi močno levo od sredine. V Franciji je predsednik Emmanuel Macron takoj po prvih objavah volilnih rezultatov razpustil parlament in razpisal predčasne volitve, medtem ko se nemška vladna koalicija kljub bolečemu porazu ni odločila za tak korak.

Glede političnih premikov na evropski ravni je po mojem mnenju potrebno vzeti v obzir predvsem troje – najprej razumeti vzroke za te politične premike, nato kratkoročno predvideti možne sistemske mehanizme za omejitev manevrskega prostora populističnim voditeljem in predvsem, kako srednjeročno nasloviti  frustracije volilnega telesa.

Nadaljujte z branjem→

To je veljalo leta 2015, to je veljalo leta 2022 in to velja (še bolj) tudi danes. Vendar so ameriški neokoni imeli (in še vedno imajo) drugačne aspiracije.

Spodnja slika pove enostavno dejstvo: v vseh državah, v katerih je stopnja natalitete nižja od 2.1 (normalna reprodukcija prebivalstva), bo prebivalstvo postopno izumrlo. To je matematična gotovost. Spodaj je še ena slika, ki dodatno ilustrira to gotovost – kaže na invertirano (narobe obrnjeno) demografsko piramido v Južni Koreji (ki je najbolj ekstremen primer izumiranja prebivalstva – stopnja natalitete v 2023 je zgolj še 0.72). Torej manj mladih generacij v spodnjem delu piramide pomeni čez desetletja manj mladih v fertilni dobi in tako še manj otrok. Matematična gotovost izumrtja nacije.

Lahko pa diskutiramo o tem, kateri so ključni razlogi za to odločitev v evropskih državah (zahodnih državah nasploh), da se nočejo več razmnoževati. Jaz bi dal na prvo mesto hedonizem ter nek iracionalen sentiment med mladimi glede ogroženosti. V vseh pogovorih, ki jih imam z mladimi, tudi z mojim starejšim sinom, pride na površje njihov “argument”, da nočejo rojevati otrok v ta grd svet, ki smo jim ga pustili. Meni se ta “argument” zdi neumnost, saj se običajno največ otrok rodi v oziroma po vojnah in velikih katastrofah (zaradi preživetvenega nagona). Tudi naša generacija, ki je odraščala v času tranzicijske krize po koncu socializma, je doživela dokaj slabe čase in slabe pogoje za službe, še slabše za nakupe prvega stanovanja itd. Vendar smo bili “lačni” uspeha, imeli smo željo, da se postavimo na noge, da dobimo dobro službo, da osnujemo družino, da kupimo prvo stanovanje in da družini omogočimo dobro življenje.

Te mlade generacije pa te “lakote” ne poznajo več. Živijo pri starših, ne mudi se jim zaposliti, prvi avto in prvo stanovanje jim kupimo starši. Otroci bi se v teh pogojih morali zgolj “pariti” in ustvarjati družine. Toda tudi te želje po druženju in “parjenju” je danes manj. Mnogi se raje držijo doma in igrajo igrice na spletu. Z namišljenimi prijatelji v virtualnem svetu.

Gre za hedonizem ali prekletstvo napredka?

Fiskalno varčevanje v času stagnacije ali krize pomeni – po definiciji enačbe za BDP – poglobitev krize zaradi dodatnega, umetnega znižanja agregatnega povpraševanja. Evrsko območje je v stagnaciji. Fiskalno varčevanje v treh največjih državah za Nemčijo (ki bo samoiniciativno zategnila javne izdatke) bo poglobilo krizo oziroma privedlo do recesije v teh državah, zaradi fiskalnega prelivanja med državami (prek trgovinskih povezav) pa bo poglobilo stagnacijo v evrskem območju.

Mar se politiki niso ničesar naučili iz katastrofalnih napak ekonomske (fiskalne) politike v času evrske krize?! Le kako je lahko nekdo tako neumno kratkoviden? Država ni gospodinjstvo, država poveča trošenje, ko ga zasebni sektor zmanjša (kontraciklična fiskalna politika). Država varčuje, ko je rast visoka (ko zasebni sektor obilno troši), in takrat vodi primarni presežek in zmanjšuje javni dolg/BDP.

V vednost

Kitajska letno proizvede 31 % vseh globalnih emisij CO2, drugi največji CO2 onesnaževalec so ZDA s 13.6 %, sledita pa Indija in države EU-27 s po 7.5 %. Torej potrebno znižanje globalnih CO2 emisij, da bi preprečili segrevanje planeta za več kot 2 stopinji Celzija, lahko efektivno naredi le Kitajska. Vsi ostali igralci so premajhni, da bi imeli bistveni vpliv.

Kitajska se glede tega močno angažira, tudi s politiko ničelnih emisij do leta 2060, vprašanje pa je, če bo to zadostovalo za zaustavitev rasti globalnih temperatur. Spodaj je dober prispevek Adama Toozeja na to temo.

The escalating climate crisis will be driven by natural mechanisms and tipping pionts, whose effects we are now seeing every day. Business decisions and technological developments are crucial. But insofar as policy matters, and it does, it is China’s policy that matters most, no longer that of the USA or the EU. Time is running out. If we are serious about stabilization by mid-century, decisions have to be made now to significantly accelerate the pace of decarbonization worldwide.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska je po obsegu industrijske proizvodnje pred desetletjem presegla obseg proizvodnje v vseh razvitih državah skupaj. To velja tudi za vmesne proizvode (komponente oziroma sestavne dele za končno vgradnjo). To nakazuje, da sta kitajska industrija in s tem BDP ogromna. Nedavno je Svetovna banka na podlagi ankete (na 16,000 mestih) v Kitajski objavila nove ocene kitajskega BDP na podlagi paritete kupne moči (PPP). PPP je indeks, ki domače proizvode in storitve na podlagi primerjave cen in kvalitete naredi primerljive med državami. In na podlagi tega novega indeksa PPP je Svetovna banka še nekoliko dvignila kitajski BDP, in sicer je po njem kitajski BDP večji od ameriškega ne samo za 19 % (po starem indeksu PPP), ampak za 25 %.

Vendar niso vsi srečni s to primerjavo. Kitajski statistični urad NBS je denimo izjavil, da je kitajski BDP nižji od te ocene. Razlog za to naj bi bil, da kitajske oblasti želijo podcenjene ocene njenega BDP, da bi ohranile status države v razvoju (pomembno zaradi prednosti znotraj WTO trgovinskega sistema).

Nadaljujte z branjem→

Zanimiv pristop kontroverznega zgodovinarja konzervativne provenience Nialla Fergusona k dokazovanju, da bi v novi hladni vojni bile ZDA v vlogi Sovjetske zveze (glejte spodaj) – predvsem zaradi ekonomskih razlogov (predvsem deficita, povečanih stroškov servisiranja dolga in posledično manjših izdatkov za vojsko), pa tudi gerontokracije, splošnega družbenega nihilizma itd.

No, meni se zdi to precej za lase privlečena analiza, kar nekaj, čeprav naslovna poanta ni povsem neverjetna. Če že, bi bile v novi hladni vojni ZDA v vlogi Sovjetske zveze predvsem zaradi tehnološkega, industrijskega in trgovinskega zaostajanja za glavnim tekmecem – Kitajsko. V prejšnji hladni vojni je bila Sovjetska zveza trgovinsko izolirana s strani Zahoda in gospodarsko omejena zgolj na države Varšavskega pakta in nekaj neuvrščenih držav. Sovjetska zveza je kot velesila bankrotirala zaradi tehnološkega in gospodarskega zaostajanja. Tokrat pa se v izolacijo prostovoljno spravljajo ZDA in z njo njene zahodne sledilke, ki se s trgovinsko in tehnološko vojno ter sankcijami proti Rusiji in lastnim miniranjem dolarja kot globalne rezervne valute (z zaplembo monetarnih rezerv druge države) zapirajo znotraj 1-milijardnega trga, medtem ko Kitajska dela na gospodarski in trgovinski integraciji znotraj 7-milijardnega globalnega trga.

ZDA so prvo hladno vojno dobile zaradi globalne trgovinske integracije, Sovjetska zveza pa jo je izgubila, ker je bila izven te globalne integracije. Kitajska danes to novo hladno vojno dobiva zaradi globalne integracije, ZDA pa jo izgubljajo zaradi svoje dezintegracije iz globalnega gospodarstva.

Nadaljujte z branjem→

Da je bil švicarski “Vrh o miru v Ukrajini”, bolj kot ne politična polomija, je praktično konsenz v zahodnih medijih:

• Russia’s ghost loomed over Ukraine peace summit – Politico.eu
• In Ukraine, soldiers and civilians shrug off Zelensky’s summit – AFP
• Ukraine’s Global Diplomatic Flurry Fails to Outflank Russia (archived) – WSJ
• Significant support for Ukraine at peace summit – but key nations hesitate – Sky News
• India opts out of Ukraine declaration at Swiss peace summit as Russia stays away – India Today
• Major Ukraine summit ends with fresh plea for peace but key powers spurn final agreement – CNN
• Disappointing end to Ukraine summit as allies agree to watered-down peace declaration – Telegraph

Ker je bilo že mesece pred konferenco jasno, da ne bo mogoče dobiti širokega političnega konsenza za trde sklepe, so države v Švico večinoma poslale politične drugokategornike (vključno z ZDA), ki so nato sprejeli močno razvodenele in povsem benigne sklepe. Dejansko načelne humanitarne narave.

Da se bo to zgodilo in da se je Zelenski s to “mirovno konferenco” ujel v lastno past, je pred desetimi dnevik pisala že ukrajinska Evropska Pravda na podlagi vpogleda v zaključni memorandum.

Še huje s političnega in piarovskega vidika pa je, da so na konferenci vsi pogrešali Rusijo oziroma da je dozorelo politično spoznanje, da se brez Rusije ne morejo pogovarjati o koncu vojne in miru v Ukrajini. Kar je že v naslovu (Russia’s ghost loomed over Ukraine peace summit) priznal tudi ameriški provladni medijski satelit v Evropi Politico:

But Russia’s ghost loomed over the summit, after Russian President Vladimir Putin’s ultimatum of a peace proposal the day before the summit started. While that was quickly rejected by Ukraine and others, it reinforced the reality that the Kremlin eventually will have to be dealt with.

Iz političnega vidika je ruski predsednik Putin naredil politično genialno potezo, ko je en dan pred švicarsko konferenco javno objavil svoj predlog za vojno premirje, s čimer je zakoličil pogoje za konec vojne in pogovore o mirovnem sporazumu ter “mirovni konferenci” brez Rusije vzel smisel. Putin je svojo simultanko odigral že v letu in pol pred tem, ko je na svojo stran pridobil večino azijskih, afriških in južnoameriških držav. Nobena izmed velikih BRICS držav sklepov švicarske “mirovne konference” ni podprla, Kitajska pa jo je ignorirala kot brezpredmetno. Memorandum o Ukrajini je sprejelo 77 držav (od 160 povabljenih in od 92 držav, ki so se odzvale), ki pa predstavljajo le 20 % svetovnega prebivalstva (za boljšo predstavo sodobne geopolitične delitve v spodnji sliki posivite geografsko ogromno Grenlandijo (56 tisoč preb.) in tri geografsko ogromne severne kanadske province (Yukon, Northwest Territories, Nunavut s skupaj 120 tisoč preb.).

Nadaljujte z branjem→