Spodaj je povzetek zelo dobre simulacije nizkoogljičnega koncepta nemškega elektroenergetskega sistema in ocenjenih cen električne energije za dva scenarija. Bengt J. Olsson iz švedslega Adelfors AB je simuliral dve nizkoogljični varianti nemškega elektroenergetskega sistema: (1) samo OVE brez jedrske (SWETH) in (2) z OVE in jedrsko (SWENTH). V modelskih simulacijah je simuliral samozadosten zaprti sistem brez uvoza, pri čemer je simuliral pogoje zanesljive oskrbe in stabilnosti sistema na osnovi urnih bilanc proizvodnje in porabe. V SWETH konceptu glavnina elektrike pride iz vetra, nato iz sonca, nihanja v proizvodnji in izravnavanje razlik med proizvodnjo in porabo pa izvajajo termoelektrarne (CCGT) na vodik (baterije so neprimerne in predrage za ta namen). Simulacije (ki sicer slonijo na zelo, zelo optimističnih cenah elektrolizerjev za proizvodnjo vodika in nerealistični predpostavki, da se elektrolizerje splača uporabljati ob izkoriščenosti pod 15 %) kažejo, da bi bila LCOE cena elektrike iz SWETH koncepta brez jedrske energije za okrog četrtino dražja od elektrike iz SWENTH koncepta z jedrsko energijo. Pri čemer v izračunih niso upoštevani stroški nadgradnje distribucijskega in prenosnega sistema, ki so v razpršenem konceptu SWETH izjemno visoki.

Naj spomnim, da smo v naših izračunih SAZU-GZS za slovenski elektroenergetski koncept upoštevali tudi stroške nadgradnje omrežja in uvoz (Slovenija nima naravnih danosti (solne kaverne) za velika skladišča vodika), kjer pa so cene manjkajoče elektrike v času, ko je potreben uvoz (ob slabem vremenu, ponoči in kurilni sezoni), zelo visoke. To poviša sistemski LCOE in privede do tega da so cene elektrike v čistem OVE konceptu za 60 do 80 % višje kot v konceptu OVE + jedrska energija.

Avtor na koncu zaključi, da je:

težko […] razumeti, zakaj Nemčija ne upošteva sistema SWENTH, ki bi bil boljši od sistema SWETH, tako glede na njegove značilnosti in lastnosti kot tudi glede njegove gospodarske učinkovitosti.

Nadaljujte z branjem→

Težko je lepše prikazati prosti pad nemške industrije, kot na spodnji sliki. Upadanje se je začelo že leta 2018 zaradi tehnološkega zaostajanja Nemčije za kitajskimi konkurenti. V času Covida se je tehnološki zaostanek akumuliral, v času Covidne krize so kitajski avtomobilski proizvajalci v izvozu prehiteli nemške. Nakar je leta 2022 po začetku ukrajinske vojne udaril še energetski šok (drastična podražitev plina) in zmanjšal proizvodnjo še v energetsko intenzivnih industrijah materialov ter skupno industrijsko proizvodnjo zmanjšal še za desetino.

Upad nemške industrije se bo ob visokih stroških energije (zaradi zelenega prehoda in prepovedi uvoza ruskega plina) in tehnološkem zaostajanju samo še potenciral. Razen če:

1. nemška vlada modificira zeleni energetski prehod, tako da bo vključeval tudi jedrsko energijo,
2. pride do skorajšnjega konca vojne v Ukrajini in ponovne vzpostavitve dobav poceni ruskega plina,
3. EU uvede visoke carine na uvoz kitajskih izdelkov, nemška podjetja pa bi to zaščito izkoristile za tehnološki catch-up s kitajskimi konkurenti.

Točki 1 in 2 sta malo verjetni na zelo kratek rok, izvedljivi šele po nemških parlamentarnih volitvah (če bi zmagala CDU). V najboljšem primeru bi do sprememb glede cen energije lahko prišlo šele po 2 do 3 letih. Prepozno za eksodus nemških podjetij v tujino (Kitajsko in ZDA). Točka 3 je dokaj verjetna po evropskih volitvah in spremembi sestave Evropske komisije. Protekcionizem je v zraku. Vendar tudi če bi nemška podjetja pod zaslombo carinske zaščite uspela nadoknaditi tehnološki zaostanek za kitajsko konkurenco, vendar bo to trajalo zelo dolgo, pri čemer jim kot izvozni trg ostane samo zaščiten evropski trg, na globalnem trgu bo kitajska konkurenca bistveno, bistveno cenejša. To pa ne omogoča povečanja obsega nemške proizvodnje, kaj šele povratka na stari obseg proizvodnje.

Torej nič dobrega se ne obeta nemški industriji. Na žalost so nanjo z dobavnimi verigami privezana tudi slovenska industrijska podjetja.

Drago Babič

Letos se bomo na referendumu odločali, ali bomo v Sloveniji gradili nove jedrske elektrarne. Javnost upravičeno pričakuje, da bo pred tem čim bolj podrobno seznanjena s problematiko take izgradnje, da bodo državljani na referendumu lahko kompetentno odločali. V seriji člankov bomo to problematiko predstavili na strokoven, vendar poljuden način s ciljem informirati čim širši krog državljanov. Željen je odziv bralcev, tako da bomo vedeli, ali ta cilj dosegamo.

Po podatkih IAEA v svetu trenutno obratuje 416 jedrskih elektrarn s skupno električno močjo (vse v tekstu navedene moči se nanašajo na električno moč) 375 GW, ki so v letu 2022 proizvedle 2.487 TWh električne energije, kar predstavlja 9,4% celotne svetovne proizvodnje elektrike. Največ jih obratuje v ZDA, 94, 56 v Franciji in na Kitajskem, 36 v Rusiji. Po deležu jedrske energije v skupni proizvodnji elektrike prednjači s 63% Francija, nato Slovaška z 59% ter Madžarska in Belgija s po 47%. V ZDA, ki ima največje število jedrskih elektrarn, je njihov delež 18%. V Sloveniji je z eno elektrarno ta delež 43% (upoštevana vsa proizvodnja NEK), z dvema bo ob bistveno večji skupni proizvodnji narasel na 63%.

Večina elektrarn je stara okoli 40 let, najstarejše obratujejo že 55 let. Prvotno so bile te elektrarne grajene za življenjsko dobo 40 let, vendar jim lastniki s posodobitvami  podaljšujejo obratovanje na 60 let, nekaterim (v Švici in ZDA) že čez to dobo. Novejše elektrarne imajo življenjsko dobo 60 let.

Nadaljujte z branjem→

Brutalnost izraelskega režima. Poslušajte tiskovnega predstavnika izraelske vlade.

Izraelski masaker civilistov spominja na francosko inkvizicijo: “Pobijte vse, Bog jih bo ločil med seboj”

Sramotna hipokrizija

David Malpass, nekdanji predsednik Svetovne banke o tiktakajoči ameriški dolžniški bombi:

Kaj je narobe s spodnjo sliko?

1. pojem “čiste energetske tehnologije”: slika ne vključuje hidro in jedrske energije, čeprav imata slednji daleč najnižje CO2 izpuste; hkrati pa so solarji, vetrnice in baterije zaradi svoje občasnosti (zaradi nujnosti njihovega nadomeščanja s fosilnimi viri) in zaradi načina pridobivanja surovin, izdelave ter razgradnje izjemno umazane tehnologije.
2. potrebna rast vetrnic za net zero cilj se je prepolovila, pri baterijah, elektrolizerjih in toplotnih črpalkah pa je ves hype itak samo v obljubah (“committed” in “preliminary”).

Vendar se iz tega, če nekdo želi manipulirati, da narediti lepa “čista energetska tehnološka” zgodba. Neverjetno, kako se nekaterim da toliko manipulirati.

Povzetek Lukšičevega predavanja: Sončna energija je demokratizacija proizvodnje energije.

FDV lunatiki so prišli do 1. koraka te dogme: postavitve panelov na individualne hiše. Kako naprej in zagotoviti luč in ogrevanje ponoči in pozimi ter s čim proizvajati dobrine za preživetje, je v 99. koraku. O tem bodo razmišljali takrat, ko bodo v temi, brez služb in lačni.

S to demokratično energetsko tezo se bom sicer pozabaval enkrat kasneje.

Prejšnji teden sem po-objavil izjemno dobro analizo scenarijev prej-ko-slej premirja v Ukrajini, tokrat pa sledi nadaljevanje istega avtorja o stanju po začetku premirja. Kaj bo potem, ko se bo končala zahodna “kolektivna halucinacija”, da bo Ukrajina zmagala, da bo rusko gospodarstvo kolapsiralo in bo Putinov režim padel? Samo še malo denarja in orožja pošljemo. Kaj bo potem, ko se bodo zahodni politiki, neenotni kot vedno, zbudili iz halucinacije in spoznali, da so se zbudili?

Ves denar in vse orožje in strelivo, ki so ga imeli, je bilo poslano. Crkljanje z neonacisti se je že zgodilo in je posneto na videu. Zahodni načrtovalci in vojaški strokovnjaki so pomagali ubiti veliko število Rusov. Zahodnim gospodarstvom je bila povzročena ogromna gospodarska škoda. Večina svetovnega Juga se je odtujila od Zahoda. Zahod je bil večinoma razorožen, njegova obrambna industrija pa se je izkazala za slabšo od ruske na področjih, kjer šteje. Rusi so nenadoma postali nesporna vojaška sila v Evropi in so precej jezni. In kaj sedaj?

Kaj bo, ko bo ameriška politična elita spoznala, da se ji je v Ukrajini zgodil Suez? Da se je svet nenadoma popolnoma spremenil. Da ZDA ni več niti gospodarska niti politična velesila in da se bo morala prilagoditi novi svetovni ureditvi, ki jo bosta diktirali Kitajska in Rusija, dve najmočnejši vojaški in gospodarski sili, poenoteni zaradi neumne napake ameriške politične elite. Najprej bo veliko, ogromno govora in dolgotrajnega spuščanja megle:

Above all, there will be talk, lots of talk, because in a poor light that can be confused with activity. NATO and the EU will launch high-profile initiatives to rebuild the US and European defence industry and their armed forces. Politicians will talk about conscription, but not too loudly, and about speculative plans to buy all kinds of wonder-weapons one day. Studies will be announced into areas like Missile Defence. New allies will be sought wherever they can be found.

Toda nato bo neizogibno prišel trenutek, ko bo konec tega spuščanja megle in bo prišel čas za ureditev stanja. Kaj bo, ko bo Rusija ponudila nov osnutek sporazuma z Natom, tokrat absolutno asimetričen glede na tistega, ki ga je ameriška politična elita v imenu Nata z gnusom zavrnila jeseni 2021?

A multilateral agreement with the West was always going to be problematic: now it threatens to be something of a nightmare. It was one thing to dismiss the Russian draft treaty text of December 2021 with contempt (a classic error that historians will debate for generations) but that contempt was at least explicable in the sense that the West felt comfortably superior to Russia, and saw no need to indulge the whims of a declining military and economic power that refused to fade away quietly. Yes, they didn’t know. But they know now.

…

It’s hard to say how the West would react to the inevitable Russian draft treaty proposal, because we have never been in this situation. […] But negotiating, say, the withdrawal of foreign stationed forces in Europe to the position in 1997 (if the Russians now demand no more than that) represents a type of negotiation which the West has never before had to contemplate.

…

The Russians don’t have to do anything. I am fairly sure they would prefer an agreement, but they will have possession of the ball, and from their point of view the situation can only improve. As the months pass, reality will start to seep in: notably, the fact that Russia now has military forces larger and more powerful than in 2021, and that the West is largely disarmed.

…

In many ways this will be the dawn of reality. For decades, the West has operated on the principle that none of their actions will ever have any consequences. Threats and hostility, sanctions and aggressions, are just a kind of game: what we do to the outside world. In spite of what you may have read, the US is not about to start a war with China: the truth is worse. The US thinks that threats and sanctions against China, partly for domestic consumption, will have no real-world consequences. Well, Ukraine has put a big hole in the idea that western actions have no consequences.

Aja, se je kdo vprašal, kaj bo z Ukrajino po koncu te vojne? Ne? Če je zgodovina lahko učiteljica, potem jo čaka podobna usoda kot države, kamor so ZDA z oranžnimi revolucijami ali vojaško intervencijo izvažale demokracijo. Kaos in popolni razpad sistema. EU se bo naježila samo ob pomisli na to, da bi Ukrajina lahko postala nova članica. In to je tragedija te zgodovinske ameriške politične napake.

Toda, kot se ameriška politčna elita ni sekirala več kot 5 minut glede Iraka, Libije, Afganistana itd., po tem ko se je ameriška vojska po tisočih zapravljenih milijardah umaknila od tam, se tudi ne bo glede Ukrajine. Zares pa jo bo bolela glava zaradi nove svetovne ureditve, ki jo je s to nepremišljeno zgodovinsko napako v Ukrajini pospešila v svojo škodo.

In se je kdo vprašal, kaj bo z Evropo po tej zgodovinski ameriški politični napaki? Kaj bo z deindustrializirano, kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno nekonkurenčno EU, obsojeno na visoke cene električne anergije in ameriškega plina in brez omembe vrednega tehnološkega napredka? No, Evropa je bila ob Ukrajini druga tragična kolateralna žrtev te ameriške zgodovinske napake.

Nadaljujte z branjem→

Kitajski predsednik Xi Jinping je pred uradnim obiskom v Franciji v vodilnem francoskem časniku Le Figaro objavil državniško kolumno s tremi sporočili glede namena obiska in načelih za poglobitev medsebojnega sodelovanja med Francijo in Kitajsko. Tukaj je poln angleški prevod. Zanimivo je predvsem tretje sporočilo, ki navaja temelje neodvisnosti tretjih držav glede vojne v Ukrajini, kjer Xi dal diplomatsko lekcijo Macronu s citiranjem Konfucija glede neodvisne drže in hkrati tudi francoskega pisatelja Romaina Rollanda, da se je

veliko lažje […] pustiti voditi, kot pa misliti s svojo glavo. To odrekanje je jedro slabega ravnanja.

Hkrati je Xi prijazno opomnil Evropo na to, kar evropski politiki (v svoji odvisnosti od ameriške zunanje politike in ameriških interesov) dosledno pozabljajo, da

dlje kot se bo vlekla ukrajinska kriza, večjo škodo bo povzročila Evropi in svetu.

Kitajska to razume, ker je zainteresirana za mir v svetu in trgovanje. Vojna je – ob gorju za vpletene strani –  slaba za trgovino in razvoj vseh, razen za prodajalce orožja.

Nadaljujte z branjem→