Richard N. Haas, ameriški diplomat, zadnjih 20 let predsednik Council of Foreign Relations, pred tem pa direktor za načrtovanje politik pri Ministrstvu za zunanje zadeve ZDA in tesni svetovalec državnega sekretarja Colina Powella v administraciji Georgea W. Busha, je nedavno v Foreign Affairs, zdaj pa še v Project Syndicate, objavil zanimiv članek o tem, da je treba v ukrajinski vojni redefinirati pojem uspeha. Zanj bi bila ohranitev definicije “uspeha” kot “Ukrajina, ki je povrnila vse svoje izgubljeno ozemlje” “resna napaka”, saj “Ukrajina preprosto ni v položaju, da bi z vojaško silo osvobodila Krim in njegove vzhodne regije“. To pa zato, ker “je matematika neizogibna. Rusija ima preveč vojakov in vojno gospodarstvo, ki je sposobno proizvesti velike količine orožja in streliva“.
Kakšna bi torej morala biti nova definicija “uspeha”? Haas piše, da bi kot uspeh morali opredeliti prekinitev ognja, pri kateri “od nobene države ne bi zahtevali, da se odpove svojim dolgoročnim zahtevam“, kar pomeni situacijo, podobno tisti v Koreji in Cipru. Haas piše, da čeprav mir “mogoče ne bo dosežen leta ali desetletja, pa bi bil tak “slab mir” za Ukrajino veliko boljši, kot če bi se vojna nadaljevala.”
Ukrajina si namreč po Haasu nadaljevanja vojne ne more privoščiti, sploh pa ne upanja, da bo z ofenzivnimi akcijami pregnala ruske sile, saj ofenzivne operacije zahtevajo neprimerno večje vojaške sile od defenzivnih, ki jih Ukrajina nima:
Another factor militating against a Ukraine effort to recapture its lands by force is that offensive operations tend to require much more in the way of manpower, equipment, and ammunition than do defensive efforts. This is especially so when defenses have had the chance to build fortifications, as Russia has in much of the Ukrainian territory it occupies.
Povratek k ofenzivnim operacijam naj bi vodil k velikim vojaškim izgubam in k hitremu izčrpanju zalog opreme in streliva, kar bi nato onemogočilo učinkovito obrambo.
The likely result of Ukraine returning to the offensive would be a massive loss of soldiers, something the already short-handed Ukrainian military can ill afford. The limited military equipment and ammunition Ukraine has access to would be quickly depleted, in the process making it more difficult to defend areas currently under Ukraine’s control. A failed Ukrainian offensive would also give new talking points to those in Western capitals skeptical of providing any assistance to Ukraine, viewing such aid as wasteful.
Haas zato predlaga, da bi Ukrajina in njeni podporniki morali predlagati začasni sporazum o prekinitvi ognja v skladu z obstoječim stanjem na bojišču. Ob tem pa Haasov predlog vključuje dva hakeljca, ki sta zelo nevarna. Prvi je, da se Ukrajini da na razpolago orožje dolgega dometa in dovoljenje, da sme zadevati tudi cilje globoko na ruskem ozemlju. Drugi pa, da bi se morale podpornice Ukrajine zavezati k permanentni vojaški in finančni pomoči Ukrajini. Oboje naj bi signaliziralo Putinu, da ne more upati, da bo v ukrajinski vojni vzdržal dlje časa:
Second, Ukraine should be given the means (long-range strike capabilities) and the freedom to attack Russian forces anywhere in Ukraine, as well as Russian warships in the Black Sea and economic targets within Russia itself. Russia must come to feel the cost of a war it initiated and prolongs.
Third, Ukraine’s backers must commit to providing long-term military aid. The goal of all of the above is to signal to Russian President Vladimir Putin that time is not on Russia’s side and that he cannot hope to outlast Ukraine.
Predlog je nevaren, ker bi, prvič, zagotovitev orožja z dolgim dometom pomenila, da države, ki bi to orožje odobrile, postanejo legitimne tarče za rusko vojsko. Kar je dal Putin zahodnim državam jasno vedeti (spomnite se francoskega in britanskega veleposlanika, ki sta bila pred enim tednom poklicana na zagovor na rusko zunanje ministrstvo in kako hitro so njune države umaknile izjave glede pošiljanja vojaških enot in glede pošiljanja orožja dolgega dosega).
In drugič, glede na to, da Haas predlaga začasno prekinitev ognja, ki lahko traja tudi desetletja, bi zaveza podpornic Ukrajine k trajni finančni in vojaški podpori pomenila permanentno hladno vojno z Rusijo in dolgotrajno izčrpavanje zahodnih držav brez upanja na izboljšanje situacije. To bi za Evropo pomenilo trajno povišane cene energije, trajno nekonkurenčnost inudstrije v primerjavi s kitajsko in ameriško, deindustrializacijo in stagnacijo.
Haasov predlog je seveda nerealističen in slab. Le zakaj bi Putin pristal na tak predlog, če pa zmaguje v Ukrajini? Kaj Rusija s tem pridobi? In zakaj bi se zahodne države zavezale, da bodo trajno v hladni vojni z Rusijo, da ne bodo mogle trgovati z njo in da bodo desetletja morale plačevati “ukrajinski davek”. Kaj zahodne države pridobijo s takšno “rešitvijo”?
Haasov predlog je zato treba jemati kot poskus iz obupa, da bi v Washingtonu zakrili popolni poraz ameriške strategije in celotnega Nata v ukrajinski vojni in se izognili kapitulaciji Ukrajine. Zanimivo pri njem je le to, da je bil tak predlog diplomatske rešitve (končno) objavljen in da je ideja zdaj legitimno v obtoku.
V Washingtonu se bodo morali spomniti boljšega predloga ali pa počakati na ruskega. Slednji pa ne bo prav zelo ugoden. Ne za Ukrajino in ne za Nato. Vsem se bo še kolcalo po osnutku sporazuma iz Istanbula iz marca 2022.
DAMIJAN blog 