Ameriški predsednik Joseph Biden danes pravi takole:
To je isti Joseph Biden, ki je leta 2019 iz opozicije tedanjemu predsedniku Donaldu Trumpu očital, da vsak bruc na študiju ekonomije ve, da carin ne plača Kitajska, pač pa jih plačajo navadni ljudje in da imajo blagajničarji v Targetu več pojma o ekonomiji od Trumpa:
No, poglejmo, koliko pojma o ekonomiji ima Biden in ali lahko “naredi Ameriko spet veliko“, pardon, “naredi iz Amerike vodilno svetovno proizvajalko” s carinami “zaščitenih” izdelkov. Da se ne mučim, je spodaj dober komentar Arnauda Bertranda:
Let’s see where we are today:
- Steel: China 54% global market share, vs US 4.3% (com/biggest-steel-)
- Aluminum: China 55% share, vs US 1.5% (com/en/top-aluminu)
- EVs: China 60% share, vs US 8% (org/reports/global)
- Solar panels: China 78% share, vs US 2% (com/statistics/668)
- Semiconductors: China 7% share, vs US 48% (com/china-semicond)
In other words, except in semiconductors, the US has about zero chance in hell to “lead the world” in any of those industries given China already completely dominates them.
And it’s certainly not with tariffs that they’ll catch up. Solar panels is a good case study because the US has had tariffs on them since 2012 (reuters.com/article/idUSBR). The tariffs did considerably reduce the number of Chinese solar panels coming to the US (86% drop over the 2012-2020 period: voanews.com/a/us-to-invest) BUT it did nothing to revitalize the US solar industry. Despite the country pouring billions of dollars in subsidies to do just that since introducing the tariffs, the US ends up with a negligible 2% global market share… And it did nothing to prevent China from dominating the global market since that’s the one industry where they have the biggest global market share at an incredible 78%.
Will even higher tariffs somehow change this? It’s like doubling down on a “solution” that’s proven obviously counterproductive.
No, Bertrand je pozabil omeniti, da so omenjeni solarni paneli, katerih registrirani uvoz iz Kitajske naj bi upadel za 86 %, vseeno prišli v ZDA, vendar posredno prek tretjih držav – Kambodže, Malezije, Tajske in Vietnama (“Cambodia, Malaysia, Thailand and Vietnam together accounted for 84% of US panel imports in the fourth quarter of 2023“), kamor so kitajska podjetja z namenom izogibanja carin prenesla sestavljanje sončnih panelov.
V glavnem pa je dejstvo, da Trumpove carine na sončne panele Amerike niti približno “niso naredile velike” oziroma “svetovno vodilne” v proizvodnji panelov. Zakaj ne? Ker pač Kitajska kontrolira celotno ponudbeno verigo na področju sončnih panelov – od polisilikonov in solarnih vaferjev na začetku verige, že končanih sončnih celic in aluminija za okvirje, do že sestavljenih sončnih panelov kot končnih izdelkov (glejte spodnjo sliko iz Bloomberga).
Medtem ko so ZDA večinoma zaprle svojo kovinsko industrijo in se tudi ne ukvarjajo s pridobivanjem in predelavo bazičnih kovin, ki so ključne za “proizvode čistih tehnologij”, niti ameriška podjetja niso zakupila afriških in južnoameriških nahajališč, je Kitajska v preteklih dveh desetletjih zakupila večino rudnikov in proizvodnih kapacitet širom sveta in izgradila infrastrukturo za njihov transport. Hkrati pa je outsourcala proizvodnjo in sestavljanje teh proizvodov, tako da se lahko po potrebi izvažajo v ZDA, Evropo ali ostale zahodne države kot “Not made in China“.
ZDA preprosto nimajo s čim zaustaviti Kitajske, ker razen carin – kot patetičnega protekcionističnega instrumenta kot izraza nemoči – nimajo ničesar pod kontrolo, kaj šele v svojih rokah. Pri e-avtih sta kitajska giganta BYD in CATL, ki kontrolirata 70 % svetovne ponudbe baterij, “prevzela” tudi programe večine evropskih, korejskih in tudi ameriških proizvajalcev avtomobilov, tako da jim dostavljata ključne komponente – baterije. Potem so tu še vetrnice za vetrne elektrarne in elektrolizerji za proizvodnjo vodika, kjer kitajska podjetja spet kontrolirajo več kot dve tretjini svetovne ponudbe.
Morda se danes v Washingtonu še lahko nekako tolažijo, da s kontrolo Tajvana (TSMC) nekako vodijo pred Kitajsko (kar pojasnjuje ameriško politično intrigo, da namerava Kitajska zdaj zdaj napasti Tajvan), toda na Kitajskem je danes nekaj deset podjetij, ki intenzivno delajo na razvoju ne samo čipov (SMIC), pač pa orodij in litografije (DUV, pa tudi EUV) za proizvodnjo čipov. Naura (še niste slišali zanjo?) je pri tem vodilna.
Čemu torej ta patetični ameriški protekcionizem, če pa v tej tehnološki in trgovinski vojni ne morejo zmagati? Čemu torej ta “neumna ideja”, kot sta jo označila nemški in švedski predsednik vlade?
Akademsko in intelektualno sem se formiral v obdobju ameriške neoklasične ekonomske doktrine, ki je zapisana v sleherni učbenik ekonomije (primerjalne prednosti), da je prosta trgovina obojestransko koristna, ker s specializacijo vsaka država ceneje pride do proizvodov, ki jih sama ne proizvaja ali bi jih proizvajala dražje, in težko sprejemam, da učitelji zdaj rušijo svoj lastno paradigmo, ker jim ne ustreza več. Ostali smo sicer vedeli, da prosta trgovina boli, ker na njenem oltarju umirajo mnoge tradicionalne dejavnosti (denimo tekstilna), toda koristi specializacije na drugih področjih so se zdele, da prevagajo te negativne učinke.
Vem, da pri ZDA bolj kot za primerjalne prednosti v proizvodnji gre za boj za politično prevlado, ker si ne morejo dovoliti, da jih Kitajska gospodarsko preraste, saj bi jih na ta način tudi geopolitično prerasla. Verjamem, da jih izguba tega globalnega primata najbolj boli in da gre za zadnje brce usihajočega hegemona, toda s tem predsmrtnim brcanjem bodo ZDA naredile ogromno škode za vse – zase, za vse ostale in za podnebje.
Bodo ZDA zaradi izgube primata pognale ves svet v zrak?
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.