Prejšnji teden se je francoski predsednik Emmanuel Macron v intervjuju za The Economist pridružil dramatičnim tonom Maria Draghija in Enrice Lette glede nevarnosti zatona Evrope. Pridružil se je tudi njunim predlogom glede rešitev. Toda je ob tem institucionalnem ustroju EU trende evropskega zatona sploh še mogoče obrniti?

Macron je identificiral tri šoke, ki naj bi Evropo prizadeli hkrati. Prvi naj bi bil geopolitični zaradi ruskega napada na Ukrajino in bojazni, da se Putin ne bo ustavil, ko bo zavzel Ukrajino. Drugi je dvojni gospodarski šok, ki naj bi sledil zaradi tehnološkega napredka in vloge Kitajske. Macrona skrbi, da bo Evropa zaostala v ključnih visokotehnoloških sektorjih. Tretji šok za Evropo naj bi bila grožnja za demokracijo, ki sledi iz poraslega nacionalizma, ki naj bi ga napajale dezinformacije in njihovo hitro širjenje prek družbenih omrežij.

Preden se lotimo Macronovih predlogov rešitev poglejmo realističnost njegove analize. Macron ima prav glede teh treh šokov, vendar je zamešal vzroke in posledice. In ob napačni diagnozi ni mogoče najti pravega zdravila. Ja, do geopolitičnega šoka je sicer prišlo zaradi ruskega napada na Ukrajino, vendar bi ta šok bilo mogoče preprečiti že leta 2021, ga zaustaviti takoj po začetku vojne ali danes, če bi začeli večstranska pogajanja o miru ter Ukrajini in Rusiji zagotovili varnostna jamstva. Toda države EU vztrajno zavračajo vsakršna pogajanja in propagirajo halucinacije, da bo Ukrajina porazila Rusijo in da bo v Rusiji posledično prišlo do zamenjave režima. To je nonsens, skregan z osnovnimi vojaškimi dejstvi in politično realnostjo. Zgodilo se je nasprotno, Rusija je vojaško, politično in gospodarsko močnejša, kot je bila pred začetkom vojne. Hkrati pa je prišlo do strateškega zavezništva s Kitajsko, česar so se ameriški politični strategi stare šole najbolj bali.

In velja nasprotno. Zaradi vojne v Ukrajine je res prišlo do geopolitičnega šoka za Evropo, vendar zaradi napačnega odziva nanjo. Sankcije proti Rusiji so prizadele Evropo, ki je ostala brez poceni plina in z dražjo elektriko, kar je povzročilo nekonkurenčnost evropske industrije in sprožilo največji val deindustrializacije v zgodovini. Evropska podjetja pospešeno prenašajo proizvodnjo v Kitajsko in ZDA, kjer je energija neprimerno cenejša. Samo z zagotovitvijo poceni plina in elektrike zdaj, ne jutri, je mogoče trend zaustaviti.

Ja, Evropo je prizadel tehnološki in kitajski šok. Vendar se to ni zgodilo danes, pač pa je posledica treh desetletij tehnološkega in gospodarskega mrtvila v Evropi. Sledilnik kritičnih tehnologij prihodnosti, ki ga je sestavil Avstralski inštitut za strateško politiko (ASPI),kaže, da je Evropa tehnološko mrtva. Evropa (kot celota!) ni na prvem mestu pri nobeni izmed 64 tehnologij. Kitajska vodi pri 53 tehnologijah, ZDA pa pri preostalih 11. Evropa pri nobeni tehnologiji tudi ni na drugem mestu, najdemo jo šele na tretjem mestu pri 14 tehnologijah.

Evropa niti nima nobenega novega tehnološkega velikana. Največji je Spotify, ki pa je z 59 milijard dolarjev kapitalizacije pritlikavec v primerjavi z ameriškimi ali kitajskimi tehnološkimi podjetji. Pa še Spotify kotira na newyorški borzi in ima glavnino zaposlenih v ZDA.

Vzroki za to tehnološko mrtvilo so, kot sem pisal zadnjič, v ustroju EU kot konfederacije nacionalnih držav, posledica česar so zelo restriktivna regulacija konkurence in državnih pomoči in povsem nacionalno fragmentirane razvojne politike. Evropska komisija z regulacijo konkurence in državnih pomoči načrtno omejuje nastanek velikih in vertikalno integriranih podjetij in onemogoča, da bi katero podjetje lahko dobilo prednost. Posledica je, da so tehnološki velikani nastali v ZDA in Kitajski, ki teh omejitev nimata.

Evropa je zaradi svojega ustroja in napačnih politik v popolnem gospodarskem zatonu. Še leta 1990 je bila EU s 23.3 % deležem v svetovnem BDP najmočnejši gospodarski blok na svetu, močnejša tudi od ZDA (19.6 %), medtem ko je bil delež Kitajske v svetovnem BDP le 3.1 %. Tri desetletja kasneje, leta 2023, je Kitajska z 18.4 % gospodarsko močnejša od ZDA (15.6 %), medtem ko se je delež EU je skladno z mizerno gospodarsko rastjo zmanjšal na vsega 14.8 %. In po sedanjih trendnih rasteh bo delež EU v svetovnem BDP do leta 2045 upadel pod 12 %, medtem ko bo Kitajska s 30 % skoraj 3-krat gospodarski močnješa od EU.

In ja, Evropi grozi nevarnost vzpona nacionalizma. Vendar to ni posledica vzpona pomena družbenih omrežij in dezinformacij, pač pa je treba vzroke iskati predvsem v nezadovoljstvu ljudi zaradi slabe politične in ekonomske situacije. To pa je posledica napačnih ekonomskih, energetskih in geopolitičnih odločitev preteklih in sedanjih političnih elit v Evropi.

Macron v svojem pompoznem slogu predlaga zelo ambiciozno vizijo. Zahteva evropsko obrambo z jedrskim orožjem, ustrezno podporo in zaščito evropskih industrijskih prvakov, pravi zeleni dogovor, energetsko varnost, svet Unije za domovinsko varnost, dvojni mandat za ECB in podvojitev proračuna EU. Ocenjuje, da bi za te ukrepe potrebovali financiranje med 650 in 1000 milijardami evrov dodatnih letnih izdatkov. Toda takšnih zneskov EU preprosto ne more mobilizirati. Za zasebne naložbe takšnega obsega bi potrebovali evropsko kapitalsko unijo, ki bi jo gradili dolga leta. In za Macronovo idejo, da »specializacija ne more pomeniti “pravičnega” deleža subvencij za vse države ali panoge«, bi morali razvodeneti regulacijo glede državnih pomoči in politike konkurence. In seveda ukiniti tudi nov pakt stabilnosti, ki predvideva restriktivno fiskalno politiko za naslednjih 5 let, kar bo po ocenah ECB še za nekaj desetink znižalo gospodarsko rast.

Kakorkoli simpatiziram z Macronovo ambiciozno vizijo in si želim, da jo izpelje Mario Draghi na čelu Evropske komisije, pa preprosto ta vizija nima nobenih možnosti za uspeh. Konfederativni in posledični omejujoč institucionalni ustroj preprosto ne omogoča konkurenčnega razvoja EU nasproti ZDA in Kitajski. Prehod v federativno ureditev EU pa bo zelo dolg in boleč proces. Do takrat bo Evropa že gospodarsko mrtva.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku