Težko je lepše prikazati prosti pad nemške industrije, kot na spodnji sliki. Upadanje se je začelo že leta 2018 zaradi tehnološkega zaostajanja Nemčije za kitajskimi konkurenti. V času Covida se je tehnološki zaostanek akumuliral, v času Covidne krize so kitajski avtomobilski proizvajalci v izvozu prehiteli nemške. Nakar je leta 2022 po začetku ukrajinske vojne udaril še energetski šok (drastična podražitev plina) in zmanjšal proizvodnjo še v energetsko intenzivnih industrijah materialov ter skupno industrijsko proizvodnjo zmanjšal še za desetino.

Upad nemške industrije se bo ob visokih stroških energije (zaradi zelenega prehoda in prepovedi uvoza ruskega plina) in tehnološkem zaostajanju samo še potenciral. Razen če:

1. nemška vlada modificira zeleni energetski prehod, tako da bo vključeval tudi jedrsko energijo,
2. pride do skorajšnjega konca vojne v Ukrajini in ponovne vzpostavitve dobav poceni ruskega plina,
3. EU uvede visoke carine na uvoz kitajskih izdelkov, nemška podjetja pa bi to zaščito izkoristile za tehnološki catch-up s kitajskimi konkurenti.

Točki 1 in 2 sta malo verjetni na zelo kratek rok, izvedljivi šele po nemških parlamentarnih volitvah (če bi zmagala CDU). V najboljšem primeru bi do sprememb glede cen energije lahko prišlo šele po 2 do 3 letih. Prepozno za eksodus nemških podjetij v tujino (Kitajsko in ZDA). Točka 3 je dokaj verjetna po evropskih volitvah in spremembi sestave Evropske komisije. Protekcionizem je v zraku. Vendar tudi če bi nemška podjetja pod zaslombo carinske zaščite uspela nadoknaditi tehnološki zaostanek za kitajsko konkurenco, vendar bo to trajalo zelo dolgo, pri čemer jim kot izvozni trg ostane samo zaščiten evropski trg, na globalnem trgu bo kitajska konkurenca bistveno, bistveno cenejša. To pa ne omogoča povečanja obsega nemške proizvodnje, kaj šele povratka na stari obseg proizvodnje.

Torej nič dobrega se ne obeta nemški industriji. Na žalost so nanjo z dobavnimi verigami privezana tudi slovenska industrijska podjetja.