Mario Draghi si zaradi svoje vloge kot predsednika ECB in dveh ključnih dejanj – s prelomno izjavo »whatever it takes« in programom masovnega odkupovanja evrskih obveznic – nedvomno zasluži naziv »rešitelja Evrope«. Je Draghi lahko enako uspešen kot rešitelj konkurenčnosti evropskega gospodarstva?

Po epizodi tehničnega vodenja italijanske vlade v času koronske krize je lani Draghi dobil novo zadolžitev, za Evropsko komisijo naj bi do junija letos pripravil poročilo o konkurenčnosti. Vendar je tokrat njegova naloga, po mojem mnenju, bistveno težja, kot je bilo reševanje evra. Draghijevo poročilo naj bi dalo smernice, kako rešiti evropsko gospodarstvo v svetu, kjer so se povsem spremenila geopolitična razmerja in kjer so se povsem spremenila tudi pravila igre.

Namesto enopolarnega sveta pod vodstvom ZDA, ki so definirale pravila igre skozi multilateralne sporazume in po potrebi s političnimi in vojaškimi intervencijami, imamo danes opravka s svetom z dvema gospodarskima in političnima centroma moči, ZDA in Kitajsko, ki tekmujeta za prevlado. In ki ne spoštujeta prejšnjih pravil igre. Ko je Kitajska po gospodarski moči prehitela ZDA in izgradila industrijske kapacitete, s katerimi lahko zapolni skoraj vse potrebe sveta tako po običajnih kot tudi po najbolj sofisticiranih potrošniških dobrinah, so ZDA odstopile od pravil svetovne trgovine, kodificiranih v okviru WTO, in uvedle enstranski protekcionizem. Ko je Kitajska tudi tehnološko dohitela in prehitela ZDA, so ZDA uvedle še tehnološki protekcionizem in začele z največjim programom spodbujanja tehnološkega preoblikovanja industrije, ki zaradi nedovoljenih subvencij krši dosedanja pravila svetovne trgovine. Medtem ko Kitajska krši pravila igre glede subvencij industriji, pa jih ZDA kršijo glede trgovinskih in tehnoloških ovir in glede subvencij industriji.

Kitajska je v zadnjem desetletju izgradila kompletne dobavne verige v zelenih in visokih tehnologijah ter si zagotovila dostop do potrebnih surovin, s čimer kontrolira med 70 in 90 % proizvodnje ključnih proizvodov prihodnosti – od navadnih solarnih panelov, elektrolizerjev , baterij in električnih avtov do kvantnih računalnikov. Kitajska je izgradila ogromne presežne zmogljivosti v ključnih industrijah, s katerimi – kot kaže proizvodnja baterij in e-avtov – lahko s kvaliteto in nizkimi cenami izbriše vso obstoječo in potencialno globalno konkurenco. ZDA so se na drugi strani v obupu lotile protekcionizma in industrijske politike velikega obsega, da bi s subvencijami privabile domače in evropske proizvodne zmogljivosti v visokih tehnologijah, na drugi strani pa prek tehnološkega protekcionizma zaustavljajo konkurente in uporabljajo svojo geopolitično moč, da preusmerijo in zavarujejo dobavne verige.

Evropa je ostala izven teh procesov. Draghi pravilno ugotavlja, da je se je Evropa zbudila v povsem novem svetu, kjer ostali igralci ne igrajo po pravilih in na katerega Evropa nima odgovora. Ugotavlja, da se evropske države namesto proti ostalemu svetu gospodarsko borijo med seboj s »strategijo« zniževanja plač in s prociklično fiskalno politiko, »neto učinek česar je samo oslabitev domačega povpraševanja in spodkopavanje našega socialnega modela«. Vse politike članic EU so nacionalno fragmentirane s fokusom zgolj na lastni državi, zaradi česar ni mogoče dosegati potrebnih ekonomij obsega. Zato Evropa nima tehnoloških liderjev in gigantov, zato razen Airbusa nima nobenega vseevropskega podjetja.

Draghi napoveduje, da bo v poročilu predlagal radikalne spremembe, ki naj bi se nanašale predvsem na omogočanje večjega obsega prek boljše koordinacije vseh politik in deregulacije. Govori o povečanih skupnih nabavah na evropski ravni, o skupnih obrambnih kapacitetah, o deregulaciji trga telekomunikacij, o nadgraditvi prenosnega elektroenergetskega omrežja, kar naj bi zagotovilo dovolj energije tudi za kapacitete za razvoj. In uporabo umetne inteligence.

Z vsem tem se lahko strinjamo, vendar imajo Draghijeve ideje dvojno težavo. Prva težava je, da Evropa zaradi višjih cen energije kot posledice napačne energetske politike in napačnega odziva na vojno v Ukrajini kot gospodarska lokacija ni in ne bo konkurenčna niti ZDA niti Kitajski. Kot ugotavlja zadnje poročilo Mednarodne agencije za energijo (IEA), je konkurenčnost evrskega gospodarstva močno ogrožena zaradi višjih cen električne energije. Denimo lani so bile cene elektrike za velike industrijske odjemalce v Evropi za skoraj dvakrat višje kot v ZDA in za 60 % višje kot v Kitajski. Podobno je pri plinu, ki je ključen za energetsko intenzivne industrije materialov, ki so spet ključne za proizvodnjo ključnih materialov za zelene in visoke tehnologije prihodnosti. Evropa se je od poceni ruskega plina obrnila k utekočinjenemu zemeljskemu plinu, ki pa je zaradi tehnoloških postopkov on transporta v osnovi nekajkrat dražji od zemeljskega plina. Kljub padcu cen zemeljskega plina na borzah projekcije kažejo, da bodo cene plina v Evropi v naslednjih letih ostale za 3 do 4-krat višje kot v ZDA. Podobno velja za Kitajsko.

To pomeni, da se bo proces deindustrializacije v Evropi nadaljeval, saj sta ZDA in Kitajska zaradi cenejše energije postali bistveno bolj ugodni lokaciji za proizvodnjo. K temu je treba prišteti še manjše breme administriranja, velik trg v obeh državah in povečan globalni protekcionizem, kar bo vodilo k relokaciji proizvodnje evropskih podjetij na ciljne prodajne trge v ZDA in Kitajsko. To pa hkrati pomeni, da bo Evropa ostala brez industrije materialov in da bo postala strateško povsem odvisna od največjih konkurentov. Kar je absolutno nesprejemljivo iz strateškega vidika.

Druga težava pa je, da je Evropa prav zaradi svojega ustroja kot konfederacije nacionalnih držav zelo restriktivna glede regulacije konkurence in državnih pomoči in povsem nacionalno fragmentirana glede industrijskih politik. Oboje preprečuje oblikovanje evropskih gospodarskih velikanov in tehnoloških liderjev.

Evropa za spodbuditev konkurenčnosti potrebuje hitre spremembe predvsem pri treh politikah. Prvič, spremembo energetske politike na evropski ravni. To pomeni na eni strani prenehanje favoriziranja (s subvencijami) zelo dragih virov električne energije iz sonca in vetra in enakovredno spodbujanje nizkoogljičnih virov energije (predvsem hidro in jedrske), na drugi strani pa zmanjšanje oziroma ukinitev okoljskih dajtev (za OVE) za industrijske odjemalce (podobno kot v Nemčiji).

Drugič, zavzetje za hitro dosego miru v Ukrajini in ponovna vzpostavitev dobav ruskega plina (ruski plin je pač 5-krat cenejši od katerekoli druge alternative), kar bi znižalo stroške tako za energetsko intenzivno industrijo kot za mejne plinske elektrarne v Evropi, ki vplivajo na veleprodajne cene elektrike na evropskem trgu.

In tretjič, nov Industrijski pakt, ki bi s podobnimi ukrepi kot v ZDA in Kitajski (manj regulacije, državne subvencije za naložbe v kritične tehnologije in industrije) zagnal investicije v kritične tehnologije in panoge prihodnosti. Kot je ugotovil Draghi v zadnjem poročilu o konkurenčnosti, je Evropa na tem področju povsem zaspala in so potrebne radikalne spremembe industrijske politike. To je v sozvočju s poročilom Enrica Lette, ki je pozval k “mobilizaciji financiranja na ravni EU in vseevropske sheme »državne pomoči«, primerljive z ameriškim IRA, da bi zagotovili zadostno podporo evropskemu gospodarstvu in industriji“. Slednje sicer lahko pomeni centralizacijo spodbud na evropski ravni (ne več nacionalnega razdeljevanja subvencij) in da bodo subvencije dobila velika podjetja. Vendar to hkrati pomeni, da se bodo okrog velikih podjetjih oblikovale dobavne verige (podobno kot danes v avtomobilski industriji), kar bo spodbudilo nastanek in rast podpornih grozdov tudi v posameznih državah.

Kakšne možnosti ima Draghi, da spremeni »pravila igre znotraj EU« in reši evropsko gospodarstvo? Ocenjujem, da zelo majhne. Težko bo spremenil vse troje, predvsem pa konfederativni ustroj in način delovanja EU. Vendar bi Draghiju veljalo dati priložnost, da to poskusi kot novi predsednik Evropske komisije.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku