Bine Kordež

V Evropski Uniji in tudi v Sloveniji smo se v zadnjih letih soočali z visokimi cenami električne energije (EE). O tem lahko veliko beremo in tudi občutimo. Precej redkejše pa so informacije, kaj naj bi bil razlog za tako visoke cene. Najbolj enostaven odgovor je  energetska kriza, a kaj je  razlog za energetsko krizo. Tudi tu bi nekateri hitro ponudili odgovor v ruski agresiji na Ukrajino, a rast cen se je pričela že pred tem. Omenjena agresija je nedvomno razmere še zaostrila, a bilo bi preveč enostavno, če bi za glavnega krivca določili Putina.

Pri rasti cen se pravzaprav srečujemo z zanimivim paradoksom. Ena glavnih usmeritev EU je zelen prehod in dolga leta smo poslušali, kako so nove tehnologije pridobivanja električne energije ne samo okolju prijaznejše, temveč tudi cenejše od klasičnih načinov. In imetniki sončnih elektrarn se ob subvencijah lahko pohvalijo, da imajo elektriko skoraj zastonj. A povprečne cene električne energije so bile zadnji dve leti tudi nekajkrat višje kot nekdaj in tudi sedaj, po umiritvi, so še vedno skoraj enkrat višje. Je razlog rasti cen elektrike v skritih stroških zelenega prehoda, ki dviguje splošno raven teh cen?

Zanimiv je tudi vpogled v strukturo proizvodnje elektrike v EU, kjer v zadnjih petih letih ni prišlo do kakšne drastične spremembe. Delež obnovljivih virov (sonce, veter) se je v strukturi proizvodnje povečal za okoli 10 odstotnih točk, nekoliko pa znižal pa delež elektrike iz ostalih virov (premog, jedrska energija, ostalo). Delež iz plina pridobljene elektrike je bil lani 17 % in omenjene manjše strukturne spremembe proizvodnje ter višje cene plina so sicer dvignile stroške proizvodnje EE, a nikakor v mnogokratnikih. Je torej razlog za visok dvig tržnih cene elektrike neustrezno reguliran trg in zaslužki trgovcev in špekulantov z elektriko?

Glede na vse razpoložljive podatke bi lahko s precejšnjo verjetnostjo dali pritrdilni odgovor na obe postavljeni vprašanji oziroma tezi. Evropska politika se sicer rada pohvali, kako je obvladala energetsko krizo, da ni prišlo do električnega mrka, a višje cene so postale kar nekaj samoumevnega. Glede na razpoložljive podatke so višje cene EE nedvomno odraz povečevanja deleža obnovljivih virov energije, izrazit skok cen v letih 2021 do 2023 pa posledica rasti cen plina, predvsem pa  neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali. omogočil enormne zaslužke posrednikov.

Vpliv spremembe strukture proizvodnje elektrike na cene

Zelen prehod, torej prehod na obnovljive vire proizvodnje elektrike, je zaradi splošno sprejetih okoljskih posledic kurjenja fosilnih goriv, nujen. V EU ta prehod močno spodbujamo ter subvencioniramo in za imetnike sončnih panelov se to odraža v bistveno nižjih stroških elektrike. Vendar pa vemo, da so ti viri nestabilni in da ima poraba drugačno dinamiko kot proizvodnja iz teh virov. Zaradi tega morajo energetski sistemi v času ko ni sonca ali vetra, pomanjkanje EE ob današnji tehnologiji zagotavljati iz klasičnih, pogosto umazanih virov. Predvsem pa morajo energetski sistemi zagotoviti zadostne kapacitete dodatnih virov energije v času manjše proizvodnje sončne in vetrne energije, saj elektrike na dolgi rok ne znamo shranjevati. Elektrike pač ne moremo proizvajati na zalogo, temveč jo moramo vsak dan, vsako sekundo proizvajati ravno toliko kot jo porabimo. In vse to je na koncu bistveno dražje in pred časom smo lahko (prvič?) brali izjavo ministra za energetiko, ki je odkrito priznal – zeleni prehod je in bo dražji.

Usmeritev v obnovljive vire energije je v Evropi jasna in nesporna, a ob tem je potrebno ljudem tudi odkrito povedati, da ta prehod pomeni višje cene. Da bomo v bodoče plačevali za elektriko iz drugih proizvodnih virov več kot nekdaj, ko smo jo v veliki meri proizvajali iz fosilnih goriv in s tem povzročali okoljsko škode. Prehod na OVE je lahko zaradi vzpostavljenih sistemov subvencij za posameznika in tudi posamezne  proizvajalce cenovno ugodnejši, a skupni strošek proizvodnje in distribucije celotnega energetskega sistema je in bo višji. Posebno, če bomo v večji meri naslanjali na OVE iz sonca in vetra, ki zaradi nestabilne proizvodnje zahtevajo bistveno večja vlaganja v rezervne proizvodne kapacitete.

Glede tega je mogoče najbolj nazoren primer dogajanj v Nemčiji. Državi, ki je največ vložila v proizvodnje EE iz sonca in vetra (600 milijard eur), a je kljub temu prisiljena pomemben del elektrike proizvajati iz premoga in plina. Na priloženi sliki so podatki o strukturi proizvodnje potrebne (porabljene) EE v Nemčiji po mesecih. Poraba se v poletnih mesecih giblje okoli 37 TWh (teravatnih ur ali tisoč GWh), pozimi pa nato poraste na okoli 44 TWh, torej 20 % več kot poleti. Izrazito drugačno gibanje pa ima proizvodnja iz sončnih panelov, kar Nemčiji sezonsko sicer k sreči v veliki meri pokriva vetrna energija.

Iz slike je lepo razvidno, da morajo zaradi sezonskega nihanja in nezanesljivosti proizvodnje iz OVE v zimskih mesecih tudi preko 50 % potrebne porabe zagotavljati s fosilnimi gorivi. To pomeni, da potrebujejo te proizvodne kapacitete na fosilna goriva ne glede na vsa vlaganja v sončne panele. Ob tem pa se ob povečani, razpršeni in sezonsko nihajoči oskrbi s proizvodno iz sončnih panelov srečujemo še z bistveno večjimi potrebami za vlaganja v distribucijsko omrežje, kar dodatno dviguje cene elektrike.

Vsekakor je prehod v razogličenje tako v Evropi kot v Sloveniji nujno in tudi z družbenim konsenzom sprejeta odločitev. A ob tem je potrebno tudi odkrito povedati, da bo ta prehod pomenil višje cene električne energije. Za posameznika je to sicer lahko ugodneje in ceneje, a delovanje energetskega sistema posamezne države in celotne EU je dražje in te višje cene smo v zadnjih treh letih tudi občutili – ne glede na vsakodnevne informacije, kako so nove tehnologije v proizvodni elektrike cenejše. In ti višji stroški se bodo slej ko prej prerazporedili med vse porabnike, tudi tiste s sončnimi paneli.

Vpliv trga na cene

Vseeno pa vpliv zelenega prehoda na ceno proizvodnje električne energije v zadnjih letih nikakor ne more biti razlog za tako enormno povečanje cen. Vemo, da so v letu 2022 borzne cene EE presegale tudi 500 eur/MWh, bile so torej kar 10-krat višje kot še tri leta pred tem. Na naslednji sliki so ključni podatki o skupni proizvodnji (in porabi) EE v 27 članicah Evropske Unije. Delež proizvodnje iz sonca in vetra se je v petih letih povečal za deset odstotnih točk in to večjega neposrednega vpliva na stroške proizvodnje in posledično na prodajne cene še ni moglo imeti. Vsekakor so proizvodnjo elektrike podražile višje cene plina, a glede na delež te proizvodnje in zakupljene cene tudi to ni moglo biti razlog tako visokih podražitev.

Podatki kažejo, da je bila proizvodnja in poraba električne energije v EU v zadnjih petih letih dokaj konstantna, saj se je gibala 2.600 in 2.700 TWh električne energije. Nekaj manjša je bila pričakovano v covidnem letu 2020, nekoliko večji upad (5 %) pa beležimo v preteklem letu, nedvomno zaradi višjih cen ter posledično zmanjševanja proizvodnje v energetsko intenzivnih panogah. Značilno je tudi, da je Evropska Unija kot celota več ali manj samooskrbna, da sami proizvedemo vso potrebno električno energijo. Struktura proizvodnje je dokaj razpršena, če gledamo EU kot celoto, seveda pa so precejšnje razlike med državami, kakor je informativno prikazano na sliki na koncu teksta za nekaj najbolj značilnih držav (samo za leto 2023).

Ob spremljanju teh podatkov se upravičeno postavlja vprašanje, kaj je bil razlog za takšno enormno povečanje cen električne  energije v EU v letih 2021 – 2023. Na tretji sliki so prikazane dosežene cene EE na madžarski borzi za trgovanje z energijo, ki je tudi najbolj relevanten trg za določanje trgovalnih cen v Sloveniji.  Grafikon prikazuje štiri vrste cen in sicer dnevne cene na posamezni dan ter kakšne so bile prodajne cene na tisti dan za dobavo čez leto dni, dve ali čez tri leta.

Te cene so bile tudi indikativne cene po katerih se je prodajala EE poslovnim subjektom (podjetjem) v Sloveniji za naslednja leta. Seveda v primeru, če si je porabnik elektrike želel zagotoviti zanesljivo oskrbo v naslednjem obdobju. Avgusta ali septembra 2022 ko je bil dosežen najvišji nivo, se je tako elektrika za dobavo v letu 2023 prodajala po 400 eur/MWh in več, za dobavo v 2024 po blizu 300 eur/MWh in po okoli 200 eur/MWh za dobavo v letu 2025. Le pol leta kasneje so bile razmere že pomembno drugačne in cene EE za naslednja tri leta so se gibale med 120 in 150 eur/MWh, dnevne cene celo okoli 100 eur. Danes se vse cene gibljejo že pod 100 eur/MWh.

Kot kažejo podatki o proizvodnji EE v EU, v teh zadnjih letih do kakšnih drastičnih sprememb ni prišlo, ne po obsegu, ne po strukturi. To pomeni, da se tudi stroške proizvodnje prodane elektrike niso bistveno spremenili. Kot bistvena sprememba je mišljeno nekajkratno povečanje in ne rast zaradi dodatnih stroškov OVE, povečane cene plina ter inflacije, ki so proizvodno ceno EE mogoče dvignili za 40, 50 %. To konec koncev potrjuje tudi trenutna cena elektrike, ki se giblje 60 % nad prodajno ceno izpred treh let.

Na osnovi tega lahko preprosto zaključimo, da so bile vmesne nekajkrat višje cene EE samo posledica nervoze, skrbi pred izpadom oskrbe in pomanjkanja električne energije ter klasičnega delovanja tržnih zakonitosti zaradi navedenih razlogov. Tega smo sicer vajeni tako na borzi vrednostnih papirjev kot borzi dobrin, ko se tudi pogosto srečujemo z izjemnimi skoki in padci cen. A elektrika je verjetno vseeno preveč ključna dobrina, da jo je Evropa prepustila zveličavnemu delovanju trga. Države so sicer posegale na trg in omejile cene za posamezne skupine porabnikov ali nadomeščale rast z državnimi subvencijami v breme proračuna (davkoplačevalcev). Kakšnega večjega poseganja na trg pa si seveda niso mogle, niti želele privoščiti.

A pri tem se kar nekako pozablja, da imamo na trgu posrednike, ki so te razmere močno izkoristili, seveda v svojo korist. In pretežni del razlike med visoko ceno elektrike, ki bremeni prebivalce in uničuje evropsko industrijo, je pravzaprav pristal v privatnih žepih posrednikov in deloma mogoče tudi proizvajalcev električne energije. Vse omenjene visoke cene in stroški so samo nasprotna stran zaslužkov drugih gospodarskih subjektov – katerih pa ostaja več ali manj skrivnost. Kot izhaja iz bilanc elektrogospodarstva za leto 2022 in iz ocen za 2023, kakih dobičkov celotni energetski sistem Slovenije v obeh letih skupaj ni ustvaril. V Sloveniji smo torej plačevali višje stroške energije, nimamo pa poslovnih subjektov z dobički in ti so na žalost ostali v tujini.

Zaradi takšnih gibanj upravičeno lahko ocenimo, da Evropska Unija ni znala ustrezno regulirati trga električne energije in da so visoke cene in stroški porabnikov v pretežni meri odraz zaslužkov posrednikov in ne pomembneje povečanih stroškov proizvodne elektrike. Cene elektrike so se sedaj sicer umirile, čeprav veliko porabnikov v gospodarstvu še vedno plačuje elektriko po pogodbah iz preteklih let po bistveno višjih cenah. Zaradi tega bi morali v EU vseeno razmisliti, kako se izogniti takšnim nihanjem, neupravičenim dvigom cen ključne dobrine in zaslužkom posrednikov – ali pa tudi v bodoče zaupati zveličavnemu trgu z vsemi negativnimi posledicami in se ob tem celo hvaliti, kako smo obvladali energetsko krizo. Zakaj pa je nastala ta energetska kriza, pa nič.

_______________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela