Nekoč sem predaval predmet Mednarodna konkurenčnost. Fokus je bil predvsem na to, kako povečati konkurenčnost evropskih držav, kajti države EU so zaostajale v rasti produktivnosti za ZDA. EU je imela nekoč v ta namen različne strategije – Lizbonska strategija (2000), prenovljena Lizbonska strategija (2005), Evropa 2020 (2010), nato pa strategija pametne specializacije, ki pa je padla v dolgo evrsko krizo. V glavnem, fokus Evrope je bil, kako povečati konkurenčnost prek rasti produktivnosti, da bi prenehala zaostajati za ZDA. V obdobju 1995-2009 je Evropa za rastjo produktivnosti ZDA zaostajala povprečno za 0.3 odstotne točke letno (1.3 % proti 1.6 %), po letu 2010 (2010-2022) pa se je zaostajanje Evrope (zaradi evrske krize kot posledice bedaste obsesije z dolgom) povečalo na povprečno 0.5 odstotnih točk letno (1.1 % proti 1.6 %). Evropa je še upočasnila rast produktivnosti, ZDA pa so nadaljevale z isto hitrostjo. No, ta razlika v počasnejši rasti Evrope je v dobrem desetletju (2010-2022) privedla do tega, da so ZDA svojo prednost v razvitosti pred Evropo povečale še za dodatnih 8.3 odstotnih točk.

Z Japonsko pa itak nima smisla izgubljati besed, ZDA so jo uspešno izločile iz igre s prisilo, da podpiše Plaza Accord (1985), ki je Japonsko prisilil v apreciacijo jena proti dolarju, kar je (zaradi pretiranega stimulusa, da bi preprečila recesijo) Japonsko efektivno pognalo v usodno finančno krizo (1991), po kateri se ni več pobrala (poglejte si tukaj, kako so ZDA Japonsko ekonomsko ubile).

No, izkazalo je, da se vsi po vrsti ukvarjamo s starimi damami. Z ostarelimi gospemi, ki se z invalidsko palico v roki sprehajajo po parku. Medtem ko mimo nje švigajo hipertrenirani fit mladci, ki se pripravljajo na maraton. V zgodbo je prišla Kitajska. In pokazala, kam sodijo stare gospe brez resne vizije in politične sposobnosti implementirati strategijo in brez potentnih podjetniških mladcev, ki bi jih lahko poslale v tekmovanje.

Poglejte spodnjo sliko, ki kaže rast produktivnosti (BDP per capita) ostarelih dam na Zahodu v primerjavi s Kitajsko in padli boste na rit. Medtem ko smo se v Evropi ukvarjali z ZDA (do 2010) in nato sami s seboj (evrska kriza), se je v ozadju pripravljala in zagnala v šprint Kitajska in švignila mimo nas. Medtem ko so ZDA v 13 letih povečale produktivnost za 20 % in medtem ko smo se mi sekirali, da so po letu 2010 ZDA še povečale prednost pred Evropo v produktivnosti za dobrih 8 odstotnih točk, je Kitajska v istih 13 letih povečala svojo produktivnost za 105 % (!) in Evropo prehitela po kumulativni rasti razvitosti za 92, ZDA pa za 84 odstotnih točk!

Poglejmo isto sliko še s kazalcem BDP na zaposlenega, ki je boljši indikator makroekonomske produktivnosti, ker meri ustvarjeno dodano vrednost na zaposlenega. No, po tem kazalcu je Kitajska še hitreje švignila mimo Evrope in ZDA. V obdobju 2010-2022 je povečala svojo produktivnost za 115 5 (!) oziroma za 109 odstotnih točk bolj kot Evropa in za 100 odstotnih točk bolj kot ZDA.

Naj to zgornjo sliko pokažem še na drugi način, in sicer v obliki povprečne stopnje rasti produktivnosti v obdobju 2010-2022. Poglejte spodnjo sliko. ZDA so morda lahko ponosne, da so po letu 2010 povprečno letno povečevale proudktivnost za 1.6 % (na prebivalca) ali 1.3 % (na zaposlenega), toda Kitajska je v istem obdobju oba indikatorja produktivnosti na letni ravni povečevala za 6.5 oziroma 6.9 %. Drugače rečeno, Kitajska je povečevala svojo produktivnost za 4-krat (na prebivalca) oziroma več kot 5-krat (na zaposlenega) hitreje od ZDA.

Evropa? Ah, ne me spravljati v slabo voljo, V tem istem obdobju je Kitajska povečevala svojo produktivnost za 6-krat (na prebivalca) oziroma za skoraj 11-krat (na zaposlenega) hitreje od stare dame z invalidsko palico.

Kitajska je s skrbno načrtovanimi in dosledno centralno vodenimi razvojnimi politikami razvijala svoje gospodarstvo – z vlaganji v infrastrukturo, v znanost in tehnološki razvoj in spodbujanje podjetništva v tehnološkem sektorju. Naamesto v orožje je za razliko od ZDA enako velik delež proračuna dajala za raziskave in razvoj. Za razliko od Evrope se ni ukvarjala z obsesijo glede dolga in butastimi fiskalnimi pravili, pač pa z razvojem. Kitajska je prihodnost. Kot sem pokazal v prejšnjem zapisu, je Kitajska leta 2017 po gospodarski moči prehitela ZDA in čez 20 let bo gospodarsko dvakrat večja od ZDA in večja kot ZDA in Evropa skupaj. Kitajska je prihodnost.

No, in tega so se na smrt ustrašile ZDA. Že v času predsednika Obame so ugotovile, da jih Kitajska hitro dohiteva, proti čemur so se hotele ubraniti z oblikovanjem pacifiškega gospodarskega bloka (TPP sporazum), ki je izključeval Kitajsko. Trump je nadaljeval s trgovinskimi vojnami in začetkom tehnoloških sankcij (proti Huaweiju, ZTE in še nekaj kitajskih tehnoloških podjetij). Biden je še zaostril tehnološko vojno (z vrsto sankcij proti kitajskim podjetjem, prepovedjo izvoza čipov in orodij za izdelavo čipov v Kitajsko, in s 300-milijardnim paketom za subvencioniranje domačega tehnološkega razvoja). Vendar prepozno. Zato zdaj ZDA gredo onstran trgovinske in tehnološke vojne in strašijo s pravo vojno s Kitajsko (z instrumentaliziranjem Tajvana).

Kot je dobro zapisal razvojni ekonomist Dani Rodrik v zadnjem članku v Project Syndicate: dokler so ZDA na Kitajsko gledale kot na komplementarno zgodbo (prenos ameriške industrijske proizvodnje na stroškovno bolj ugodno lokacijo, ki koristi ameriškim korporacijam), smo imeli mirno sožitje, kot pa so ZDA začele zaustavljati Kitajsko (trgovinske vojne, sankcije) in jo posnemati v industrijskih politikah (eksplicitne subvencije), pa smo dobili razpad povojnega sistema pravil (v okviro GATT oziroma WTO).

Kako v tem hladnovojnem ozračju vzpostaviti nova pravila, ki bodo veljala za vse? Za “naše” in za “nasprotnike”.

____________

* Vir podatkov: OECD in Svetovna banka