Pred začetkom ukrajinske ofenzive je bilo tudi zahodnim analitikom jasno, da ta brez letalske podpore in popolne premoči v zraku nima nobenih možnosti uspeha. V začetku maja sem navedel in povzel pričakovanja zahodnih vojaških analitikov:

• Stava na to, da bo ukrajinska vojska v protiofenzivi prebila rusko frontno črto in se prebila do Krima, meji na znanstveno fantastiko (2.5.2023)
• Dvomi ali ukrajinska protiofenziva sploh bo (3.5.2023)

Prejšnji petek, po 4 dneh ofenzive, je bilo jasno, da so se ukrajinski napadi zaleteli v zid ruske obrambe že na robu sive cone, 10 do 15 kilometrov pred prvo obrambno linijo. Ofenziva se je sprevrgla v masaker nad ukrajinsko vojsko z vsemi sredstvi. Ukrajinski napadi v sedmih smereh so vsak dan znova padli v isto past – ruske sile so jih zvabile čez minirano območje, se umaknile na predpripravljene pozicije na okoliške vzpetine, na daljavo z metalci min zaminirale pristopne poti za hrbtom ukrajinskih sil, nato pa z vsemi silami (tanki, artilerijo, droni, letali in helikopterji) udarile na ukrajinske sile, ki so se znašle sredi miniranega polja in z zamininiranimi potmi za hrbtom, po katerih so prišle v past. Zato sem prejšnji petek, po štirih dneh ukrajinske ofenzive in enakega vzorca na neuspeh obsojenega napadanja, zapisal, da gre za vojaški samomor in da bo ta ukrajinska ofenziva nov Kursk 2 za Ukrajino in da “kdorkoli svetuje ukrajinskemu vodstvu glede strategije, je Ukrajini kot državi naredil usodno medvedjo uslugo“. Po podatkih iz različnih virov, naj bi bilo po 12 dneh ukrajinske ofenzive uničenih 600 ukrajinskih oklepnih vozil in ubitih najmanj 10,500 ukrajinskih vojakov. In včeraj se je po poročanju številnih virov, na dveh območjih, zgodil največji masaker doslej. Menda preveč tudi za želodce najbolj izkušenih ruskih poveljnikov.

Vojaški samomor, Kursk 2.0

Številni vodilni zahodni mediji ta teden poročajo in podajajo izjave vojaških analitikov, da jih je ruska obramba presenetila. Da niso pričakovali tako dobro pripravljene, organizirane in delujoče obrambe. Vendar, le kako jih je lahko presenetila, če pa gre za znano rusko obrambno strategijo, ki jo poučujejo na ameriških vojaških akademijah in ki je del Priročnika ameriške vojske. Opis sovjetske obrambne strategije v Priročniku U.S. Field Manual 100-2-1, str. 93:

When the defense is established before contact with the enemy, the Soviets establish a security echelon up to 15 kilometers forward of the main defensive area. The elements which make up the security echelon come from the division’s second echelon. A security force of up to battalion size may be deployed in front of each first echelon regiment.

A detailed and coordinated fire plan is developed. Weapons are positioned so that the maximum amount of fire can be brought to bear directly in front of the [Forward Edge of the Battle Area]. Enemy penetrations are blunted by shifting artillery fire and by conducting counterattacks.

Opis strategije, ki jo ruska vojska tudi dejansko zdaj uporablja za obrambo pred to ukrajinsko ofenzivo (vir):

the tactics are pretty obvious – the area before the 1st line of defense (some call it screening or security zone) was designed to fall within 72h – in that zone RF was supposed to create a buffer – and retreat when attacks are too heavy – and then smash them with artillery and air force – when enemy is retreating – RF is going back – if enemy has the power to push forward – retreat further and repeat until the real 1st line is reached. The 1st line (better defended) was supposed to hold for a week or so – here forces from the 2nd DL are helping out if line is breached. The strongest line is the 3rd – but is then supported by flank attacks against the weakened wedge. Ukrainians did not even reach the 1st line yet.

Ruske sile so torej v skladu s svojo tričetrt stoletja staro in vsem dobro znano obrambno strategijo oblikovale 4 do 5 utrjenih obrambnih linij v globini 20 do 30 kilometrov, pred prvo obrambno linijo pa v globini 10 do 15 kilometrov še t.i. sivo cono – minirano ozemlje, kjer ruske sile s svojo tipično strategijo zaustavljajo napade ukrajinske vojske. Ob vsej tej “vesoljski tehnologiji” in  metodah vohunjenja, ki jih uporabljajo zahodne obveščevane službe (spomnite se afere izpred dveh tednov glede vohunjenja ruskim obveščevalcem in ruskemu vodstvu prek imputirane aplikacije v iPhonih), naj bi bili zahodni obveščevalci in analitiki ter seveda ukrajinske sile, ki so jih najboljši Natovi inštruktorji tričetrt leta pripravljali na to ofenzivo, presenečeni nad izjemno dovršenostjo ruske obrambne fronte, kjer se ukrajinskim silam kljub nekaj sto “superiornim” zahodnim oklepnim vozilom in desettisočem vojakov ni uspelo prebiti niti čez sivo cono do prve zaresne obrambne linije? Kako je to mogoče?

Meni na misel padeta dve razlagi. Prva je, da je šlo za banalno, vendar katastrofalno napako odločevalcev (vodstev zahodnih obveščevalnih služb in ukrajinskega vojaškega in civilnega vodstva). Lahko da so – kljub zavedanju ruske obrambne doktrine in kljub vsem informacijam, da so ruske sile od jeseni do pomladi letos izvedle fortifikacijo 1,000 kilometrov dolge obrambne fronte v 4 do 5 linijah – absolutno podcejevali sposobnosti ruske vojske. Morda jih je zavedla lahka “zmaga” v okolici Harkova in nato Hersona, kjer so se ruske sile z namenom obvarovanja življenj vojakov modro umaknile na ozemlje, ki ga lahko branijo. Morda je šlo za napako v presoji, vendar je v tem primeru šlo za katastrofalno zahodno – ukrajinsko napako v presoji in posledično za povsem nepotrebno žrtvovanje življenj nekaj (deset) tisočev mladih nabornikov in nekaj stotin zahodnih oklepnikov.

Druga razlaga pa je, da so se vsi (vodstva zahodnih obveščevalnih služb, zahodni voditelji in ukrajinsko vodstvo zavedali), da v tej ofenzivi proti tako utrjeni, tako dobro strateško oboroženi (artilerija, tanki, droni, helikopterji, letala, metalci min), s popolno dominacijo v vseh elementih vojskovanja in tako dobro taktično pripravljeni ruski obrambni sili nimajo nobenih možnosti. Vendar je ukrajinsko vodstvo kljub temu dalo ukaz za ofenzivo. Ker je bilo pod pritiskom zahodnih investitorjev (ZDA) in donatorjev (EU), da ob vsej tej vojaški tehniki, ki so jo poslali, morajo “nekaj pokazati na bojišču za ta denar“. In so poslali v klavnico deset tisoče nabornikov, z nekajmesečnim ali nekajtedenskim urjenjem. Ta razlaga se zdi konsistentna z ukrajinsko “strategijo” v Bahmutu, kjer je bilo od prvega dne jasno, da ukrajinske sile mesta ne morejo ubraniti in kjer so wagnerjevi plačanci uporabljali standardno “žep” taktiko vojskovanja (obkolitev s treh strani, odprtje ene smeri, od koder lahko pridejo sovražne okrepitve ter nato popolni masaker iz vseh orožij iz treh strani v žepu obkoljenih ukrajinskih sil). Kljub temu je ukrajinsko vodstvo pol leta nadaljevalo z “losing” taktiko do samega bridkega konca in pustilo v mestu povsem po nepotrebnem umreti desettisoče mladih fantov.

Ne vem, katera razlaga je prava, o tem bo presojala zgodovina. Obe sta iz vidika odgovornosti zahodnih in ukrajinskih gospodarjev vojne do ukrajinskega prebivalstva enako problematični. Po napaki ali zavestno v smrt poslati nekaj desettisočev mladih fantov, ko vnaprej z 99.9% gotovostjo veš, da ne morejo zmagati in da je njihova življenjska doba le nekaj ur, je kriminal. Kriminal proti svojemu ljudstvu.