• The Paradox of Risk: Leaving the Monetary Policy Comfort Zone – Angel Ubide
• Governments must learn to love borrowing again – Financial Times
• What Kind of Capitalism Do We Want? – Klaus Schwab
• What’s Behind the Crisis of Democracy? – Harold James
• Why Countries Should Tax Global Income – Ricardo Hausmann
• Finland Is a Capitalist Paradise – New York Times
• The Limits of Lagarde – Yanis Varoufakis
• After the US-China Trade War – Stephen S. Roach
• Why We Strike Again – Greta Thunberg et al

Ta teden zaključena pogajanja ponudnikov za izgradnjo druge cevi predora Karavanke so se končala z zmago turškega ponudnika, katerega ponudba je bila za 10% do 20% nižja kot pri ostalih ponudnikih. S tem je DARS, na prvi pogled in načeloma, uspel na najbolj racionalen način (z dodatnimi pogajanji) izbrati cenovno optimalno ponudbo. Toda ali je bila izbira optimalna tudi iz vidika Slovenije, se pravi iz vidika celotnih makroekonomskih, zaposlitvenih in fiskalnih učinkov za Slovenijo?

Nikakor ne. Kot bom pokazal v nadaljevanju, izbira najcenejšega tujega ponudnika nikakor ne pomeni tudi optimalne izbire za državo. Prvič, namreč, že če od skupne cene projekta samo odštejete znesek davkov, ki jih tuji izvajalci (podizvajalci, dobavitelji) ne bodo plačali v Sloveniji, domači pa bi jih, ugotovite, da je iz fiskalnega vidika za državo ugodneje izbrati domače izvajalce, dokler so od tujih dražji za do 16%. Drugič, če upoštevate še dejstvo, da tuji izvajalec zaposluje lastno (tujo) delovno silo, dobite zaradi izbire tujega izvajalca negativen učinek na domačo zaposlenost. Tretjič, nato morate upoštevati plače in dobičke ter amortizacijo, ki so jo s tem izgubili domači subjekti (zaposleni in podjetja). In četrtič, upoštevati morate tudi izgubljene multiplikativne učinke, ki bi nastali, če bi domači delavci trošili v Sloveniji, podjetja pa svojo akumulacijo namenila za investicije. Vse to gre zdaj v tujino in povečuje BDP neke druge države.

Naši izračuni kažejo, da z izbiro tujih izvajalcev slovenska država (kot skupek vseh subjektov: zaposleni, podjetja, proračun) izgubi večino potencialnih pozitivnih učinkov. Če denimo delež domačih opravljenih podizvajalskih del in dobav pade le na četrtino, domačim subjektom ostane samo še 13% celotne vrednosti projekta, skoraj 87% vrednosti projekta pa se prelije v tujino

Nasploh pa se zadeva še zaostri, kadar imamo opravka s ponudniki, ki na razpisu zmagajo zaradi uporabe nelojalne prakse socialnega dumpinga, kar je v razvitih EU državah onemogočeno.

Zato je praktično nemogoče najti primer, ko bi v razvitih EU državah, začenši z Avstrijo in Nemčijo, tuji poceni izvajalci pridobili velike gradbene infrastrukturne projekte na javnih razpisih. Zakaj? Ker razvite države močno ščitijo svoj gradbeni trg, svoja podjetja in zaposlene v njih ter preprečujejo zlorabo praks socialnega dumpinga. V mnogih državah, začenši z Avstrijo, na razpisu avtomatsko izločijo ponudnika, ki je cenejši za 25% ali več. Ponudniki, ki so cenejši za več kot 10% od povprečja, pa morajo pojasniti, zaradi katerih razlogov so cenejši, pri čemer pa nižja cena delovne sile ni upravičen razlog (zaposlene morajo namreč tudi tuji ponudniki plačevati v skladu s kolektivnimi pogodbami v gostujoči EU državi). Zato “turški” izvajalci ne morejo zmagati na javnih razpisih v Avstriji, lahko pa v manj razvitih državah, kot je Slovenija, kjer se ne zavedajo skupnih makroekonomskih učinkov gradbenih projektov in infrastrukturnih investicij.

Potrebne bodo korenite spremembe v postopkih javnih naročil na tem področju in uvedba ureditev, kot jih poznajo v razvitih EU državah.

V nadaljevanju sledi nekaj ključnih ugotovitev naše študije in predlogi potrebnih sprememb.

Nadaljujte z branjem→

Na Oxfam blogu postavljajo ključna vprašanja: Zakaj nenadoma toliko protestov? Zakaj zdaj? Kaj je skupni imenovalec teh protestov? Niso našli odgovora. Na koncu so se zatekli k razlagi Branka Milanovića: Globalizacija in finančna kriza sta vzeli kredibilnost vladajočim politikom. Dovolj so majhni sprožilci (kot je dvig cene goriva za nekaj procentov), da zanetijo splošne, masovne proteste. Ljudje hočejo, da se njihov glas spet sliši. Zato se zatekajo k iskanju “novih obrazov” v politiki. In pri tem uresničevanju želje, da so slišani, jim novi mediji, masovna socialna omrežja dajejo natanko to možnost – svojemu krogu lahko sporočijo bodisi da so pravkar pripravili super sladico ali da imajo zdaj pa zares dovolj te vladne ignorance ali arogance.

Pri teh masovnih protestih ne gre iskati razlogov ali podstati v ideologiji. Zgolj nezadovoljstvo in željo po biti slišan. Biti pomemben član skupnosti. In tehnologija je omogočila, da protesti postanejo “masovno spontani”.

Somethin is happening here: Every day my timeline highlights a different uprising – today it is a national strike in Colombia, with hundreds of thousands protesting in support of the faltering peace process, despite the pouring rain (thanks to Hong Kong, at least umbrellas are cool now). But it could equally well have been Iran, Iraq, Bolivia, Lebanon, Chile, Hong Kong or many others.

According to the Economist ‘Not since a wave of “people power” movements swept Asian and east European countries in the late 1980s and early 1990s has the world experienced such a simultaneous outpouring of popular anger. Before that, only the global unrest of the late 1960s was similar in scope.’

Nadaljujte z branjem→

Odlična aplikacija kultne pesmi moje priljubljene rock skupine R.E.M. na temo Trumpovega ubijanja na obroke Svetovne trgovinske organizacije (WTO) s solističnimi akcijami, ki so bile še do nedavnega nepojmljive. Ob čemer se dobro najbrž počuti samo Trump.

Zelo primeren izbor naslova glede na dizastrsko tematiko spodnjega video clipa. Čeprav kot bo morda pokazal čas, ti Trumpovi ukrepi morda niso tako mimo – če seveda kot glavno prioriteto postavimo domačo raven zaposlenosti, ne pa cene in širino izbora dobrin.

Dajte na glas!

Alen Ščuric je v intervjuju za MMC RTV Slovenija brez milosti počistil z naravnost neverjetnim diletantizmom slovenske politike – prejšnje in sedanje vlade, ki sta do temeljev uničili slovensko letalstvo. Toliko naivnosti, amaterizma in nesposobnosti na enem kupu je težko najti. In to troje je stalo Slovenije nacionalne suverenosti, njene prebivalce povezljivosti s svetom, gospodarstvo pa oropalo pomembne strateške prednosti v regiji.

Lekcija iz fiaska Slovenije je torej ta, naj politiki ne nasedajo špekulativnim skladom, ki nimajo pojma, kot pravite, o poslu, ki ga prevzemajo?
Ne samo to! V eni od analiz sem zapisal, da je evidentno dejstvo, da je slovenska politika v kratkem času uspela zelo dobro uničiti slovenski zračni promet. Ne govorimo samo o Adrii, poglejte fiasko z letališčem v Mariboru. Kaj vidimo? Letališče, ki živi na plečih davkoplačevalcev, prometa ni, novi terminal pa ničemer ne služi. Poglejmo Fraport, lastnika ljubljanskega letališča, ki je edino realno delujoče v Sloveniji. Veliko podjetje, ki zna, ki obljublja, a dejstvo ostaja, da je ljubljanski zračni promet pred bankrotom Adrie rasel zgolj simbolično, daleč za regijo, kjer so druga letališča rasla veliko hitreje. Politika je uspela glavno letališče dati v upravljanje slabemu lastniku, uspela je uničiti Adrio in izvedla mariborski fiasko. Povejte mi, kako?

Ne vem. Ampak, ali ni bila Adria še nedavno vzor v širši regiji?
Da. Slovensko letalstvo je bilo še okoli leta 2000 številka ena v regiji, zdaj pa je zaradi katastrofalnih odločitev padlo na dno. Črni gori se obetajo podobne napake, za Aerodrome Crne Gore zdaj išče koncesionarja. Temelj njihovega bruto domačega proizvoda (BDP) je turizem, hkrati pa so prometno popolnoma izolirani. V Sloveniji vsaj lahko sedete v avto in ste relativno hitro na velikih mednarodnih letališčih v sosednjih državah, ali pa ste v 5, 6 urah z avtom skoraj kjerkoli po Evropski uniji. Črna gora tega nima, povezave z vlakom, ladjo in cestami so slabe, obsojeni so na zračni promet. Je v tem kontekstu pametno dajati letališča v koncesijo tujcem? In to letališča, ki so profitabilna! Državi v blagajno nosijo resen denar, s koncesijo bodo dobili manj, kot če bi obdržali državno lastništvo. Kdo je tu nor? Isti problem, ki se je zgodil z Adrio, pa se obeta tudi Montenegro Airlinesu. Slovenski letalski fiasko je šolski primer ne samo za Črno goro, Hrvaško ali Srbijo, pač pa za celo Evropo.

Nadaljujte z branjem→

Tone Martinjak

Toplotna črpalka (TČ) zrak-voda je v bistvu samo okrog obrnjeni hladilnik, ki hladi zunanji zrak in greje vodo za v naš ogrevalni sistem: radiatorje ali talno gretje. Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) sicer po svoje upravičeno favorizira tip zemlja – voda, ki namesto zraka, kot vir toplote, uporablja v zemlji akumulirano sončno energijo in sicer prek zakopanih plastičnih cevi. Tovrstni sistem je energetsko boljši, investicijsko dražji, a deloma tvegan, saj se lahko pripeti, da bo poraba električne energije (EE) zelo primerljiva sistemu zrak-voda. Poleg tega se uporabljata še geosonda in voda-voda. Samo slednja je po energetskem izplenu res bistveno boljša. Zrak-voda zmaguje predvsem pri obstoječih objektih, kjer je težko pričakovati, da prekopljemo celo okolico hiše. Opozoriti velja na življensko dobo, ki je lahko presenetljivo kratka. Vzrok tiči v odtaljevanju ledu oziroma sreža na zunanji enoti, kar predstavlja velike šoke za vgrajene komponente.

O TČ zrak-voda se v glavnem piše samo lepe reči, le redko o porabi električne energije, ko je res hladno, še redkeje o obremenitvi omrežja. Na to dvoje bi rad opozoril, da se potem, ko bo prepozno, ne bomo sprenevedali.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Statistični urad je pred dnevi objavil zadnje podatke o blagovni menjavi Slovenije. Po nekoliko slabšem avgustu, so septembrski dosežki zopet rekordni. Izvoz je bil kar za 15% večji v primerjavi z lanskim septembrom in v prvih devetih mesecih smo tako izvozili za blizu 10% več kot v istem obdobju preteklega leta. Glede na stalna opozorila o ohlajanju gospodarskih gibanj in skoraj ničelno rast pri naših največjih partnericah, so to vsekakor impresivni podatki. Sliko nekoliko kvarijo podatki o uvozu, kjer je letos rast še višja in sicer 11,8%. Zaradi tega se je lanski devetmesečni presežek v višini 423 milijonov evrov praktično izničil. Letos sta zaradi hitrejše rasti uvoza po začasnih podatkih izvoz in uvoz skoraj izravnana, saj imamo v trgovinski bilanci celo 35 milijonov evrov primanjkljaja. Seveda pa je tekoči račun plačilne bilance kljub temu močno pozitiven (tudi letos bo verjetno ponovno preko 2,5 milijardi evrov), ker imamo velik presežek pri menjavi storitev s tujino.

Uradni podatki o obsegu blagovne menjave s tujino ter predvsem o izvozu so torej še naprej močno pozitivni. A ti podatki v zadnjem letu zajemajo tudi neka posebna dogajanja, ki pa postavljajo dosežke v blagovni menjavi Slovenije v precej drugačno luč. Rast je sicer še vedno pozitivna, vendar precej nižja, če izločimo en večji posel, ki v realnem pogledu na našo ekonomijo večjega vpliva nima.

Nadaljujte z branjem→