• How to Tax Our Way Back to Justice – Saez and Zucman
• Children of Poor Immigrants Rise, Regardless of Where They Come From – The New York Times
• End of the Draghi era – Martin Sandbu
• Germany Chooses Economic Nostalgia Over Saving the Planet – Adam Tooze
• Response to Jens Weidmann on Green Quantitative Easing – Stan Jourdan
• Ireland exports is tax distortions – Brad Setser
• Prospects for Inflation in a High Pressure Economy: Is the Phillips Curve Dead or Is It Just Hibernating? – Brad DeLong
• Does a wealth tax discourage risky investments? – Digitopoly
• The Way We Measure the Economy Obscures What Is Really Going On – Heather Boushey
• Manufacturing Ain’t Great Again. Why? – Paul Krugman

Bine Kordež

O učinkih letošnjih davčnih sprememb na plače sem napisal že tri tekste. V zadnjem zapisu sem izpostavil predvsem nelogičnost (vsaj po mojem mnenju), da so oktobrske spremembe zakonodaje vsem zavezancem dvignile neto prejemke vsem – razen tistim z 931 evri bruto plače, ki niso dobili niti centa več (!). Pričakoval sem, da bodo poslanci v postopku sprejemanja zakonodaje le opazili to nelogičnost, a se to ni zgodilo. Prevladalo je pojasnilo vlade, kako so zaradi v maju sprejete razbremenitve regresa profitirali tudi zaposleni z nižjimi plačami in zato naj bi bile aktualne spremembe ustrezne. Vsekakor drži, da je imela majska razbremenitev izplačila regresa zelo pozitiven vpliv na davčno razbremenitev in rešitev ocenjujem kot optimalno. Vseeno pa ne vem, zakaj so morali potem pri razbremenitvi plač popolnoma izpustiti zaposlene z najnižjimi dohodki.

Kot rečeno, je vlada v maju s široko podporo sprejela zakon, po katerem je izplačilo regresa do višine povprečne bruto plače (trenutno 1.725 evrov) v celoti neobdavčeno. Po zadnjih razpoložljivih podatkih (leto 2017) je povprečen znesek regresa znašal 880 evrov, kar najbrž pomeni blizu tisoč evrov v letošnjem letu. Do sedaj so zaposleni od regresa plačevali dohodnino in sicer od 16% pa tudi do 50% (odvisno od davčnega razreda, v katerega so bili uvrščeni glede na višino prejemkov). Z ukinitvijo plačila dohodnine, so posamezniki ob predpostavki 1.000 evrov regresa, pridobili med 160 in 500 evri letno. Ker pa so se zaradi izključitve regresa dodatno znižali tudi skupni obdavčljivi dohodki, so zaposleni z nižjimi plačami pridobili nekaj tudi iz tega naslova. Kot je prikazano z rdečo črto v spodnji sliki, je učinek teh davčnih sprememb za večino zaposlenih tako znašal od 20 do 30 evrov preračunano na mesec. Ta ugodnost je bila za ljudi kar pomembna, pa tudi v proračunu bo izpada najbrž kar okoli 200 milijonov evrov letno.

Nadaljujte z branjem→

Michael Roberts zelo dobro povzema aktualno ameriško debato o uvedbi davka na premoženje, o katerem govorita oba demokratska pretendenta, Elizabeth Warren in Bernie Sanders. Načrt Warrenove sta podprla ekonomista iz univerze Berkeley – Gabriel Zucman and Emmanuel Saez, sicer pogosta Pikettyjeva soavtorja, ki sta pred nekaj tedni na to temo izdala knjigo “The Triumph of Injustice“, hkrati pa tudi lansirala spletno stran Tax Justice Network, na kateri se lahko igrate in simulirate učinke davčnih sprememb za večino držav na svetu. V knjigi sta pokazala, da ameriški davčni sistem pri višjih dohodkih postane regresiven – popularno rečeno, Buffetova tajnica plača višji odstotek davka od super bogatih.

Njune ugotovitve in predloge je prejšnji teden napadel – sicer progresivni in demokratski, vendar kontroverzni – ekonomist Larry Summers. Summers, sicer nečak nobelovca Paula Samuelsona in nekdanji rektor univerze Harvard, je bil namreč finančni minister v Clintonovi vladi, ko je ta povsem deregulirala finančni sektor, kar je kasneje (ob odpravi Glass-Steagallovega zakona o bankah) omogočilo idealno okolje za veliko finančno krizo. Njegova obojestranska ljubezen s finančnim sektorjem pa se je materializirala tudi v velikih zaslužkih od svetovanja finančni industriji (v vrednosti skoraj 20 mio dolarjev v enem desetletju).

Spodaj je zelo dober Robertsov povzetek hipokrizije ameriškega davčnega sistema, predloga reforme ter diskusije na relaciji Saez & Zucman vs. Summers.

The Triumph of Injustice: how the rich dodge taxes and how to make them pay is a new book by the inequality experts, Gabriel Zucman and Emmanuel Saez. It’s a searing indictment of American tax system, which, far from reducing the rising inequality of income and wealth in the US, actually drives it higher. The authors argue that “even as they became fabulously wealthy, the rich have seen their taxes collapse to levels last seen in the 1920s. Meanwhile working-class Americans have been asked to pay more.” Saez and Zucman show that the super-rich in America actually pay a lower tax rate than everybody else.

Nadaljujte z branjem→