Ko se trije ekonomisti, ki se globoko strinjajo, ne strinjajo

3 januarja, 2016 By in gospodarstvo

V zadnjem tednu je v blogosferi potekala živahna razprava med tremi znanimi ekonomisti – Paulom Krugmanom, Bradom DeLongom in Larryjem Summersom – ki so sicer prijatelji in se med seboj globoko strinjajo najmanj o treh aktualnih zadevah:

(1) da grozi nevarnost, da razvite države (in svet z njimi) zdrsnejo v sekularno stagnacijo (obdobje zelo nizke rasti), ki se ji ni mogoče izogniti z zelo nizkimi (ničelnimi) obrestnimi merami;

(2) ker je nizka gospodarska rast posledica depresivnega povpraševanja (ki pa je spet posledica kopice tehnoloških, demografskih idr. razlogov), je izhod iz nje v povečanju javnega trošenja (javne naložbe v infrastrukturo in izobraževanje);

(3) dvig obrestne mere s strani Fed je bila napaka, ki lahko sproži povratek ZDA v recesijo.

Toda strinjanje o teh treh stvareh še ne pomeni, da se strinjajo tudi z “navodili za uporabo” oziroma s teoretičnimi utemeljitvami, kako v dani situaciji ravnati. Natančneje, ne strinjajo se o tem, kako uporabni so obstoječi ekonomski modeli za razlago obstoječe situacije in ukrepov ekonomske politike za izhod. Predvsem Larry Summers se je postavil na stališče, da bi ekonomska politika morala manj slediti popreproščenim ekonomskim modelom in bolj dejanskim izkušnjam držav z različnimi ekonomskimi politikami do sedaj, kjer se sklicuje na zadnji članek Olivierja Blancharda in kolegov glede raznolikih izkušenj držav glede vpliva kapitalskih tokov na rast in stabilnost držav.

Če koga zanima, spodaj so linki na (zelo civilizirano) diskusijo in nekaj predzgodovine.