Tja, ta je dobra: Yanis Varoufakis v članku v Project Syndicate poziva nemško kanclersko, da pokaže svojo državniško držo in Grkom (po vzoru ameriškega zunanjega ministra Jamesa F. Byrnesa, ki je leta 1946 v Stuttgartu uprizoril tak spodbudni govor in Nemcem nakazal možnosti povojnega okrevanja in blaginje) v javnem nagovoru v mestu po svojem izboru prav tako pokaže luč na koncu tunela. Da Grkom da upanje. Upanje na možnost oživitve po sedmih letih kome.

Kaj menite o tem?

Jasno, to bi bila (ob marketinški) izjemna človeška in državniška poteza. Vendar se ne bo zgodilo. Še najmanjši problem tega predloga je, da je predlagatelj “napačen” (Varoufakis pač ne prihaja iz “pravega gnezda”, nima srajce prave barve itd. itd.).

Ključni problem je, da Varoufakis takšno človeško in državniško potezo pričakuje od nekoga, ki je del problema oziroma geografsko in čustveno “preblizu problema”. Tudi po 2. svetovni vojni tovrstne poteze napram Nemčiji nismo doživeli s strani evropskih voditeljev (ti bi v razumljivem čustvenem afektu zaradi vojnih zločinov nemškega vodstva celotno nemško prebivalstvo kolektivno obsodili na dolga leta trpljenja). Morale so priti ZDA, ki čustveno niso bile vpletene, kajti njeni prebivalci niso trpeli zaradi nemške agresije. Morale so priti ZDA, ki so imele “višji interes”, geopolitični strateški interes, da ruski komunizem ne prodre v Evropo. Le neobremenjene (in zelo pragmatične) ZDA so lahko dale materialno in moralno podporo nemškemu prebivalstvu.

Tudi v grškem primeru bo moral priti ameriški predsednik Barack Obama, ki bo v zasledovanju ameriškega višjega geopolitičnega interesa (odvračanje ruskega in kitajskega vpliva v Evropi, še posebej na področju energentov) lahko šel preko moralne (kolektivne) krivde grškega preveč zapravljivega prebivalstva in dal grškemu prebivalstvu upanje. Dobro pa bi bilo, če bi hkrati Grčiji prinesel tudi konkreten nov Marshallov plan. Načrt za gospodarsko obnovo. Kot ga je dobila Nemčija po 2. svetovni vojni.

No, Varoufakis je ali optimist ali pa Merklovo zafrkava:

Today, it is my country that is locked in such circumstances and in need of hope. Moralistic objections to helping Greece abound, denying its people a shot at achieving their own renaissance. Greater austerity is being demanded from an economy that is on its knees, owing to the heftiest dose of austerity any country has ever had to endure in peacetime. No offer of debt relief. No plan for boosting investment. And certainly, as of yet, no “Speech of Hope” for this fallen people.

…

As I write these lines, the Greek government is presenting the European Union with a set of proposals for deep reforms, debt management, and an investment plan to kick-start the economy. Greece is indeed ready and willing to enter into a compact with Europe that will eliminate the deformities that caused it to be the first domino to fall in 2010.

But, if Greece is to implement these reforms successfully, its citizens need a missing ingredient: Hope. A “Speech of Hope” for Greece would make all the difference now – not only for us, but also for our creditors, as our renaissance would terminate the default risk.

What should such a declaration include? Just as Byrnes’ address was short on detail but long on symbolism, a “Speech of Hope” for Greece does not have to be technical. It should simply mark a sea change, a break with the past five years of adding new loans on top of already unsustainable debt, conditional on further doses of punitive austerity. 

Vir: Yanis Varoufakis, Project Syndicate