Ne vem točno, kaj me je gnalo, da sem razmeroma pozorno spremljal razpravo o spremembi Zakona o minimalni plači med delodajalci in sindikati. Pravzaprav med sindikati in delodajalci ni šlo za razpravo. Nikoli ne gre za razpravo. Gre bolj za medsebojno obstreljevanje s parcialnimi argumenti za svoje stališče ter vzajemno ignoriranje nasprotnikovega mnenja. Oboji ob tem stavijo predvsem na zmago na forumu javnega mnenja. Resnici na ljubo zadevna debata tudi ni mogla biti posebej zanimiva, saj nobena od “sprtih” strani zadnjih dvajset let ni zmogla ponuditi posebej originalnega argumenta. In vendar so večni nasprotniki stopili skupaj vsaj v enem elementu plačne politike. Strinjajo se, da je potrebno prihodke od dela razbremeniti davkov in prispevkov in na ta način povišati tudi minimalno plačo.

Sliši se kot razumna zahteva do zakonodajalca. Že leta nas namreč “ljudsko izročilo” uvršča med države z najvišjo obremenitvijo bruto prihodkov od dela. Povedano drugače: medtem ko vaša plača potuje med delodajalcem in vami, se je deloma polastijo dolgi prsti države. Eurostatovi statistiki, ki sicer davčno breme plač med evropskimi državami primerjajo na nivoju 67 odstotkov povprečne plače za posameznika brez otrok, so za Slovenijo ugotovili, da znaša razlika med bruto in neto plačo 38.6 odstotkov. Čeprav slabe štiri odstotne točke nad evropskim povprečjem, smo tudi daleč od vodilnih Belgijcev, ki naj bi jim država izmaknila slabih 50 odstotkov plače. Sindikatom, predvsem pa Gospodarski zbornici se zdi, da je država pretirano grabežljiva do naših plač. In to že pri nivoju minimalne plače, kaj šele pri visokih dohodkih. Obdavčenje plač je torej potrebno znižati. Glede na to, da dvig drugih davkov kategorično zavračajo, prostor za ta fiskalni manever zdaj že tradicionalno vidijo v optimizaciji delovanja slovenskega javnega sektorja.  

Kako “učinkovit” je torej slovenski javni sektor? Koliko rezerve dejansko imamo, da ga spravimo v optimalno formo? Koliko lahko potencialno privarčujemo? Kot je značilno za diskurz večine proponentov optimizacije javnega sektorja, se z detajli ne obremenjujejo. Mogoči so navidez neskončni prihranki, le “pas moramo znati zategniti”. Povprečni izdatki širše definicije države v zadnjem desetletju v Sloveniji so pri 47.6% bruto domačega proizvoda nekaj nižji od evropskega povprečja. Če izvzamemo leto 2013, ko smo s proračunskim denarjem krpali bančno luknjo, znaša slovensko povprečje od leta 2004 še dobro odstotno točko manj. Je to vseeno veliko? Vprašanje je s kom se želimo primerjati. Najnižje deleže državnih izdatkov imajo namreč Bolgarija, Estonija, Irska, Litva, Latvija, Romunija in Slovaška z med 36 in 39 odstotki BDP. Da bi se spustili med te države, bi morala Slovenija izdatke za javno porabo zmanjšati za slabo tretjino. V kolikor bi se zgledovali po Nemčiji pa zgolj za 10 odstotkov.

Je delež državnih izdatkov v BDP sploh prava mera velikosti državnega aparata? Na presenečenje premnogih komentatorjev, sploh ne. Znaten delež namreč prispevajo izdatki za socialo ter nakazila v pokojninsko blagajno, ki niso neposredno povezani učinkovitostjo državnega aparata. V slovenskem primeru 18.5 odstotkov BDP. Če odmislimo različne nivoje decentralizacije trošenja javnega denarja (centralna država, regije ali občine), po katerih se razlikuje javna potrošnja po Evropi, od bolj varčnih članic nekoliko odstopamo zgolj po deležu družbenega dohodka, ki ga namenjamo za socialo. V tem segmentu se uvrščamo v staro Evropo, medtem ko je delež, ki ga namenja vzhodnoevropski del EU za socialne in pokojninske sklade v povprečju 5 odstotnih točk nižji od našega. To, da bomo kmalu potrebovali pokojninsko reformo, smo že vedeli, tudi pri GZS pa si ne upajo sugerirati ostrih rezov v socialne transferje.

Glede na AJPESove podatke o zaposlenosti v javnem sektorju, ki zaradi preračuna iz delovnih ur oziroma neupoštevanja individualnih nadur nekoliko precenjujejo število zaposlenih v javnem sektorju, v javnem sektorju v Sloveniji dela 20 odstotkov vseh zaposlenih. Če bi upoštevali še dejstvo, da AJPES glavnino nadurnega dela mehansko pripisuje novim zaposlitvam v javnem sektorju, bi bila ta številka verjetno občutno nižja. Navkljub anekdotskim dokazom, s katerimi operirajo pristaši »hujšanja v javnem sektorju«, je ta številka razmeroma nizka. Uvršča nas v spodnjo tretjino med članicami EU. Znova so deleži nižji v vzhodnoevropskih državah, s katerimi se redko želimo primerjati (Bolgarija, Romunija, Ciper, Poljska, Češka) ter v Italiji. Študija, ki jo je 2011 predstavila ECB in ki, kot ena redkih, kontrolira za razlike v izobrazbeni in starostni strukturi zaposlenih, kaže tudi, da je plačna premija javnega sektorja v Sloveniji nizka v primerjavi z državami PIIGS in celo Nemčijo.

Vse skupaj ne pomeni, da že imamo optimalno delujoč javni sektor in da so klici po racionalizaciji le-tega zgolj preusmerjanje pozornosti od drugih problemov. Prostora za izboljšanje učinkovitosti javnega sektorja v Sloveniji je namreč dovolj tako na strani politike zaposlovanja in nagrajevanja zaposlenih, predvsem pa na strani javnega naročanja. Pavšalni ukrepi, ki smo se jih posluževali do sedaj, sicer hitro razbremenijo proračun, so pa dolgoročno škodljivi. Po drugi strani, je potrebno tudi znižanje davčnega bremena plač, vendar predvsem v segmentu višjih dohodkov, kjer Slovenija dejansko prednjači po višini obdavčitve. Problem prispevnih stopenj je na nivoju minimalne plače znatno manj akuten, čeprav ga pri GZS radi uporabljajo kot alibi pred bolj bolečimi ukrepi.

V dotični debati je torej nujen konsenz o zelo preprosti dilemi: hočemo »majhno« ali »veliko državo«? »Majhna država« pomeni poleg tako željene manjše birokratske strukture predvsem nižji nivo socialne zaščite in, jasno, nižje stroške obojega za davkoplačevalce. Ko bo narejen razmislek o tem, bo hitro sledilo spoznanje, da slovenska država niti glede na povprečje EU, niti glede na naše potrebe ni prevelika. Le bolj socialna.

_________

*Izvorno objavljeno v Dnevniku