Vlada trenutno pripravlja osnutek zakona o odpisu dolgov najbolj ogroženim skupinam prebivalstva. S predlogom zakona jo je pred slabim mesecem prehitel že Luka Mesec oziroma Združena levica. Politično všečnost ideje potrjuje tudi dejstvo, da so odpis dolgov najrevnejšim, poleg legalizacije marihuane, med prednostne naloge uvrstili tudi Socialni demokrati. Iz strogo etičnega vidika je odpis dolgov nedvomno humano dejanje, ki bo, vsaj začasno, razbremenilo najšibkejše in to v času, ko vse več ljudi živi na ali pod pragom revščine. Pa ima ideja tudi ekonomski smisel?

Na papirju ideja amnestije dolžnikov izgleda sila preprosto. Infastrukturnim podjetjem v izključni ali pretežni lasti države namreč državljani dolgujemo dobrih 100 milijonov evrov, pri čemer je dobršen del tega dolga neizterljiv ali težko izterljiv. Glede na stroške povezane z izterjavo in razmeroma nizke zneske povprečnega dolga, so podjetja dolgove posameznikom odpisovala že v preteklosti, podobno kot je država že odpisovala davčne obveznosti socialno ogroženim. Novost je zgolj to, da bi šlo tokrat za administrativno enostavnejši splošni odpis dolgov, ki jim imajo najrevnejši do dobaviteljev osnovnih infrastrukturnih storitev. Vladni predlog naj bi vključeval celo banke v državni lasti, čeprav podrobnosti glede slednjega še niso znane. Za razliko od razmeroma pogostih posamičnih odpisov predlog predvideva, da bi podjetjem oprostitev terjatev do odjemalcev štela v davčno olajšavo.

Ideja oprostitve dolgov je znana že dolgo. Odpis dolgov je predvideval že Hamurabijev zakonik pred 3500 leti. Poleg Hamurabija so našo politiko s podobno idejo prehiteli tudi Hrvati, Madžari, Makedonci in celo Islandci. Predlog, s katerim se je poistovetila vsaj polovica političnih strank pri nas, je tako zgolj ponovitev vaje, ki so jo letos že izvedli Hrvati in Makedonci. Pri obeh je šlo za odpis dolgov do ponudnikov komunalnih storitev v državni lasti. Madžari in Islandci so bili po drugi strani znatno bolj ambiciozni pri lajšanju finančnih bremen najobčutljivejših. Oboji so namreč, ob določenih omejitvah, odpisali dele dolga komitentov do poslovnih bank. Ja, tistih bank, ki so jih pred temi sami pomagali reševati. Medtem ko je v islandskem primeru breme razdolžitve prevzela država in s tem (ostali) davkoplačevalci, so pri naši vzhodni sosedi stroški »striženja dolga« pristali v naročju privatnih bank.

Skupno vsem navedenim epizodam dolžniške razbremenitve je to, da naj bi pri vseh šlo za enkraten dogodek. Tudi slovenski predlagatelji obljubljajo, da naslednje možnosti za odpis dolgov ne bo. Zagotovilo o neponovljivosti odpisa je seveda nujno, da ne bi prišlo do moralnega hazardiranje dolžnikov. Ti bi sicer lahko računali na ponoven odpis v prihodnosti in neplačevanje dolgov bi postalo povsem racionalna strategija z minimalnimi negativnimi posledicami dolžnike. Končni plačnik bi bili ali davkoplačevalci ali deležniki privatnih podjetij, ki bi nosili vsa tveganja odločitev dejanskih neplačnikov.

Toda ali je odpis dolgov ekonomsko smiseln? Recimo, da država neposredno ali posredno prevzame breme financiranja stotih milijonov evrov dolga fizičnih oseb do ponudnikov infrastrukturnih storitev. S tem nastalo luknjo v proračunu bi lahko nadomeščala z dodatnim varčevanjem, ki pa je že tako vsaj delno krivo za zlom socialne varnostne mreže ali pa z dvigom davkov tistim davkoplačevalcem, ki so svoje obveznosti redno poravnavajo. Načeloma bi povečanje razpoložljivega dohodka najrevnejših lahko spodbudilo privatno potrošnjo. Vendar, ker ne gre za bančni dolg, kjer si banka enostavno vzame »svoj« delež od plače posameznika, je mogoče tudi, da akumuliran dolg do javnih podjetij že sedaj ne bremeni bistveno potrošnje najrevnejših. Ob potrošnih prioritetah in zelo omejenem dohodku ti zgolj prioretizirajo plačevanje najnujnejših stroškov.

Bo ljudem, ki živijo pod pragom revščine, enkratni odpis dolgov do javnih podjetij pomagal? Nedvomno bo. Vendar bo pozitivni učinek odpisa zelo kratkotrajnega značaja. Če dohodki najšibkejših niso zadostni za preživetje, se bodo ti slej kot prej znova znašli v položaju, ko bodo morali izbirati račune, ki bodo ostali neplačani. Dolgoročnejše rešitve zanje so vezane na gospodarsko rast, učinkovitejše delovanje trga dela, oziroma vsaj dovolj visoko socialno pomoč, da bo omogočala dostojno življenje. Enkratni odpis manjših dolgov do države tako močnega vpliva enostavno nima. Trajna pomoč socialno ogroženim zahteva sistemske rešitve, ki pa, v nasprotju z željami politike, ne dajejo instantih rezultatov.

Bo pa odpis dolgov s prenosom odpisanih zneskov v davčne olajšave nedvomno pomagal vpletenim podjetjem. Predviden je namreč samo odpis tistega dela dolgov, ki za podjetja tako ali tako ni izterljiv. Povedano drugače, država bo z odpisom samo pospešila neizogiben odpis neizterljivih terjatev, pri tem pa še kompenzirala svoja podjetja za utrpele izgube.

Čeprav izgleda, da ima odpis dolgov socialno ogroženega dela prebivalstva brezmejne možnosti za pridobivanje političnih točk, pa je ekonomski domet »tipičnega« predloga oprostitve dolga omejen. Namen je sicer plemenit, a bi morala biti izvedba bolj domišljena in predvsem bolj ambiciozna. Vključitev širšega kroga tudi privatnih podjetij, predvsem pa možnost odpisa ali delnega odpisa bančnih dolgov, bi znatno okrepila potencialni gospodarski doseg dolžniške razbremenitve najranljivejšega dela prebivalstva. V nobenem primeru pa odpisa dolgov ne gre smatrati za univerzalno rešitev rastočega problem revščine.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku