Nedvomno ne gre za največji kiks med največjimi politično-socialnimi eksperimenti v zgodovini, saj ga v zmotnosti in družbenih stroških prekaša eksperiment socialistične revolucije in znotraj tega še posebej Mao Ce Tungov eksperiment z »velikim skokom naprej«, ki je s povzročeno lakoto v letih 1959-1962 pobil 30 milijonov kitajskih kmetov. Toda evropski eksperiment s skupno valuto evrom, ki je bil podobno izključno politični projekt in enako znanstveno neosnovan kot poskusi lokalnih diktatorjev na lastnem ljudstvu, spada med največje polome v zgodovini. Gre za eksperiment, ki je skoraj uničil združeno Evropo. Zato je napoved grškega izstopa, paradoksalno, dobra novica. *

Ne bom se ponavljal glede že znanih stvari o tem, zakaj so se evropski voditelji v prvi polovici 1990. let odločili, da problem velikih fluktuacij tečajev znotraj sistema evropskih menjalnih tečajev ter špekulativnih napadov finančnih vlagateljev na posamične valute poskušajo presekati s skupno valuto. Bili so neki drugi časi. Evropa je bila po padcu komunizma in berlinskega zidu, ponovne združitve Nemčije ter ustanovitve enotnega evropskega trga (Single market 1992) v veliki evforiji. Tesnejša integracija v smeri monetarne unije (in nekoč tudi fiskalne in politične) se je velikim evropskim voditeljem, kot sta bila Helmut Kohl in Francois Miterrand, zdela prava vizija bodoče Evrope. Pri tem pa evropski voditelji niso želeli slišati opozoril predvsem ameriških ekonomistov, da je evro zaradi velike gospodarske različnosti držav, manjka fiskalne unije in vprašljive solidarnosti, zelo problematičen eksperiment.

In eksperiment se je res končal v skladu s pričakovanji skeptičnih ameriških ekonomistov. Ne takoj, toda bilo je potrebno manj kot desetletje, da se je evrski eksperiment zapletel v nerešljivo situacijo (znotraj danega institucionalnega okvirja). Mnogi sicer mešajo posledice in vzroke ter začenjajo na koncu, kar pa zaradi nerazumevanja problema ne pomaga pri iskanju rešitev.

Ključni problem je, da evro območje ni optimalno denarno področje, države članice so preveč različne glede gospodarske strukture in glede sposobnosti povečevanja produktivnosti. In ker ni resnejše mobilnosti delovne sile med državami in skupnih evro obveznic, manjka glavni mehanizem za reševanje neravnotežij, ki se nujno pojavijo zaradi fiksiranega tečaja med članicami ter ob pojavu asimetričnih šokov v posameznih članicah. Problem evra je, figurativno rečeno, v tem, da ima Nemčijo. Nemčija ima visoko učinkovito gospodarstvo, ki je sposobno stalno povečevati produktivnost in proizvajati zelo kvalitetne izdelke. Hkrati ima zelo disciplinirane politike, ki so sposobni zadrževati rast plač in fiskalne izdatke ter s tem še dodatno stalno povečevati zunanjo konkurenčnost nemških izdelkov. S takšno Nemčijo samo po sebi ni nič narobe, narobe je le to, če je Nemčija v monetarni uniji z državami, ki nimajo takšnega hiper učinkovitega gospodarstva in discipliniranih politik. S takšno Nemčijo ne more nihče tekmovati, kar nujno vodi v neravnotežja, ta pa v nerešljive težave, ker ni mehanizmov za njihovo reševanje.

Pred monetarno unijo, dokler so imele države lastne valute s sicer fiksiranimi tečaji, ki pa so jih stalno prilagajale, ni prihajalo do velikih trgovinskih neravnotežij. Države, ki niso mogle konkurirati Nemčiji, so preprosto devalvirale tečaje svojih valut do nemške marke. Zato Nemčija ni mogla ustvarjati velikih presežkov v zunanji trgovini, saj je občasna apreciacija nemške marke zmanjševala konkurenčnost nemškega izvoza. Po oblikovanju monetarne unije in absolutni fiksaciji medsebojnih tečajev (brez možnosti prilagajanj) v letu 1999 pa je ta mehanizem prilagajanja izginil in Nemčija je začela kopičiti trgovinske presežke. Nemški efektivni menjalni tečaj je de facto depreciiral in še povečeval nemško konkurenčnost. Nakar je Nemčija s Shroederjevimi reformami in zamrznitvijo plač pred enim desetletjem še dodatno povečala svojo konkurenčnost, kar je še spodbudilo nemški trgovinski presežek.

IMF je lani poleti izračunal, da je nemški tečaj, popravljen za inflacijo, podcenjen za 5 do 15 %. Tak podcenjen tečaj in zamrznitev plač pa, kot pravi nekdanji predsednik Fed Ben Bernanke v nedavnem zapisu, povzroča tudi počasnejšo rast uvoza, kar še dodatno povečuje trgovinski presežek. Nemčija je tako v obdobju med 1999 in 2007 povečala svoj trgovinski presežek na 6.9% BDP, od tega pa z državami EU na 5.4% BDP.

Seveda je Nemčija lahko v tem uspela, ker so bile ostale članice manj nagnjene k disciplini in ker so bile voljne kupovati nemške izdelke. Toda problem je, ker Nemčija s takšno merkantilistično politiko, kjer spodbuja izvoz in omejuje domačo porabo, ostale države sili v nezdravo neravnotežje. Veliki nemški trgovinski presežki so namreč rezultirali v velikih neto kapitalskih tokovih, ki so jih nemške banke bodisi posojale perifernim evrskim državam ali plasirale v donosne državne obveznice perifernih evrskih držav. To je, kot ugotavlja Bernanke, pa tudi ostali, vodilo v nastanek finančnih in nepremičninskih balonov v perifernih državah. In seveda v sedanjo finančno krizo v teh državah, kjer so države morale reševati domače banke, ki so nasedle. Slednje pa je problem nesolventnih bank zgolj prestavilo v problem nelikvidnih ali celo nesolventnih držav.

Med ekonomisti glede tega vprašanja ni dilem. Problem bi bil relativno lahko rešljiv, če bi denimo vso brezposelno delovno silo iz perifernih držav lahko preselili v Nemčijo. Ali pa če bi Nemčija dovolila, da se periferne države financirajo prek skupnih evro obveznic ter če bi odpravili pravila pakta o stabilnosti in rasti glede dovoljenega proračunskega primanjkljaja (ter seveda fiskalnega pakta). To bi omogočilo hitrejše prilagajanje držav. Problem bi bil lažje rešljiv tudi, če bi Nemčija upoštevala vsaj enega izmed treh Bernankejevih predlogov, denimo (1) spodbuditev infrastrukturnih naložb (kar bi povečalo domače povpraševanje, ustvarilo nova delovna mesta in povečalo plače), (2) povečanje plač, kar bi spodbudilo rast domačega povpraševanja, in (3) s strukturnimi reformami povečala spodbude za domače investicije in domače trošenje.

Toda Nemčija je absolutno proti evro obveznicam in rahljanju fiskalnih pravil, hkrati pa doma še bolj stiska domače povpraševanje prek ciljanja izravnanega proračuna. S to merkantilistično politiko seveda ne pomaga k reševanju problema monetarne unije kot celote, kar se kaže v tem, da je sedem let po začetku evrske krize okrevanje v evro območju še vedno mlahavo in da se večina članic še vedno ni vrnila na raven BDP iz leta 2008. Medtem ko so v ZDA s pametnejšo kombinacijo ekonomskih politik uspeli brezposelnost zmanjšati na raven pred začetkom krize, pa je zaradi nedelovanja mehanizmov v evrski uniji že sedmo leto za 6.7 milijona ljudi brez službe več kot pred začetkom krize. Ali drugače povedano, 6.7 milijona ljudi v evrski uniji je že sedmo leto po nepotrebnem brez službe, ker ta unija nima delujočih mehanizmov za reševanje krize.

Tudi če pustimo ob strani (bolj ali manj ideološke) razprave o tem, ali je kolektivno varčevanje prava pot za izhod iz krize, je očitno, da mehanizmi za reševanje krize v evropski monetarni uniji ne delujejo. Gre za popolni polom koncepta monetarne unije brez fiskalne unije, česar ni mogoče prekrivati več z nobeno odejo ideologije ali idejo skupne evropske prihodnosti. Skupna evropska prihodnost je propadla z ustanovitvijo napačno dizajnirane evropske monetarne unije. Z vsakim dnem podaljševanja krize državljani posamičnih članic čutijo vse manj simpatije do skupne Evrope.

In rešitev za to brezplodno »reševanje nerešljivega« morda ni več daleč. Če bo ostalo pri tem, da se je Nemčija »odpovedala Grčiji« in da se pripravlja »Plan B«, ki bi Grčiji omogočil izstop iz evra ter minimiziral finančne in politične stroške preostalim članicam, je to začetek procesa razpada nedelujoče monetarne unije in reševanja Evrope kot ekonomske unije. Grški izstop bo (zelo verjetno) »spustil duha iz steklenice« in za seboj potegnil nekatere ostale države, ki so zelo nesrečne z evrom, s katerim ne morejo ne živeti in ne umreti. Glede na to, kako nesmiselne institucionalne omejitve znotraj napačno dizajnirane monetarne unije omejujejo posamične članice pri obvladovanju krize, je zanje odprta samo ena velika dilema: naj nadaljujejo z mučenjem svojega prebivalstva, ki pa ne vodi do okrevanja, pač pa samo spodbuja porast skrajnih političnih opcij in destabilizacijo držav ali pa naj izstopijo iz evrske unije in kljub nekajletnemu trpljenju sledijo luči na koncu tunela.

Grčija bo tlakovala pot za izstop tudi ostalih (nezadovoljnih) držav. Grški izstop bo test, kako sposobna je EU izvesti kontroliran pokop mrtvega rokava evropske integracije.

Zgodovina pozna nekaj kontroliranih razpadov monetarnih unij, nazadnje razpad jugoslovanske in češkoslovaške denarne unije. Razpad obeh je šel relativno gladko (če zanemarimo vojno na Hrvaškem in v Bosni, ki pa je bila posledica etničnih in političnih razlogov, ker se etnična poseljenost ni geografsko ujemala z bodočimi denarnimi območji, medtem ko je sama monetarna dezintegracija potekala gladko).

Rešitev je morda res blizu. Toda nihče ne pravi, da bo ta proces reševanja prijazen. Pred tremi leti sem bil glede stroškov grškega izstopa bolj skeptičen, danes sem nekoliko manj. Grkom ne bo lahko, toda stroški se zdijo obvladljivi. Denarna osamosvojitev Grčije bo zelo verjetno vsebovala naslednje korake:

• uvedba nove valute (drahme) v razmerju 1 : 1 do evra, kasneje pa postopna devalvacija (20 – 30%),
• začasna omejitev dviga depozitov in dviga gotovine na bančnih avtomatih,
• začasna uvedba kapitalskih kontrol v mednarodnih tokovih,
• bankrot glede poplačila kreditov državam upnicam (40 – 50%),
• strožji varčevalni ukrepi (pokojnine, plače v javnem sektorju) z namenom pokrivanja tekočih izdatkov proračuna,
• dvig obrestnih mer za zadolževanje v tujini in de facto izključenost iz mednarodnih finančnih trgov,
• povečano kreditiranje države s strani grške centralne banke in posledično potencialno visoka inflacija,
• 2 do 3-letno obdobje bolečega prilagajanja in recesije.

Pri tem bodo ključni trije sklopi problemov. Prvič, ali bo evro skupina Grčiji omogočila t.i. »grace period« (obdobje mirovanja plačila obveznosti) in kakšno popotnico bo dala Grčiji. Pričakovati je, da bo Grčija dobila vsaj dveletno obdobje mirovanja in da ji bodo evrske države sprostile naslednjo tranšo pomoči, ki bi Grčiji omogočila 3-6 mesečno obdobje priprav na uvedbo lastne valute. Ne glede na to pa se odpisu dolga oziroma »striženju« države upnice ne bodo mogle izogniti. Če bodo velikodušne do Grčije in ji omogočile, da se samostojno hitro postavi na noge, lahko pričakujejo manjši »haircut«. Če bodo igrale grdo, bo haircut pač ustrezno višji.

Drugi problem se nanaša na domače kreditojemalce. Uvedba drahme in njena kasnejša devalvacija bi načeloma pomenila, da se bodo obveznosti kreditojemalcev povečale za odstotek devalvacije. Toda le v primeru, če bodo tudi grške banke obveznosti do tujih virov sredstev morale vrniti v evrih. Glede na tveganost grških bank, ki jih pokonci držijo samo domači depoziti in izredna likvidnostna sredstva ECB (ELA), je problem manjši. ECB bi utegnila grškim bankam ta sredstva odpisati oziroma jih v delitveni bilanci »prepisati« na grško centralno banko kot nekdanjo članico evrosistema. S tem bi se stvari zelo poenostavile in zmanjšali stroški za zadolžena gospodinjstva in podjetja.

Tretji problem pa se nanaša na hitrost okrevanja grškega gospodarstva. Za razliko od Argentine izpred 14 let grškemu gospodarstvu devalvacija drahme ne bo nujno tako koristila. Koristila bo logistični panogi in turistični industriji, če bi zaradi znižanja cen (v tuji valuti) to privabilo več turistov. Izvoznikom v predelovalni dejavnosti pa devalvacija ne bo bistveno koristila, ker pač Grčija nima veliko izvoznih izdelkov. Pridobili bodo kmetijstvo, ribištvo in živilska industrija, potem pa se spisek počasi konča. Grško hitrejše okrevanje bo sledilo kvečjemu iz dejstva, če bo vlada manj varčevalno usmerjena in če bo spodbudila javne naložbe. Seveda pa bo v tem primeru ekspanzivnejša fiskalna politika zahtevala tudi ustrezno prilagodljivo monetarno politiko. Toda ob tem se bo povišani inflaciji težko izogniti.

Ključni problem celotne operacije pa je ali je sedanja grška vlada salonskih levičarjev operativno sposobna ta proces monetarne osamosvojitve tudi izpeljati. Glede tega nisem prepričan.

Na drugi strani bo kdo v preostalih evrskih državah morda celo odprl šampanjec, ker se bo evroskupina znebila problematičnega mulca. Toda za to »veselje ob odpiranju šampanjcev« bo morala evroskupina, ob predvidenem striženju v višini med 40 in 50%, požreti izgubo okrog 80 do 100 milijard evrov.

Pod črto, grški izstop kratkoročno ne bi smel spodbuditi velike evforije, toda dolgoročno, če je to začetek kontrolirane demontaže evra, pomeni ohranitev evropske integracije. Evro je bil napaka. Če hočemo, da Evropa obstane, se moramo odpovedati političnemu projektu evra. Ali kot je že pred tremi leti zapisal kolumnist Financ Črt Jakhel: Razpad evra je preživetje Evrope.

________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend