Spodnja slika kaže najbolj bolečo razliko v učinkovitosti ekonomskih politik med ZDA in EU v času krize. Pred začetkom krize je bilo v evro območju 11.4 mio brezposelnih, natanko sedem let kasneje jih je 18.2 mio. V ZDA je bilo pred začetkom krize 6.8 mio brezposelnih, ob vrhuncu krize jih je bilo 15.2 mio, danes jih je le še 8.7 mio. Ali drugače rečeno, ZDA so nadomestile skoraj že vsa izgubljena delovna mesta, evro skupina jih je nadomestila zgolj 1.2 mio, sedem let po začetku krize je še vedno 6.7 mio brezposelnih več kot pred krizo. Pri večini gre za trajno izgubljena delovna mesta.

Slika: Število brezposelnih (v tisoč)

Evropski odnos do delovnih mest meji na ignoranco, ki jo je tako strašno obsojal F.D. Roosevelt:

No country, however rich, can afford the waste of its human resources. Demoralization caused by vast unemployment is our greatest extravagance. Morally it is the greatest menace to our social order.

To se zgodi, kadar ima ekonomska politika popolnoma zblojene cilje – kadar namesto polne zaposlenosti zasleduje zgolj sekundarne cilje nizke inflacije in nizkega deficita.