Bine Kordež

Med privatizacijskimi zgodbami je ena najbolj aktualnih vsekakor prodaja Nove kreditne banke Maribor d.d. (NKBM). V medijih smo tako zasledili informacijo, da naj bi banko kupil sklad Apollo za okoli 200 milijonov evrov, kar pa so odgovorni zanikali. Pomanjkanje javnih informacij (kar je v fazi pogajanj sicer razumljivo) sproža pri tako vroči temi dodatne špekulacije. In z njimi se samo krepijo ideološki tabori zagovornikov in nasprotnikov prodaje državnega premoženja. Tako levica prodajam nasprotuje, predvsem zaradi očitka o domnevni razprodaji, bolj pa ji je naklonjena desnica (vsaj del), ki v njej vidi prekinitev dosedanjih klientelističnih povezav. Značilno je tudi dejstvo, da se v krog nasprotnikov prodaje povezujejo predvsem starejše generacije, medtem ko mlajše v prodaji vidijo prekinitev dosedanje prakse slabega upravljanja državnih podjetij (ta oceno je sicer skupna vsem).

Vendar se v tem tekstu se ne bi opredeljeval do načelnih stališč glede prodaje državnega premoženja, predstavil pa bi nekaj zanimivih podatkov o finančnem položaju NKBM, kot jih lahko razberemo iz letnih poročil. Ti vsekakor nakazujejo neko drugačno vrednost banke, kot jih sicer lahko zasledimo v medijih, zaradi česar tudi nekoliko provokativen naslova teksta (o tem več na koncu).

Dogajanja v zvezi z našo drugo največjo (državno) banko so seveda posledica sanacije banke ter zavez, ki jih je Republika Slovenija dala Evropski komisiji, ko je le-ta odobrila državno pomoč bankam. Da smo torej »lahko« sanirali banke s svojim denarjem (za sanacijo namreč nismo dobili nobene pomoči), smo morali Evropi obljubiti, da bodo banke na primer uredile upravljanje tveganj, vzpostavile korporativno upravljanje v skladu z najboljšo prakso, znižale stroške, enakovredno obravnavale zasebne in državne družbe, kar vse je tudi v našem interesu. Precej težje pa so razumljiva zaveza, da morajo banke ob tem tudi prodati in zapreti odvisne družbe, predvsem pa, da morajo zmanjšati bilančno vsoto.

Sanirane banke so se torej do prodaje prisiljene krčiti (te obveze za nove lastnike seveda ne veljajo). To vemo, da negativno vpliva na njihovo vrednost, a banke so to obvezo razumljivo sprejele in jo v svojih poročilih obravnavajo celo kot dosežek. NKBM je tako v letnem poročilu za preteklo leto navedla štiri ključne uspehe banke v letu 2014 in sicer znižanje stroškov, povečanje obrestne marže, zadržanje vlog nebančnih sektorjev ter znižanje bilančne vsote (!):

Ob takšnih pogojih je torej Slovenija dolžna prodati NKBM do konca leta 2016 pri čemer je dodatno zanimiva tudi določba o postavitvi prodajnega zaupnika (torej pooblaščenca Evropske Komisije), ki bo banko prodal, če tega ne bo storila naša država (!). Seveda je bilo odločanje glede sanacije bank pod precejšnjim časovnim pritiskom, vseeno pa so takšne zaveze precej neobičajne – vsekakor si jih EK pri kakšnih pomembnejših državah ne bi privoščila oz. zahtevala.

A kakorkoli, SDH vodi postopek prodaje NKBM (sicer ob pomoči izkušenih in nedvomno dobro plačanih tujih svetovalcev) in najbrž ni dvoma, da bo izpeljan v skladu z dobrimi prodajnimi praksami ter po pogojih kakršni veljajo danes na trgu. Vprašanje pa je, ali je danes pravi čas za prodajo, ne toliko zaradi razmer na svetovnih trgih (te se bodo mogoče prej poslabšale kot izboljšale), bolj zaradi situacije v kateri je danes komaj sanirana banka ter negativnega prizvoka, ki ga ima na trgu. Glede na bilančne podatke so cene katere se pojavljajo v javnosti vseeno precej nelogične. Seveda bo banka prodana po tržni ceni, po najvišji ponujeni ceni, a od lastnika (države) vseeno pričakujemo, da bo ocenil ali današnja kupnina izpolnjuje njegova pričakovanja ter ali lahko pričakuje boljše donose od kasnejše prodaje in tekočih dobičkov.

Poglejmo nekaj osnovnih podatkov o premoženju in obveznosti banke na zadnji dan prejšnjega leta:

Vir: Letno poročilo Skupine NKBM 2014

Vidimo, da ima banka skoraj 700 milijonov evrov več premoženja kot pa finančnih obveznosti. Seveda je to statična vrednost banke (knjižna vrednost kapitala in rezervacij), a glede na vse izvedene stresne teste in ocene portfelja banke nekih dodatnih izgub ne bi smelo biti. Banka je bila namreč obvezana narediti ocene nevarnosti in izgub na svojih posojilih pod zelo neugodnimi makroekonomskimi pogoji, bistveno težjimi kot dejansko so in temu ustrezno je tudi oblikovala popravke.

Tako ima na 2,5 milijardah posojil podjetjem in prebivalstvu oblikovanih kar 620 milijonov rezervacij za morebitna neplačila, kar ustreza celotnemu znesku zapadlih in neplačanih obveznosti. Banka je torej oblikovala rezervacije (in znižala rezultat ter kapital) za polno višino vseh terjatev, kjer so komitenti v zamudi s plačilom – kar seveda ne pomeni, da jih ne bodo plačali kasneje oz. da jih banka ne bo uspela unovčiti na kak drug način. Brez natančnejšega vpogleda v kreditne mape bi na osnovi navedenih podatkov lahko ocenili, da ima banka pri teh naložbah preje kakšne rezerve kot dodatne potencialne izgube. Upoštevaje strogost pregleda bančnega portfelja, bi bilo nelogično, da te terjatve ne bi bile poplačane vsaj v višini knjižne vrednosti (v nasprotnem je tako vprašljiva kvaliteta vseh opravljenih revizij in stresnih testov).

Pri obravnavi podatkov o obsegu in kvaliteti terjatev do podjetij in prebivalstva je nasploh pogosto prisotno napačno tolmačenje. NKBM ima res med temi terjatvami tudi danes še kar 26 % problematičnih, slabih posojil, kreditov kjer komitenti zamujajo z vračili – a zanje je v preteklosti (predvsem v 2013) oblikovala zadostne rezervacije in zato ta slaba posojila bilance ne morejo več bremeniti. Seveda pa so še vedno v knjigah, ker obstaja precejšnja verjetnost, da bo banka del teh neporavnanih terjatev dobila poplačane kasneje. Zato so informacije o še vedno četrtini slabih posojil (pogosto jih zasledimo v medijih in zlonamernih komentarjih) preprosto zavajanje. Banka je zanje že oblikovala popravke in niso neka potencialna izguba temveč potencialni dobiček, če banka uspe izterjati več kot pa je preostala neto knjižna vrednost v bilanci. Poleg omenjenih 700 milijonov presežka premoženja nad obveznostmi (kapital in rezervacije) bi torej lahko upravičeno pričakovali, da ima banka v svojih bilancah vsaj na osnovi javno objavljenih izkazov raje še kakšno rezervo ob uspešni izterjavi ter ob izboljšanju splošnih gospodarskih razmer.

Naslednji zanimiv podatek iz bilance pa je višina denarnih sredstev in obseg naložb NKBM v banke in državne vrednostne papirje. Gre za naložbe, ki se obravnavajo kot nerizične naložbe, torej naložbe, kjer ni nevarnosti za izgube in tega premoženja je imela banka konec lanskega leta skoraj polovico bilančne vsote. Preko 400 milijonov evrov je imela banka kar v gotovini, na računih pri centralnih bankah ali drugih bankah (torej 10 % bilančne vsote čiste likvidnostne rezerve – katere slaba stran je seveda, da ne nosi nobenih prihodkov). Največ zbranih sredstev (več kot tretjino) pa je plasirala v državne obveznice, skupaj kar 1,55 milijarde evrov.

Obveznice je banka dobila za prodane terjatve DUTB (slabi banki) in sicer v znesku 388 milijonov evrov (polna, bruto vrednost prenesenih terjatev je bila sicer dobro milijardo evrov, a je NKBM pri prodaji odobrila skoraj dvotretjinski diskont). Preostale obveznice pa je NKBM pač kupila iz presežnih finančnih sredstev. Banka ima zbranih precej več sredstev kot jih potrebuje za tekoče financiranje gospodarstva in gospodinjstev in presežke nalaga predvsem v obveznice države Slovenije.

Pri teh obveznicah pa je pomembno še nekaj. Zaradi povečanega zaupanja v Slovenijo v zadnjem letu, so pričakovane obrestne mere padle. To pomeni, da se je povečala cena slovenskih obveznic. Trenutno se giblje z indeksom okoli 130, torej 30 odstotkov višja kot je njihova nominalna vrednost. Skupne naložbe NKBM v državne vrednostne papirje bi bile tako v primeru prodaje vredne okoli 500 milijonov več kot jih trenutno vodijo v knjigah (po podatkih v letnem poročilu banke praktično vse obveznice kotirajo na borzi). Seveda vodstvo tega ne bo naredilo, saj prvič nima kaj narediti s tem denarjem (primernih naložb doma ni, varne naložbe v tujini nimajo skoraj nobenega donosa, prav tako skoraj nima nobenih kreditnih obveznosti za predčasno odplačilo). Na drugi strani pa obveznice naslednjih deset let zagotavljajo visoke in redne obrestne dohodke, kar je (pragmatično gledano) za vodstvo zagotovljena uspešnost poslovanja banke.

Ne glede na to ostaja dejstvo, da je ta naložba v državne papirje danes na trgu vredna bistveno več kot jo banke izkazuje v knjigah in to kot likvidno premoženje. Upoštevaje vse naštete učinke bi torej lahko s precejšnjo gotovostjo zaključili, da realno premoženje Nove kreditne banke Maribor presega njene finančne obveznosti za najmanj milijardo evrov, verjetno pa še več. Seveda to avtomatsko ne pomeni, da je banka tudi toliko vredna, pomembni so tudi ostali vidiki (donosi, ostala potencialna tveganja, tržni položaj, perspektive, kader…), a ker gre pretežno za likvidno premoženje, kaj dosti manj vsekakor ne.

Komentarji, koliko je npr. država vložila v banko ali kakšna je njena kapitalska ustreznost, seveda nima nobene neposredne povezave z današnjo vrednostjo banke. Ta je odvisna od trenutne bilančne strukture, položaja in perspektiv banke, kar ocenjujeta tako prodajalec kot kupec in če se v oceni ujameta, potem bo do prodaje prišlo. A navedene številke vsekakor kažejo, da je vrednost banke za lastnika realno precej večja kot se pojavljajo številke v medijih in tudi kot so danes mogoče pripravljeni plačati potencialni kupci. Vsa negativna dogajanja in informacije v zvezi z NKBM ta trenutek vsekakor odvračajo kupce in zbijajo ceno, a izračun neto premoženja banke kaže precej drugačno sliko. Vsaj tako lahko razberemo iz letnega poročila. Razen če obstajajo še kaka druga dejstva, ki niso razkrita javnosti – a potem se postavlja vprašanje verodostojnosti objavljenih poročil.

In kako potem kupiti banko za en evro? Najbolj elegantno je to naredila država – od banke si je sposodila slabo milijardo evrov in jo vplačala kot kapital v banko (mogoče bo sicer kdaj še kdo ugotavljal ali ni to v nasprotju z zakonodajo, ki družbam prepoveduje financirati svojega lastnika za potrebe nakupa delnic in deležev). Lahko pa si nekje začasno sposodite 200 ali 300 milijonov evrov (kar za večje igralce seveda ni problem), nato pa banka npr. proda za dobro milijardo državnih obveznic, pri tem ustvari kakih 250 milijonov dobička. Tega brez ovir izplača novemu lastniku, saj ostane kapitalska struktura nespremenjena, torej še vedno zelo visoka – in kupec ima banko za en evro. Seveda, če ni Slovenec.