Tole sva o nacionalnem interesu pred dobrimi 13. leti zapisala z Boštjanom Jazbecem (v Mladini). Tudi danes se pod ta članek podpišem. Edini nacionalni interes je dolgoročna in stabilna rast blaginje prebivalcev ter omogočanje enakih možnosti vsem. To ne pomeni niti državne ali nacionalne lastnine niti popolne razprodaje premoženja, pač pa stremenje k tisti lastniški strukturi, ki omogoča uresničitev ciljev povečevanja blaginje in enakih možnosti za vse.

Z vidika dosedanje razprave postane tako jasno, da je lahko edini nacionalni interes, ki ga ima neka država v gospodarstvu, le v tem, da domače gospodarstvo učinkovito deluje in zagotavlja dolgoročno rast blaginje prebivalstva. Nacionalni interes v ekonomskem smislu prav tako ne more biti povezan niti z državno niti z nacionalno lastnino gospodarskih subjektov. Nasprotno, empirične študije v razvitih državah so pokazale manjšo učinkovitost gospodarskih subjektov v državni lasti v primerjavi z enakimi v privatni lasti. Pokazalo se je, da je država slab gospodar. Prav tako empirične študije kažejo, da so podjetja v tuji lasti bolj učinkovita kot podobna domača podjetja v isti panogi. Privatna lastnina in tuje neposredne investicije torej povečujejo učinkovitost nacionalnih gospodarstev ter povečujejo blaginjo lokalnega prebivalstva in so torej v nacionalnem interesu.

Seveda pa ni nujno tako v vseh primerih. Javni interes je tisti, ki lahko v določenih primerih zahteva varovanje pravic diskriminiranih skupin prebivalstva prek javnih služb (na primer dostop do zdravstvenih storitev tudi slojem z nižjimi dohodki). Javni interes se denimo kaže v tem, da vlada spodbuja razvoj novih proizvodov prek omogočanja patentne zaščite originalnega postopka izdelave, hkrati pa tudi v tem, da onemogoči monopolno visoke cene originalnemu proizvajalcu prek omejenega trajanja patentne zaščite. Javni interes lahko v določenih primerih tudi omeji možnost tujih lastniških prevzemov, denimo če bi tuja podjetja s pridobitvijo monopolnega položaja ogrozila prosto konkurenco na trgu ali omejila dostop do proizvodov ali storitev nekaterim skupinam prebivalstva. Popolnoma enaka situacija seveda nastopi, kadar grozi monopolizacija trga s strani domačega podjetja. Vse države se tega branijo z regulativo o varstvu konkurence. Javni interes torej tukaj nastopa v funkciji uresničevanja vrhovnega nacionalnega ekonomskega interesa.

Vir: Mladina, februar 2002