Bine Kordež

Ob vseh komentarjih v zvezi s prodajo Laškega se vsekakor postavi tudi vprašanje, kaj je z nakupi oz. z naložbami Slovencev ali Slovenije v tujini. V današnjem globaliziranem svetu so prisotni močni mednarodni finančni tokovi in zato so naložbe Hrvatov, Čehov, Nemcev ali Nizozemcev tudi v Sloveniji pričakovane. Vendar pa vzporedno le še redko zasledimo novico o kaki naložbi slovenskih investitorjev v drugih državah. V obdobju konjunkture so sicer veliki sistemi (Mercator, Petrol, Telekom, Merkur, Tuš…) intenzivno vlagali v države bivše Jugoslavije, danes pa še tu teče bolj obraten proces. Zato se razumljivo postavlja vprašanje zakaj ni obojestranskih tokov. Odgovor sega seveda nekoliko bolj nazaj, v sam proces slovenske privatizacije.

V bivšem sistemu vemo, da je bila večina podjetij v družbeni (državni) lasti in po razpadu skupne države je bila sprejeta odločitev, da se 60 % tega premoženja razdeli med državljane Republike Slovenije (20 % je zadržala država neposredno, ostalo pa sta dobila v last KAD in SOD za financiranje pokojninske blagajne in vračilo obveznosti iz denacionalizacije). Slovenci so bili sicer načeloma že pred tem lastniki podjetij, a v obliki participacije na družbeni lastnini, nato pa so preko prejetih certifikatov postali neposredni lastniki (delničarji) posameznih podjetij ali skladov (PID-ov) kot lastnikov podjetij.

Na začetku devetdesetih let smo bili tako vsi delničarji, v naslednjih dvajsetih letih pa je večina državljanov Slovenije (najmanj 90 %) to lastništvo, te delnice ali deleže v podjetjih, prodala. Nekateri hitro, drugi kasneje, nekateri praktično zastonj, drugi tudi zelo dobro. V Merkurju je na primer imetnik največ vrednega certifikata (delili so se glede na starost prejemnikov) dobil zanj preko 25 tisoč evrov. Če pa je v podjetje zaupal in na začetku po nizki ceni kupil še kaj delnic, pa je zaslužil tudi 50, 100 ali celo več tisoč evrov. In takih podjetij ni bilo malo. Nekateri so prejet denar sicer vlagali tudi v druge papirje, večina zaslužka pa je bila porabljena za tekočo potrošnjo, nakup avta, vikenda ali gradnjo hiše. Po ocenah so ljudje s temi prodajami deležev predvsem v času pred krizo (do leta 2008) prejeli med 5 in 10 milijard evrov denarnih sredstev (bližje zgornji številki), kar je glede na skupne letne prejemke celotnega prebivalstva kar precejšen znesek. Leta 2006 je na primer znašala masa neto plač in pokojnin vseh državljanov 13 milijard evrov.

Poenostavljeno povedano, smo preko procesa razdelitve pomembnega dela družbenega premoženja vsem državljanom, le-tega postopno zamenjali iz produktivnega (lastništvo v podjetjih) v neproduktivno premoženje (stanovanje, avto). In ta prodaja deležev predstavlja dejanski »umik« Slovencev iz lastništva nekdaj družbene lastnine, sredstva pa je zagotovila tujina v obliki neposrednih naložb ali posojil.

Seveda pa je imel ta proces tudi drugo stran, kupce teh delnic in deležev. Pomemben del so odkupili investitorji iz tujine, ki imajo na voljo ogromne finančne presežke. Pretežno z odkupi podjetij (novih naložb je bilo zelo malo) so danes tujci lastniki približno dobre petine slovenskega gospodarstva, kar seveda ni nič narobe. Drug del nakupov pa je bil realiziran s strani domačih investitorjev, za katere pa je bilo značilno, da nihče kakih pomembnejših sredstev ni imel. Iz prejšnjega sistema je le redko kdo prinesel milijone, posebno ne razpoložljivih za nove naložbe.

Zato sta bili možnosti samo dve. Ali odkup manjših družb po relativno nizkih cenah, ali pa nakup s pomočjo posojil. V vsakem primeru pa so vsi kupci predpostavili in tudi realizirali (če jim je uspelo) odkup tako, da ga poplačajo iz sredstev in zaslužkov prevzete firme – ali preko tekočih plač, dobičkov oz. dividend ali prenosa obveznosti iz nakupa na prevzeto firmo (to je bilo dovoljeno nekje do leta 2006). Odkupi, ki so bili realizirani v začetni fazi in po dokaj nizkih cenah, so bili ob dobrem poslovanju in pomoči konjunkture do leta 2008, tudi uspešni. Takih podjetij v lasti Slovencev je kar veliko in normalno poslujejo (običajno mimo oči javnosti).

Odkupi v drugi fazi privatizacije, praviloma po zelo visokih cenah, so bili pravzaprav nakupi bank, ki so te prevzeme financirale. Zaradi poslabšanih gospodarskih razmer in bistveno previsoke cene odkupov glede na današnje razmere, pa ti prevzemi niso uspeli in lastniki so tudi dejansko postale banke (ekonomski lastnik so bile pravzaprav že prej, ko so zagotovile 90 in tudi več odstotkov potrebnih sredstev). In če gre za državne banke je posredno postala država ponovno lastnik. To kar je bila že pred privatizacijo, le da je vmes to lastništvo vsem državljanom podarila in ga nato od njih s posojilom ponovno odkupila (sicer posredno, preko ljudi, ki so prevzemali te firme). Seveda je bilo ob tem veliko odklonov in nepravilnosti ter drugih slabih poslovnih potez, a ključni del lastništva, ki ga imajo danes v rokah banke in ponovno država, je bil posledica opisanega procesa – da so ljudje zamenjali podarjeno lastništvo za tekočo, neproduktivno potrošnjo, država pa je to odkupila s posojilom nazaj in sedaj ponovno prodaja.

Tak razvoj dogodkov in finančnih tokov pa seveda še vedno ne da odgovora iz začetka teksta, zakaj tujci, tudi iz bivše Jugoslavije, danes v Sloveniji kupujejo podjetja, obratnega toka pa ni. Če pogledamo naložbenike iz Hrvaške in Srbije ali pa Češke in Rusije vidimo, da gre za osebe, ki so:
– v začetni fazi privatizacije v teh državah prišli do relativno pomembnega premoženja (pač v skladu z njihovimi načini privatizacije po kateri so bili nekateri »izbrani« oziroma jim je to uspelo na tak ali drugačen način)
– in to lastnino so potem z uspešnim poslovanjem močno povečali ter s tem pridobili kapitalsko osnovo in zaupanje finančnega sektorja iz tujine,
– ki jim omogoča s kreditiranjem in tudi manjšinskim kapitalom nadaljnje širitve in rast.

Večino nakupov teh investitorjev v Sloveniji v bistvu financirajo tuje finančne institucije (poleg komercialnih bank tudi takšne kot EBRD), tudi tiste, ki se iz Slovenije pospešeno umikajo in želijo poplačilo svojih vložkov in posojil. Unicredit banka je bila na primer eden glavnih financerjev Todorića pri nakupu Mercatorja, taistih deležev in posojil, ki se jih je v Sloveniji hotela znebiti. Presežnega kapitala tudi v navedenih državah ni veliko in večina prihaja iz razvitih držav, le da so v teh investitorjih našli zaupanja vredne partnerje, v Sloveniji pa je že najem posojila in dolg postal nekaj spornega, kaj šele lastnina.

Zaradi takšnega pristopa torej v Sloveniji predvsem pospešeno prodajamo premoženje. Na eni strani neposredno država, kjer je sicer prisotno precejšnje nasprotovanje in se bo proces verjetno zaradi tega nekoliko upočasnil. Drug sklop prodajalcev pa so banke (vključno s slabo banko), kjer pa javnost neke besede in vpliva nima in bodo procesi tekli (tečejo) precej hitreje. Ker pa v Sloveniji ni veliko tistih, ki bi imel kako večje premoženje, predvsem ne prostega, še manj pa je na voljo finančne podpore (posojil) za naložbe v tujini, je na dlani odgovor, zakaj so ti prodajni in naložbeni procesi samo v eno smer.

Je pa pri tej pospešeni prodaji tudi s strani državnih bank zanimivo še nekaj. Poglejmo samo primer Laškega za katerega smo več let brali samo o tem, kako je prezadolžen, skoraj pred bankrotom, poslušali poročila o dogovoru z bankami vsake tri mesece in podobno (v Delu smo lahko zasledili tipičen komentar: »kako je Laško hroplo pod pritiski bank«). Danes je Laško prodano za skupno vrednost 400 milijonov evrov (to je celotna ekonomska vrednost družbe po kateri se prodaja, torej skupaj kapital in neto finančne obveznosti). Novi lastnik je torej pripravljen za to družbo odšteti 400 milijonov evrov, ker jo pač ocenjuje kot dobro naložbo in najbrž ni bojazni, da je ne bi uspešno razvijal naprej (in realiziral dobičke na ta vložek). Banke kot lastnik in kreditodajalec pa bodo (končno) dobile ta denar. Vendar – kaj bodo z njim?

Če pogledate bilance Skupine Laško, ima stabilen denarni tok (EBITDA) v višini okoli 40 milijonov evrov na leto oz. 30 milijonov evrov dobička iz poslovanja. Donos EBITDA na ekonomsko vrednost družbe je torej okoli 10 %, upoštevaje samo dobiček iz poslovanja, ki je namenjen vsem vlagateljem v družbo (posojilodajalcem in lastnikom) pa 7 odstotkov. Družba lahko torej ob sedanjem načinu delovanja redno poravnava (dokaj visoke) obresti bankam za posojena sredstva v obliki posojil, brez ovir pa bi tudi izplačevala solidno dividendo, če ne bi posojilodajalci (v bistvu iste osebe – banke) zahtevale, da pospešeno vrača kredite. Banke se bodo torej v celoti umaknile iz naložbe, ki ima stabilni donos skupaj 7 odstotkov (Heinken bo brez dvoma hitro zagotovil posojila iz drugih, precej cenejših in trajnih virov). Prejetih 400 milijonov sredstev pa bodo banke verjetno naložile v varne naložbe, v državne papirje, ki prinašajo mogoče 1 (en) odstotek. Pa še to samo nekoliko bolj rizične države, npr. Italija – nemške prinašajo le še 0,3 % na leto (?!). In problemov s slabimi posojili ne bo več, vprašanje je le, kaj bodo potem banke še delale in kje zaslužiti za plačilo obresti na depozite.