En odgovor

1. Vse skupaj na globalni ravni morda celo drži,vendar se ne morem strinjati s stanjem v slovenskem šolstvu in dijaki in študenti v njem.Osebno poznam najmanj deset enih in drugih(otrok bogatih in revnih staršev)in se s trditvijo zgoraj nikakor ne morem strinjati.Učenci bogatih staršev so praviloma težavnejši in prepotentni,izsiljujejo na različne načine,dočim so revnejši otroci bolj poslušni,skromnejši,bolj vestni in marljivejši(vsaj tisi,ki šolo ali fakulteto obiskujejo).Nisem še doživel,da bi revni starši hodili v šolo pritiskati na profesorje,jim grozili z odvetniki ipd,kar je z bogatimi že kar pravilo.Res pa je,kar mimogrede ni prav,da je v šolah več otrok bogatejših staršev,kar v veliki meri pripomore rezultatom,ki jih navajate. LP Mladen

   Všeč mi jeVšeč mi je

   • Hja, ničkoliko študij po svetu korelacijo potrjuje. Tako, da lahko “morda” kar izpustiš. Za Slovenijo študije nisem zasledil.
     Del razloga za korelacijo dohodka in učnega uspeha so tudi tako ali drugače angažirani starši, ki jih omenjaš.
     Imaš pa prav, iz sinteze (t.j. agregatnih podatkov) težko delamo aplikacijo na vsakega posameznika in je tudi v kolumni nisem. Tvoje izkušnje so tvoje izkušnje. Ne dvomim vanje. Vseeno pa gre tukaj za mase podatkov (o dohodkih in učnem uspehu) za večino Evrope, ZDA, Japonsko, ki so drugačne od tvojih izkušenj.
     Študij v Sloveniji je na žalost izrojen, ker ni šolnin. Motivacija za študij je tako zelo specifična in vpliva na korelacijo med dohodkom in učnim uspehom. Študentov zato v tekstu ne omenjam in jih niti navedene študije ne.
     Poanta kolumne je pa nekje drugje. Namreč neenakost dohodkov vpliva že na sposobnosti predšolskih otrok in slednje se pogosto potencirajo skozi nadaljni razvoj.

     Všeč mi jeVšeč mi je

2. Na to temo je zanimiv odsek v knjigi Outliers(avtor:Malcolm Gladwell),kjer so otroci razdeljeni na tri družbene razred(višji,srednji in nižji razred). Rezultati so točkovno izmerjeni kot rezultati testov na začetku in koncu šolskega leta. Zanimivo je da tekom leta ko vsi hodijo v šolo praktično med otroci ni razlik. Do velikih razlik pride pa v času poletnih počitnic,ko so otroci nižjega in srednjega razreda kar se tiče šole prepuščeni sami sebi ,medtem ko imajo otroci bogatih staršev doma več knjig,gredo na več poletnih šol,itd..

   Všeč mi jeVšeč mi je

3. Spoštovani Črt,

   za Slovenijo smo s kolegi izdelali nacionalno študijo teme in izsledke objavili e-knjigi “Kdo je uspešen v slovenskih šolah”.

   http://www.pei.si/UserFilesUpload/file/digitalna_knjiznica/Dissertationes_9/

   Lp,
   Rudi.

   Všeč mi jeVšeč mi je

4. …in kot boste videli, v Sloveniji omenjene korelacije v veliki meri ne držijo (kot nekdo meni zgoraj), ravno zato, ker je Slovenija uspela v veliki meri doseči “social-demokratski ideal” – minimizacijo vpliva razrednega porekla na šol. uspešnost. Se bo pa to seveda spremenilo, če bomo nadaljevali z “liberalizacijo” (in privatizacijo) šolstva.

   Lp,
   Rudi.

   Všeč mi jeVšeč mi je

   • Spoštovani Rudi,

     hvala, ker ste prebrali kolumno in hvala za poslano. Zanimivo branje. Stran 45 teksta govori o značilni negativni korelaciji med družbenim položajem in uspehom v šoli. Ne zamerite, vendar je mera družbenega položaja v navedeni analizi vprašljiva. Subjektivno zaznavanje dijakov na ordinalni lestvici od 1-5? Čudi tudi, da dobite ob pozitivnem vplivu izobrazbe staršev, negativen vpliv zaznave družbenega položaja. Predvidevam, da študije, ki bi imela malo bolj objektivno mero dohodkov staršev, ni?
     Vsekakor me veseli, da se ta aspekt v Sloveniji analizira. Ponovno bi opozoril, da je bil poudarek v kolumni na razlikah pri predšolskih otrocih. Mogoče veste, če je bilo tudi to merjeno? Zakaj bi liberalizacija/privatizacija šolstva stvari nujno poslabšala? To predpostavlja, da bodo imele privatne šole najboljše kadre, vendar po ugotovitvah vaše študije tudi najbolj lene/bogate učence.

     Všeč mi jeVšeč mi je

     • Se strinjam, mera je slaba. Je posledica tega, da je bil fokus študije nekje drugje. Glede izobrazbe in položaja – da, očitno je za usp. otrok bolj pomembno to, kar družina počne kot pa to “kaj ima”. V okviru slednjega se je izkazal za bolj relevantnega (od materialnega) kulturni kapital, ki pa je povezan z izobrazbo.

       Glede drugih vprašanj težko kaj rečem, razen glede privatizacije. Glede tega že avtor pričujočega bloga nekaj pove:

       Liberalizem potrebuje več paternalizma države

       Obstoji pa tudi precej študij, ki kažejo, da se v primeru privatizacije šolstva pomen razrednega porekla okrepi. Kar ne želimo – ideal – “vsi enake možnosti, meritokracija – razlike morajo odražati razlike v dosežkih, ne pa razlike v razrednem poreklu.

       Všeč mi jeVšeč mi je

     • Ja, pred dokončno sodbo o dotični korelaciji v Sloveniji, bi kazalo še kakšno analizo narediti. Očitno je namreč pozitivna korelacija med izobrazbo staršev in percepcijo materialnega blagostanja dijakov dokaj šibka. To preseneča. Lahko sicer, da je to posledica relativne kompresije plač v Sloveniji, vendar dvomim. Bolj mi izgleda kot težava v zasnovi ankete.

       Z omembo privatizacije sem vas nekoliko izzival, ker sem ciljal na rezultat vaše študije, da so “bogatejši” učenci slabši v šoli. Izhajajoč iz tega, bi jim privatizacija šolstva pomagala ujeti revnejše po šolskem uspehu. 🙂

       Moje dejansko videnje privatizacije šolstva je bolj agnostično:
       – po eni strani velja (kliše) libertarcev, da nima smisla umetno zadrževati privatne iniciative, če bi ta lahko bila objektivno merjeno boljša od javne. Če apliciram na naš primer, bi to pomenilo, da, zaradi strahu pred tržno logiko v šolstvu, generacijam otrok ne bomo dali najboljše možnosti za izobrazbo. Če bi bili sposobni, ob strogi regulaciji cene in ponujenih programov, imeti sistem privatnega šolstva vzporedno z javnim, je vprašanje, komu delamo uslugo s tem, ko se ga na vse kriplje branimo;
       – po drugi strani je (tudi klišejski) argument nasprotnikov, da nam lahko trg ugrabi šolstvo. Zgodi se nam Amerika (ali VB) in imamo dva tira (revne v javnem šolstvu in bogate v privatnem). Če bi stvari v šolstvu eskalirale smer plutokracije, je širša privatizacija šolstva napaka. Nekaj privatnih šol (predvsem na terciarni ravni) imajo tudi Danci in Švedi, pa niso doživeli kastnega sistema šolstva. Smo sposobni doseči “Zlatolasko” in optimalno dozirati privatno? Res pa je seveda tudi, da Slovenci najdemo način kako stvari izpeljati narobe. Ameriški sistem, s katerim se nas straši in ki je podlaga Krugmanu in DeLongu, pa ni ravno primerljiv našemu stanju v šolstvu.

       Všeč mi jeVšeč mi je

5. Prav je, da se naslov prispevka glasi zakaj so otroci bogatejših staršev uspešnejši in ne zakaj so otroci bolj izobraženih staršev uspešnejši v šoli.

   Na žalost je danes prisotnih kar nekaj dejavnikov na podlagi katerih lahko sklepamo, da bodo prihajajoči otroci za pridobivanje dobre izobrazbe še manj motivirani od današnjih. Poglavitni razlog je ta, da današnji pripadniki nižjega srednjega in srednjega razreda zanesljivo ugotavljamo, da imamo od vloženega truda v študij zelo malo koristi, manj od prejšnjih generacij. Glavni razlog je kajpak gospodarska depresija, ki se kar vleče in vleče.

   In ne, šolnine s tega vidika ne bi izboljšale ničesar. V ZDA kjer študentski dolg presega trilijon dolarjev, je človekovo razočaranje nad pogosto dokaj klavrnim zaposlitvenim rezultatom po študiju, še večje. Ker je novopečeni diplomant toliko bolj zapufan in naravnost prisiljen vzeti tudi slabo plačano službo kjer bo po vsej verjetnosti obtičal dolgo časa. Če jo bo sploh dobil.

   Všeč mi jeVšeč mi je

6. Zato se bodo izobrazbeni dosežki med bogatimi in vsemi ostalimi še povečevali. Ne zaradi genov, ampak zato, ker je za povprečnega, ne-bogatega človeka študijski dolg lahko že tolikšno breme, da svojih otrok najverjetneje ne bo usmerjal na tako pot. Uvajati šolnine v taki situaciji je res noro, razen, če so striktno nadzorovane, dokaj majhne, da ne rečem “simbolične” velikosti.

   Všeč mi jeVšeč mi je