Pred časom je vprašanje privatizacije ponovno polariziralo javno debato. Na odprti sceni sta se udarili dve veliki javni pobudi, ena za, druga proti privatizaciji. V ozadju boja med obema pa je bila odločitev vlade, da nadaljuje s programom privatizacije po zloglasnem spisku 15 podjetij, sestavljenem v času vlade Alenke Bratušek. Pri obeh taborih, pri nasprotnikih in pri zagovornikih privatizacije, pa se zdi, da je iz njihovih ust govorila predvsem ideologija. Torej apriorno prepričanje v nekaj, brez objektivnega pregleda dejstev in treznega razmisleka. Kar potrebujemo, niso ideološke razprave, temveč razmislek o tem, kaj je glede na lastne in na izkušnje razvitih OECD držav treba privatizirati, kje mora država zaradi strateških razlogov zadržati kontrolne lastniške deleže in kako z njimi učinkovito upravljati.

Celoten bav-bav glede državnega lastništva in privatizacije se hitro razblini, ko pogledate strukturo državnih naložb in jo primerjate s strateškimi prioritetami razvitih OECD držav. Veliko dilem tukaj ni.

Preberite več v Finance Weekend