Stanko Štrajn

V oddaji Studio city dne 9. 3. 2015 je predstavnica Banke Slovenije ( njenega imena ne bom navedel, saj ni razlagala svojega mnenja , pač pa je izražala stališča Banke Slovenije ) pojasnila, da je Banka Slovenije v okviru njenih pristojnosti ugotovila, da so slovenske banke pri poslovanju, ki je privedlo do pet-milijardnega oškodovanja davkoplačevalcev, kršile Zakon o bankah in ravnale v nasprotju z dobro bančno prakso. Predstavnica Banke Slovenije je tudi poudarila, da je Banka Slovenije ugotovila množično kršenje določb Zakona o bankah in malomarno poslovanje bank, ki niso ravnale skrbno ob upoštevanju dobre bančne prakse in strokovnih pravil finančne stroke. Banka Slovenije je zato skrbno pripravila več kazenskih ovadb, ki jih je argumentirala z zbranim dokaznim gradivom, ki po mnenju Banke Slovenije dajejo zadostno oporo Državnemu tožilstvu za nadaljnje postopanje v predkazenskih in kazenskih postopkih. Banka Slovenije naj bi tako s svojim odločnim ukrepanjem v smeri pregona kriminala storila vse, kar je v njenih močeh in je tako sedaj odvisno le še od organov pregona, da speljejo kazenske postopke pred pristojnimi sodišči in dosežejo obsodbe bančnih kriminalcev.

Temu ravnanju Banke Slovenije seveda sledijo tudi sanirane slovenske banke, ki prav tako množično vlagajo kazenske ovadbe. Po neuradnih podatkih, ki so jih objavili mediji in ne vemo, če držijo, so nadvse zagnani bančniki v zadnjem času vložili proti svojim zaposlenim 107 kazenskih ovadb. Obratno je Državno tožilstvo pojasnilo, da vložene bančne ovadbe sicer preučujejo, vendar naj bi bile te ovadbe pomanjkljive in ne nudijo dovolj osnove za uvedbo predkazenskih in kazenskih postopkov.

Seveda je vsebina kazenskih ovadb javnosti nedostopna in o utemeljenosti in zadostnosti teh ovadb za kazenske postopke ne moremo ničesar vedeti. Ne glede na to, pa lahko vzamemo v roke Kazenski zakon in preverimo, kaj se pravzaprav dogaja.

Kaznivo dejanje je le tisto ravnanje obdolženca, ki ima vse znake kaznivega dejanja določenega v zakonu. Ta dejanja morajo biti storjena z naklepom, ali z malomarnostjo, če gre za dejanje, pri katerem zakon izrecno določa, da je kazniva že malomarnost. Kazniva dejanja zoper gospodarstvo in kazniva dejanja zoper pravni promet so dejanja, kjer zakon ne določa kazenske odgovornosti, če bi bila storjena zaradi malomarnosti. V vseh kazenskih postopkih mora tožilec obdolžencu dokazati krivdo. Da bi sodišče izreklo obsodilno sodbo, je torej obdolženemu bančniku potrebno dokazati, da je namerno, hote zlorabil svoj položaj, goljufal, ponarejal, ali počel karkoli drugega, kar je banki povzročilo škodo in korist tistemu, ki je prejel kredit, ki ga ni in ga tudi ne bo vrnil, ker je denar poniknil v labirintih slovenskega podzemlja, ki premore dovolj zvijačnosti, da ve, kako se denar skrije pred upniki in državo.

Seveda je komerkoli težko dokazati naklep, zaradi česar ima tožilstvo dovolj razlogov, da ne sproža zapletenih in dragih kazenskih postopkov na vrat na nos, pa čeprav se tako v javnosti ustvarja vtis, da pristojna tožilstva ne izpolnjujejo svojega poslanstva, ker kljub prizadevanjem bank ne preganjajo bančnih kriminalcev v kazenskih postopkih.

Voditelj oddaje Studio city, Marcel Štefančič, je predstavnico Banke Slovenije pobaral, zakaj pa ne uveljavljajo odgovornosti za malomarnost, kjer velja obrnjeno dokazno breme, pa je predstavnica Banke Slovenije to vprašanje preslišala in tako zamudila sijajno priložnost, da bi Marcela Štefančiča in slovensko javnost podučila o razlikah med kazenskim in civilnim pravom, saj je Marcel Štefančič očitno pomešal kazensko in civilno pravo.

Kdor komu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivda je v civilnem pravu podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma, ali iz malomarnosti. Ker morajo bančniki in odgovorne osebe v poslovnem prometu na sploh ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, bi odškodninsko toženi bančnik moral, če bi se želel rešiti odškodninske odgovornosti dokazati, da ni mogel vedeti, da bo njegovo ravnanje pripeljalo do škode. Moral bi dokazati, da je ravnal po predpisanih strokovnih pravilih in v skladu z dobro bančno prakso in da je storil vse, kar bi storil skrben in dober strokovnjak, da do škode ne bi prišlo.

Če dokumentacija nekega slabega kredita kaže, da bi bančnik moral in mogel vedeti, po pravilih finančne in bančne stroke, da je izkazana verjetnost, da kreditojemalec kredita ne bo vrnil, ima oškodovanec velike možnosti v odškodninski pravdi proti malomarnemu bančniku uspeti. Če je oškodovana banka, po prenosu terjatev na DUTB in po državnih dokapitalizacijah pa država, lahko torej oškodovanci, to so banke in pristojni državni organi (Ministrstvo za finance po pristojnem državnem pravobranilstvu) uveljavljajo odškodninsko odgovornost in terjajo povračilo škode. Banke tudi odgovarjajo za škodo, ki so jo povzročili njeni zaposleni oškodovancem in imajo proti svojim zaposlenim regresno pravico do povrnitve škode, ki bi jo plačale zaradi malomarnosti njenih zaposlenih.

Banka Slovenije, ki očitno razpolaga z dokaznim gradivom, ki dokazuje malomarnost in ignoriranje strokovnih pravil finančne stroke in dobre bančne prakse v sistemsko pomembnem obsegu (gre za pojav, ki ga imenujem finančni primitivizem), bi morala takšno škodljivo prakso bank pravočasno preprečiti, če pa je to možnost zamudila, bi morala pristojne organe države sedaj seznaniti s ključnimi dejstvi in tako omogočiti uveljavljanje odškodninske odgovornosti ter s tem omogočiti kolikor mogoče visoko povračilo iz bank izčrpanega denarja, ki so ga izčrpali vsi, ki so imeli dovolj političnih zvez, prijateljskih povezav, koruptivnih možnosti, ali pa so bili dovolj zviti, da so znali izkoristiti ležerno in neodgovorno delo slovenskih bank.

Toda ne, Banka Slovenije raje vlaga verjetno brezpredmetne kazenske ovadbe in s opustitvijo svojih dolžnosti dejansko pomaga tistim, ki so škodo povzročili, namesto, da bi ščitila oškodovance. Namesto, da bi Banka Slovenije strokovno ščitila javni interes, raje s prikrivanjem podatkov in izgovarjanjem na bančno tajnost dejansko onemogoča oškodovancem uveljavljati možna pravna sredstva za povrnitev škode, ki so jo utrpeli.

Žal je res, da tudi Vlada Republike Slovenije in njeni pristojni organi izvršne oblasti, pa tudi Državni zbor kot zakonodajna oblast, ne kažejo dejanskega interesa, da bi se v Sloveniji začelo s preganjanjem malomarnosti, s terjanjem odškodnin, s preganjanjem nestrokovnega in ležernega dela v vseh organih javne uprave. Celo več. Vse kaže, da je takšno zavajanje javnosti, s katerim se zgolj ustvarja vtis, da pristojni organi ukrepajo, pri čemer pa se ne uporabljajo pravna sredstva, ki so namenjena uveljavljanju odškodninske odgovornosti, preganjanju malomarnosti in nestrokovnega ter ne odgovornega dela celo v interesu vladajoče politike, ne glede na to ali je desna ali leva ali sredinska. Če bi temu ne bilo tako, bi vlada na čelu s svojim visoko moralnim predsednikom zahtevala dosledno spoštovanje pravil stroke, odločno in v dosego javne koristi usmerjeno delovanje pristojnih organov, dosledno sankcioniranje malomarnosti in nestrokovnega, ter ne odgovornega dela pri izvajanju pristojnosti državnih organov. Kot lastnica bank, bi Slovenija, ki jo zastopa Vlada morala preprečiti malomarno poslovanje bank, ki je skoraj potisnilo Slovenijo povsem brez potrebe na rob izgube državne suverenosti in ki je največ prispevalo k skokovitemu naraščanju bede slovenskih državljanov. V nobenem primeru Vlada in Državni zbor ne bi smela mirno gledati, kako Banka Slovenije preganja kriminal, namesto, da bi ukrepala v skladu z njenim poslanstvom in njenimi dolžnostmi.

Nič nenavadnega ni, da je temu tako. Dosledno uveljavljanje odgovornosti v okviru civilnega prava, bi razgalilo slovenski poslovni model, ki nas vodi v revščino večine in na špekulativni podlagi doseženo enormno bogastvo majhne elite, vse v spregi z interesi tujega kapitala in zavržene politike slovenskih politikov, ki so za drobiž pripravljeni prodati Slovenijo in vse njene državljane. Prav sprememba poslovnega modela korupcije, zlorab, goljufanja in medsebojnega oderuštva je javni interes, ki bi mu morala slediti politika moralne vlade, če bi dejansko imela namen delati v skladu z predvolilnimi obljubami. Toleriranje sprenevedanja Banke Slovenije je najboljši dokaz, ki kaže, kako velika je razlika med deklarirano in dejansko izvajano politiko.

Vse navedeno potrjuje na primer tudi izjava predsednika nadzornega sveta DARS, ki je pri poročilih nacionalne televizije dne 10.3.2015 slovenski javnosti razložil, da je Nadzorni svet DARS na svoji seji ugotovil velike nepravilnosti in negospodarno ravnanje v postopku javnega naročanja za nakup soli, a kljub temu ni razrešil predsednika uprave, ker ni ugotovil kakšnega kriminalnega ravnanja. Torej, da bi Nadzorni svet DARS ukrepal, malomarnost, nestrokovnost in negospodarnost ne zadoščajo za razrešitev uprave DARS. Upravo bi razrešili le, če bi bili člani uprave pravnomočno obsojeni v kazenskem postopku. To sporočilo natančno sledi logiki Banke Slovenije. Ker ni kaznivega dejanja, ni ukrepanja, malomarnost in negospodarnost pa so grehi, ki jih v Sloveniji nihče ne preganja in nihče za svoje grehe ne plača škode. Kazenskih obsodb ni, ker je naklepnost škodljivega ravnanja pri gospodarskem kriminalu v kazenskem postopku izjemno težko dokazati. Tako se seveda ob veliko hrupa zgodi, da se nič ne zgodi, mediji zavajanja in manevrov organov nadzora dosledno ne razkrivajo, politiki in na primer predstavniki Banke Slovenije se tako lahko mirno še naprej norčujejo iz javnosti, ki zaenkrat neverjetno strpno prenaša norčavost oblasti.