Ta vikend v Bostonu poteka tradicionalno letno srečanje Ameriške zveze ekonomistov (AEA meeting). Enormno pozornost je pritegnila zgodnja jutranja sekcija (ob 8. uri) z naslovom “A Discussion of Thomas Piketty’s “Capital in the 21st Century“, kjer so kot panelisti ob Thomasu Pikettyju (PSE) sodelovali še Greg Mankiw (Harvard), Alan Auerbach (Berkeley) in David Weil (Brown) (v linkih so povezave na razprave). Sekcija se je razvila v pravi šov, kjer sta Auerbach in Weil z dodatnimi vpogledi dopolnila Pikettyjeve ugotovitve glede naraščajoče koncentracije bogastva, medtem ko jih je Mankiw izpodbijal. Šov pravim zato, ker so prisotni ekonomisti v publiki “aplaudirali” Pikettyju in “izžvižgali” Mankiwa (oboje je figurativno rečeno). Bilo je precej mučno za Mankiwa.

Mankiw, ki je sicer precej zmeren konzervativec in nekdanji šef ekonomskih svetovalcev predsednika Busha mlajšega, si je negativno pozornost “izgradil” že s svojo lansko kolumno o tem, da neenakost ni nič slabega, pri čemer je uporabil zavajujoč primer vrhunskih športnikov in filmskih igralcev. Podobno je naredil s člankom “Defending the One Percent“. Tokrat je negativno pozornost pritegnil s svojimi razmišljanji s popularnim naslovom “Yes, r > g. So what?“.

V članku Mankiw izhaja iz standardnega Solowega modela rasti, kjer je pogoj (r > g; kapitalski donos presega stopnjo rasti outputa) standardni pogoj v “zlatem pravilu” za doseganje optimalne rasti. Mankiw nadaljuje, da torej Pikettyjeva ugotovitev o problematičnosti “r > g” sploh ni problematična in nima nobenih implikacij glede neenakosti. Pogoj “r > g” naj bi bil v praksi težko dosegljiv, saj je treba upoštevati, da se del kapitalskega donosa potroši v osebni porabi, dediščinah in kapitalskih davkih. Po njegovem Pikettyjev predlog o progresivnem kapitalskem davku ni dobra ideja, ker bi zmanjšal obseg proizvodnje. Namesto tega predlaga progresivno obdavčitev porabe.

Piketty je v nasprotju z Mankiwom predstavil implikacije “r > g” v različnih ekonomskih modelih ter teoretične ugotovitve soočil z empiričnimi dejstvi. Ugotovil je, da standardni, simplificirani ekonomski modeli ne opisujejo dobro dejanske distribucije bogastva zaradi velike heterogenosti tako med samimi zaposlenimi kot med lastniki kapitala na eni strani, ter različnih šokov, slučajnih vplivov in vplivov ekonomske politike na distribucijo bogastva. Ponazoril je, da se v praksi velik razkorak med r in g zrcali v naraščajoči koncentraciji bogastva (ki dobi obliko Paretove distribucije). (Pre)velika koncentracija bogastva pa je problematična iz vidika vpliva na demokracijo (kapital si lahko kupuje oblastne elite, ki nato sprejemajo zakone v korist kapitala) in dostopa do osnovnih storitev (šolstvo, zdravstvo), kar posledično zmanjšuje socialno mobilnost v družbi.

Z drugimi besedami, v (pre)več polariziranih družbah iz vidika distribucije premoženja posamezniki, ki niso imeli sreče glede “rojstvenega žreba” (v kakšno družino so se rodili), nimajo enakih možnosti, da uspejo. To pomeni, da se po eni strani prek dedovanja obstoječe kapitalske elite ohranjajo in krepijo, posamezniki iz premoženjsko nižjih slojev pa nimajo veliko možnosti, da bi se jim približali, saj nimajo enakih pogojev dostopa do (plačljivih) osnovnih storitev, na podlagi katerih bi lahko uspeli. Piketty zato predlaga progresiven davek na dedovanje premoženja in kapitalske donose, ki pa bi moral biti “dinamičen” glede na dinamiko polarizacije glede distribucije premoženja. Progresivni davek na porabo po njegovem seveda ne bi bil dobra rešitev, saj premožnejši relativno manj trošijo, poleg tega pa bi bilo težko opredeliti, katere dobrine oziroma storitve so luksuzne (so prispevki za politične kampanje luksuzna dobrina?).

Glede na velik uspeh Pikettyjeve knjige (1.5 milijona prodanih izvodov v 2014)  ter glede na zelo topel sprejem njegove knjige med ekonomisti, pri čemer je Pikettyju uspelo ubraniti vse metodološke napade, se zdi, da je Pikettyju z zgodovinsko analizo dinamike distribucije premoženja in dohodkov uspelo vrniti fokus ekonomske analize na temo, ki je bila srž klasične ekonomije do sredine 19. stoletja – na vprašanje distribucije. Kasnejši ekonomisti so, kot sem pokazal v Koliko neenakosti zdrži kapitalizem?, vse sile napeli, da bi “nevtralizirali” vprašanje (pre)razdelitve in ga po zaslugi Johna Batesa Clarka vulgarizirali v enačbi, kjer naj bi bil pravičen dohodek posameznega faktorja (delo, kapital) enak njegovi mejni produktivnosti (mejnemu prispevku k skupnemu outputu).

Problem te razlage, ki jo je Paul Samuelson, avtor neoklasične sinteze, leta 1948 v prvi izdaji legendarnega učbenika Ekonomika zacementiral v ekonomsko teorijo, je najmanj v dvojem. Prvič, teorija ne drži. Mejnega prispevka kapitala in dela k ustvarjeni vrednosti sploh ni mogoče objektivno izmeriti. S to teorijo ni mogoče razložiti, zakaj imajo delavci za enako delovno mesto v tehnološko povsem enaki avtomobilski tovarni na Kitajskem za petnajstkrat, v Mehiki pa za petkrat nižje plače kot v Nemčiji. Ali zakaj bi bila mejna produktivnost prodajalke v enakem Sparovem supermarketu v Nemčiji za dvakrat višja kot v Sloveniji? In drugič, ta teorija ne omogoča določitve optimalne družbene razdelitve. Po njej je vsaka razdelitev optimalna, saj sta dohodka kapitala in dela po definiciji enaka njunim mejnim produktivnostim. S to teorijo lahko – ekonomsko – upravičimo katerokoli razdelitev in katerakoli stopnja neenakosti je upravičena. Saj sta vendar kapital in delo vedno – »pravično« – nagrajena na podlagi tega, koliko (mejno) prispevata k ustvarjeni vrednosti.

Robert Lucas, nobelovec, ki je z racionalnimi pričakovanji izvedel kontrarevolucijo v makroekonomiji, je pred desetletjem zapisal, da je za pravo ekonomijo fokus na distribucijo ena izmed najbolj strupenih tendenc (“Of the tendencies that are harmful to sound economics, the most seductive, and in my opinion the most poisonous, is to focus on questions of distribution“). Jasno, ker ta fokus in morebitne implikacije za ekonomsko politiko glede prerazdelitve dohodkov in premoženja motijo kapital na njegovi naravni poti h koncentraciji.

Veseli smo lahko, da je Pikettyju po desetletju in pol dela na podatkih in metodologiji uspelo fokus ekonomske politike znova premakniti na problem distribucije. Temu zdaj sledijo tudi washingtonske mednarodne organizacije (IMF in Svetovna banka) z raziskovalnim delom in finančnimi programi.