Whatever medicine is being doled out isn’t working. Citigroup Chief Economist Willem Buiter recently described the Bank of England’s policy as “an intellectual potpourri of factoids, partial theories, empirical regularities without firm theoretical foundations, hunches, intuitions, and half-developed insights.” And that, he said, is better than things countries are trying elsewhere.

There is a doctor in the house, and his prescriptions are more relevant than ever. True, he’s been dead since 1946. But even in the past tense, the British economist, investor, and civil servant John Maynard Keynes has more to teach us about how to save the global economy than an army of modern Ph.D.s equipped with models of dynamic stochastic general equilibrium. The symptoms of the Great Depression that he correctly diagnosed are back, though fortunately on a smaller scale: chronic unemployment, deflation, currency wars, and beggar-thy-neighbor economic policies.

Nadaljujte z branjem→

Z ozirom na ujetost v recesijo in deflacijo ter nesposobnost rešitve iz te luknje tudi s pomočjo kvantitativnega sproščanja (QE) John Muellbauer iz Oxford University predlaga “QE za ljudi” namesto QE za bogate. Po domače rečeno, predlaga, da ECB razdeli helikopterski denar vsakemu prebivalcu v evro območju. Predlog je preprost: namesto da bi odkupovala korporativne in državne obveznice, naj bi ECB odprla poseben račun za vsega odraslega prebivalca evroobmočja in vsakomur na račun nakazala neko vsoto denarja. Če bi vsakemu posamezniku ECB nakazala 500 € in bi ta porabil samo četrtino tega za dodatne nakupe, bi to dvignilo potrošnjo za 34 mlr. € oziroma za 1.4% BDP. Z dodatnimi davki iz naslova povečanega trošenja pa bi lahko vlade znižale deficite in javni dolg.

Celotni strošek operacije bi bil 150 mlr. €, kar je slaba sedmina tega, za kolikor namerava ECB izdati primarnega denarja za odkupe obveznic (1,000 mlr. €). Ali drugače rečeno – ECB bi lahko, vkolikor bi bilo potrebno, skoraj sedem let učinkovito spodbujala rast namesto neučinkovitega metanja denarja za odkupe obveznic.

Predlog nikakor ni neumen in tudi ne neizvedljiv.

Nadaljujte z branjem→

• The Draghi Put on Trial and Self-fulfilling Crisis – Gita Gopinath
• The ECB should stop fearing the Germans – Paul DeGrauwe
• Germany and pre-recession cost cutting – Simon Wren-Lewis
• Quantitative Easing for the People – John Muellbauer
• ECB and QE …- Tony Yates
• Why John M. Keynes Is the Economist the World Needs Now – Bloomberg
• Shaping the Future of the Macroeconomic Policy Mix – Janet Yellen
• Every man for himself – The Economist
• The Economics of Inclusion – Ricardo Hausmann
• The zero lower bound has not been very severe – Eric Swanson
• Neo-Fisherites again: Schmitt-Grohe and Uribe – Nick Rowe
• Neo-Fisherian Nonsense – EconoSpeak
• George Osborne’s European triumph – mainly macro
• Scientists behaving badly – Andrew Gelman
• The Federal Government Now Employs the Fewest People Since 1966 – WSJ
• Kids born in crisis: Children of the Berlin Wall fall – Vox EU
• Different Unemployment Measures Tell (Mostly) the Same Story – Tim Taylor

Tale pesem je bila včeraj na radiju, ko sem se peljal z letališča. Najbrž postajam sentimentalen na stara leta. Ampak tale pesem mi je bila všeč že takrat v času študija, ko sem se vsak konec tedna iz Ljubljane vozil domov. Na vas.

Danes se je perspektiva sicer nekoliko razširila in je Slovenija vas. Toda zelo lepa vas.

The Economist poroča o tem, kako je nekdanji guverner ECB Jean-Claude Trichet novembra 2010 v ostrem pismu irskemu finančnemu ministru prislili Irsko v bail-out bank – z grožnjo, da bo ECB sicer odtegnila izredno likvidnost (Emergency Liquidity Assistance – ELA) irskim bankam. (Pismo je včeraj objavila tudi ECB). Odtegnitev te likvidnosti bi irske banke v hipu spravila v nelikvidnost in povzročila bank-run. Trichet je Irsko prislil v brezpogojni sprejem štirih pogojev: (1) Irska mora uradno zaprositi za pomoč Evroskupino, (2) mora se zavezati k fiskalni konsolidaciji (varčevanju), strukturnim reformam in finančnemu prestrukturiranju v skladu s programom trojke, (3) mora dokapitalizirati banke, in (4) vlada mora dati garancijo, da bo poplačala vsa prejeta ELA sredstva.

Trichet je s tem Irsko prisilil ne samo v to, da je morala vlada sprejeti oster varčevalni program, kar je irsko brezposelnost dvignilo na 15%, in da je irska država morala jamčiti za popolno poplačilo prejete likvidnosti od ECB, ampak posredno tudi v to, da so kreditorji, ki so prej brezskrbno in malomarno dajali kredite irskim bankam, bili v celoti poplačani. Če hočete, Trichet je Irsko prisilil, da je na plečih davkoplačevalcev izplačala predvsem nemške in francoske banke. Brez hair-cuta.

Preberite na koncu še Trichetovo pismo, ki ga je objavil Irish Times. Nadaljujte z branjem→

Mnoge je presenetila včerajšnja napoved Evropske komisije o gospodarskem preobratu v Sloveniji: letos naj bi slovenski BDP zrasel za 2.4%, leta 2015 za 1.7%, leta 2016 pa za 2.5%. EK je bila celo bolj optimistična kot vladni Umar, ki napoveduje za letos 2% rast, za leto 2015 pa 1.6%.

Te gospodarske napovedi so načeloma brez vrednosti. Njihova stalnica je, da običajno udarijo zelo mimo. Kljub temu pa je od njih dvojna korist. Prvič, zaradi izboljšanih kazalcev rasti BDP lahko izboljšamo napovedi proračunskega deficita in javnega dolga in s tem pomirimo tako Evropsko komisijo kot finančne trge. In drugič, javno napovedane višje stopnje rasti dvigujejo optimizem in zaupanje med potrošniki in podjetji, kar lahko obrne njihove odločitve glede bodočega trošenja. Delujejo kot samo-izpolnjujoče se napovedi – bolj kot verjamemo vanje, bolj delamo v smeri, da se res uresničijo. Zaradi česar se tudi uresničijo. Nadaljujte z branjem→

Te spodnje odstavke si velja nekajkrat prebrati, ko se zalotimo, da o prihodnosti razmišljamo tehnično in premočrtno – na podlagi preteklih trendov in pričakovane statistične verjetnosti posameznih dogodkov.

Seveda je bil John M. Keynes tisti, ki je dvakrat opozoril (leta 1921 v “A Treatise on Probability” in leta 1936 v “The General Theory of Employment, Interest and Money“) na to, da na prihodnji razvoj dogodkov vplivajo povsem “mehki dejavniki”, kot so pesimizem ali optimizem posameznikov, ki se oblikujejo v širšem okolju nervoze ali histerije ter v osebnem svetu lastne negotovosti in lastne percepcije zunanjih okoliščin, vključno z občutljivostjo na vreme. Sklepanje o prihodnosti na podlagi verjetnosti je še vedno samo verjetnost in ne daje nobene gotovosti glede bodočega razvoja dogodkov. Odločitev je kljub vsem poskusom racionalnih kalkulacij še vedno odvisna le od trenutnega sentimenta oziroma “navdiha” posameznikov, izid akcije pa predvsem od sreče in slučajnih dogodkov.

Nadaljujte z branjem→

Kdaj? 6. novembra 2014 ob 17. uri.
Kje? Na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v Lila dvorani, Kardeljeva pl.17.

Na dogodku Popoldne za korporativno integriteto v poslovni praksi gostimo:

• Christiana Böhlerja, do pred kratkim vodjo oddelka za forenziko Hypo Alpe-Adria-Bank International AG – Izzivi forenzičnih preiskav: Kako izslediti denar in ga pripeljati nazaj,
• Draga Kosa, vodjo delovne skupine za pripravo Slovenskih smernic korporativne integritete – Etika in posel: kako se izogniti pastem neetičnih poslovnih praks,
• Ksenijo Butenko Černe, članico uprave Leka in skrbnico skladnosti ravnanj za vse divizije Novartisa v Sloveniji – Skladnost poslovanja: Kako zgraditi in razvijati učinkovit sistem v podjetju in
• Luka Fabianija, CMS Odvetniška družba – Odgovornost vodilnih: zakonodajni vidik in praksa.

Nadaljujte z branjem→

Uradni konec tretje runde kvantitativnega sproščanja (QE) v ZDA in rekolekcija učinkov QE v ZDA, V. Britaniji in Japonski sta pokazala tisto, kar pokaže standardni, učbeniški makroekonomski model IS-LM: v času depresije zaradi premajhnega agregatnega povpraševanja in blizu ničelnih obrestnih mer, postane monetarna politika impotetntna. Še tako inovativno in obsežno eksperimentiranje z ukrepi monetarne politike nima učinkov stimuliranje rasti. V takih pogojih je učinkovita zgolj fiskalna politika, ki lahko spodbudi agregatno povpraševanje. Države z več fiskalnega stimulusa so v času te krize rasle hitreje. Države, ki so z varčevanjem zmanjševale povpraševanje, so padle še v globljo recesijo. In kot pravi Anatole Kaletsky v Reutersu (preberite spodaj), je to jasen dokaz, da je Keynes imel prav, da je v času prenizkega agregatnega povpraševanja treba uporabiti fiskalno politiko, monetaristi pa so živeli v zablodi, da je gospodarstvo v takšnih razmerah mogoče spodbuditi z zniževanjem obrestnih mer.

Več o tem v petek v Financah. Nadaljujte z branjem→