Pričakovati opravičilo ekonomske profesije je najbrž precej iluzorno. Tudi kadar gre za enoznančno dokazane napake in manipulacije. Priznanje bi pomenilo, da je treba zavreči desetletja raziskovalnih naporov in sadov intelektualnega dela. Toda težava je še hujša, priznanje bi namreč pomenilo, da je bil dozdajšnji intelektualni nazor morda povsem napačen. To pa nima več opravka s samo profesijo, temveč s svetovnim nazorom oziroma z ideologijo posameznika. Če priznavajo ali ne, je večina akademikov zelo jasno ideološko opredeljena, čeprav svoj svetovni nazor prikriva za zaveso objektivnosti »čistega znanstvenega pristopa«.

Večina akademikov je sužnjev nekih dogem. Kar seveda pomeni, da je rezultate njihovega dela, njihove raziskave in članke treba obravnavati z enako mero skepse kot obravnavamo izdelke, ki jih producirajo verske skupnosti. Institucionalna dediščina oziroma pripadnost določeni ekonomski šoli determinira že izbor tematike, pristop, uporabljeno metodologijo ter končne rezultate. Na žalost. Ekonometrik Edward Leamer je na primeru analize učinkovitosti smrtne kazni v ZDA lepo prikazal, kako ideološke razlike med raziskovalci lahko odločilno vplivajo na metodološki pristop in s tem na rezultate analize. Ideološke razlike v pogledih lahko na podlagi istih podatkov iz minusa naredijo plus, in nasprotno.

Preberite več v Finance Weekend