Mnoge je presenetila včerajšnja napoved Evropske komisije o gospodarskem preobratu v Sloveniji: letos naj bi slovenski BDP zrasel za 2.4%, leta 2015 za 1.7%, leta 2016 pa za 2.5%. EK je bila celo bolj optimistična kot vladni Umar, ki napoveduje za letos 2% rast, za leto 2015 pa 1.6%.

Te gospodarske napovedi so načeloma brez vrednosti. Njihova stalnica je, da običajno udarijo zelo mimo. Kljub temu pa je od njih dvojna korist. Prvič, zaradi izboljšanih kazalcev rasti BDP lahko izboljšamo napovedi proračunskega deficita in javnega dolga in s tem pomirimo tako Evropsko komisijo kot finančne trge. In drugič, javno napovedane višje stopnje rasti dvigujejo optimizem in zaupanje med potrošniki in podjetji, kar lahko obrne njihove odločitve glede bodočega trošenja. Delujejo kot samo-izpolnjujoče se napovedi – bolj kot verjamemo vanje, bolj delamo v smeri, da se res uresničijo. Zaradi česar se tudi uresničijo.

Toda o sedanjem povečanem optimizmu glede gospodarske rasti je treba razmišljati predvsem na osnovi tega, kar sem zapisal v sosednjem zapisu O živalskih instinktih in omejenosti statističnega sklepanja. Gospodarska rast, ki se nam je zgodila, se je resnično “zgodila”. Zgodila se je slučajno, zaradi kumulacije slučajnih dogodkov (lokalnih infrastrukturnih investicij, podprtih z evropskimi sredstvi v iztekli finančni perspektivi, ko nismo imeli boljše ideje, kako porabiti evropski denar in smo ga pač namenili županom za njihove “petty” lokalne projekte). Ni je bilo mogoče predvideti. Toda ta slučajna rast je sprožila val optimizma med podjetniki in, upajmo, tudi potrošniki, na drugi strani pa je prepričala vlado, da infrastrukturne investicije lahko zaženejo gospodarsko rast. In ta optimizem vseh treh deležnikov lahko zdaj zažene večji val povečanega agregatnega povpraševanja in s tem zagotovi robustno rast.

Toda ta rast lahko, tako kot je slučajno prišla, tudi povsem slučajno “odide”. Uplahne. Izgine v gluho hladno zimsko noč. Lahko jo odpihne slabo vreme pozimi, lahko jo odpihne ena napačna poteza vlade (zategovanje pasu javnemu sektorju ali zmanjšanje javnega trošenja) in optimizem bo odšel, tako kot je prišel. Poglejte si Japonsko, kako je po začetni spodbuditvi rasti z Abenomiko isti premier Abe z eno potezo (napoved povišanja davka na potrošnjo) ta optimizem tudi “ugasnil”. Plof. In rast je spet uplahnila.

O teh stvareh (dejavnikih, ki vplivajo na “preskok”, na “tipping point”, na uspeh ali neuspeh, na zagon ali zaton rasti) vemo zelo malo, zato velja biti skrajno previden. Zato velja biti moder v pogajanjih s sindikati javnega sektorja in jih ne stiskati. Več pridobimo s prilivi iz višjih davkov, če zaženemo rast, kot dobimo, če v trdih pogajanjih s sindikati “prišparamo” 100 mio evrov, ubijemo pa optimizem in izgubimo gospodarsko rast. Racionalizacijo v javnem sektorju je treba narediti, ko bomo imeli robustno rast in ustrezno alternativo v povečanem tujem povpraševanju. Sedaj te alternative (še) nimamo.