Odličen zapis Andreja Mertlja o neromantičnosti pravega podjetništva in redkih zmagovalcih.

Start-upi so novorojenčki gospodarstva. In kot vsi otroci potrebujejo nego in skrb. Delo, vloženo vanje, je neprimerno manjše od rezultata, ki ga prinašajo. Kar start-upi »prihranijo« pri finančnih virih, več kot nadomestijo s stournimi delovnimi tedni zaposlenih. Start-upi niso podjetja, katerih gorivo je denar ali akumulacija, nasprotno, start-upi so podjetja, ki vampirizirajo nefinančne vire in predvsem delovni elan zaposlenih ter tako gradijo svojo konkurenčno prednost in si poskušajo izbojevati svoj prostor pod soncem.

Start-upi, če pogledamo holistično, za gospodarstvo in narod niso poceni: izplačujejo nizke plače za zelo veliko dela; davkov ne plačujejo bog ve kaj; socialno breme med njihovim poslovanjem je precejšnje, če propadejo, pa še večje. Posledica propada start-upov so izgubljena leta, izgorelost, finančna izpraznjenost ustanoviteljev in pogosto otroci, ki so odraščali brez staršev. Zavedanje o teh posledicah bi moralo biti nujni sestavni del razmisleka oblikovalcev politik. In marsikateri zagovornik brezkompromisnega start-upiranja bi se moral vprašati, ali njegovo slikanje mavrične podjetniške prihodnosti ni krivo za manjšo ali večjo družinsko ali družbeno tragedijo, ki bo najverjetnejša posledica ustanovitve podjetja. O tem govorimo mnogo premalo in večinoma žalostni razpleti podjetniških avantur padejo na skrita ramena skupnosti, kjer neopazno razjedajo družbeno tkivo.

Podjetništvo ni zabava, ni »licenca za lastni bankomat«. Podjetništvo je vojna s krvavimi žrtvami. Podjetništvo je odgovornost do drugih: kupcev, zaposlenih, delničarjev, ne do sebe. Kot vidimo, podjetništvo ni nekaj, kar bi uspevalo neumnim ali nespretnim. Neumen kmet ima debel krompir samo vsake kvatre – preostali čas pa strada. Po 20 letih počasi spoznavamo, da ti niti zveze ne pomagajo. Ko bankrotirajo tudi tako finančno/politično/strateško/… razvajani posamezniki, kot so Bavčar, Šrot, Valant in družina Janković, je treba ugotoviti, da so ekonomski zakoni močnejši od lokalne folklore. Da je podjetništvo predvsem delo in nenehna tekma za zadovoljevanje interesov deležnikov. Da je treba hitro teči in veliko trenirati. Da pokrivanje neučinkovitosti (predrage ponudbe, sprejete zaradi na primer podkupnin ali mreženja) ne traja večno. In da če ne treniraš, če ne verjameš popolnoma in če nisi pripravljen žrtvovati svojega ugodja za uspeh podjetja, uspeha gotovo ni.

Kar 99 odstotkov start-upov ne bo preživelo v zamišljeni obliki. Facebook, Google, Twitter … so izjeme, ne pravilo.

Preberite več v Andrej Mertelj, Finance