Bine Kordež

Kako leto dni nazaj smo začeli z diskusijo ali ima javnosti pravico vpogleda v seznam vseh slabih posojil v bankah. Ni bilo državnega organa, ki se do tega ne bi opredeljeval, ne medija in ne posameznikov, ki o tej temi ne bi imeli svojega stališča. Rezultat je bil spisek 500 bančnih dolžnikov, katerih posojila sta NLB in NKBM prenesla na slabo banko (Družbo za upravljanje terjatev bank – DUTB). Nadaljujte z branjem→

Študij ekonomije potrebuje prenovo. Mnoge evropske in ameriške univerze so se pridružile trendu, ki ga je zagnala Wendy Carlin, profesorica na University College London, podprla pa nobelovec Joseph Stiglitz s Columbia University in Andy Haldane, glavni ekonomist na britanski centralni banki. Ta trend prenove je rezultiral v projektu CORE, ki naj bi zagotovil prosto dostopna gradiva za ekonomski kurikulum ekonomije. Celoten trend prenove pa sponzorira Institute for New Economic Thinking oziroma milijarder in filantrop George Soros.* Nadaljujte z branjem→

Dopolnilo komentarju Kakšne ekonomiste naj vzgajamo? (prvič objavljeno ped šestimi leti) *

Menedžerski poklic je z zadnjimi »tajkunskimi« aferami dobil v javnosti negativen prizvok. Menedžerji so dobili predznak sebičnežev, ki si bodisi izplačujejo (pre)visoke plače in nagrade bodisi so nagnjeni k temu, da »ukradejo« (privatizirajo) podjetje. S tega vidika se zastavlja zanimivo vprašanje ali so menedžerji res sebičneži in slabi državljani? Torej nekaj, kar nočete, da bi nekoč postal vaš otrok.

Ariel Rubinstein z univerze v Tel Avivu in New Yorku, sicer eden izmed vodilnih teoretikov s področja mikroekonomije in teorije iger, je leta 2006 objavil zanimivo razpravo – ali študij ekonomije iz študentov dela slabe državljane. Študij ekonomije lahko načeloma vpliva na način razmišljanja diplomantov in kasnejših menedžerjev, zmanjšuje njihovo sposobnost sodelovanja in jih dela bolj sebične. Če študij ekonomije res indoktrinira kasnejše ekonomiste in menedžerje v smeri večje sebičnosti, potem je verjetno nekaj narobe z načinom poučevanja ekonomije, sklepa Rubinstein. Nadaljujte z branjem→

Ob bok debati o nujnosti prenove študija ekonomije in o “pravi meri” metodološke heterodoksije in ortodoksije ter intelektualni širini diplomantov.

Na naši fakulteti vzgajamo bodoče voditelje, ki kasneje prevzamejo vodilne položaje v največjih podjetjih, pa tudi v vladi, centralni banki ter evropski komisiji. Pri tem jim analitsko znanje lahko izjemno pomaga pri razumevanju podlag za odločitve. Ne more pa jim mehansko zagotavljati pravilnosti njihovih odločitev. Odločitve namreč ne temeljijo zgolj na »izračunih«, pač pa na podlagi presoje bistveno širših okoliščin in strateškega razmisleka o dolgoročnih učinkih posameznih odločitev. Bolj kot na izračunih običajno temeljijo na izkušnjah in intuiciji. Kajti prihodnost je absolutno nepredvidljiva, pri tem pa »izračuni« oziroma »ocene«, ki vedno temeljijo na modelih z zelo omejujočimi predpostavkami in teoretskih konceptih, ki so spet nastali v nekem zgodovinskem kontekstu, ne morejo dati več kot zgolj zelo poenostavljene špekulacije o prihodnosti.

Zato je pomemben strateški razmislek, ki na podlagi izkušenj in intuicije zna pravilno ovrednotiti »kvantitativne špekulacije« glede prihodnosti. Zato zagovarjam, da mora ekonomski kurikulum ob zares izvrstni metodološki osnovi vsebovati tudi ekonomsko zgodovino, politično ekonomijo, filozofijo in etiko, ki lahko diplomantom ob analitskem znanju nekam v male možgane vsadi tudi kanček intuicije in varovala pred moralnim hazardom.

Preberite več v Sobotni prilogi Dela

Spremeniti moramo intelektualne predstave in razumevanja o naših gospodarstvih. Oddelkom za ekonomijo in ekonomistom je uspelo zgraditi robusten in izoliran pogled na ekonomijo ter gospodarstvo kot nekaj, kar je ločeno od družbe, izvzeto iz političnih in socialnih dimenzij. To bo težko spremeniti in predstavlja velik intelektualni izziv. Kajti soočeni smo tudi s težavo, da mnogi ekonomisti danes ne berejo knjig. Mojo knjigo je prebralo mnogo več običajnih ljudi, zgodovinarjev, sociologov in aktivistov, kot ekonomistov. Ti so se navzeli te slabe navade, da ne berejo knjig, ampak le gradijo svoje male teoretične modele. Zato bo nekaj časa trajalo. Ampak želim ostati in ostajam optimist. Zagotovo.

Nadaljujte z branjem→

• The Dismal Science: ‘Seven Bad Ideas’ – Paul Krugman
• The secret Goldman Sachs tapes – This American Life
• Intervju s Thomasom Pikettyjem – Objektiv
• The history of inequality: Breaking the camel’s back – The Economist
• Public investments in infrastructure do the most good at times like the present – The Economist
• Time for an Infrastructure Push? – Tim Taylor
• Franklin Fisher on the Stability(?) of General Equilibrium – Uneasy Money
• Competing with computers: The hollowing out effect – The Economist
• Knaves, Fools, and Quantitative Easing – Paul Krugman
• Devaluing the euro is not mercantilism – CER Insights
• When a Simple Rule of Thumb Beats a Fancy Algorithm – Justin Fox
• Disagreements between nations – mainly macro
• For lack of social insurance MaxSpeak
• Nudges: Good and Bad – Cass R. Sunstein

Odličen komentar Jeffa Madricka v New York Timesu glede tega, kako se je v praksi izšla dogma o splošni koristnosti proste trgovine in globalizacije in zakaj danes Američani tako nasprotujejo nadaljnji liberalizaciji trgovine. Prišel je do podobnih sklepov kot Dani Rodrik in blizu mojemu pogledu na koristnost procesa globalizacije. Države, ki so se odprle na vrat na nos, brez varoval, glede trgovine in kapitalskih tokov, so jo odnesle bistveno slabše (dolge stagnacije in finančne krize), kot pa države, ki so obe vrsti tokov nadzirano liberalizirale (Kitajska, Indija, Brazilija). Paradoksalno pa so najbolj pridobile države, ki so popolnoma kršile pravila liberalizacije v času intenzivnega gospodarskega razvoja in izvajale močne industrijske politike (sedanje OECD države z močnim protekcionizmom v drugi polovici 19. stoletja, azijski tigri v drugi polovici 20. stoletja z izvoznimi subvencijami).

Madrick (avtor pravkar izšle knjige “Seven Bad Ideas: How Mainstream Economists Have Damaged America and the World” ) iz tega izvede tudi nekaj pravil za bodoče politike liberalizacije (glejte spodaj).

Komentar se dobro dopolnjuje z mojim jutrišnjim komentarjem v Sobotni prilogi. Nadaljujte z branjem→

Zgodba Billa Grossa, znanega kot “kralja obveznic”, ki je zaradi velike povzročene izgube moral zapustiti finančni sklad Pimco, je seveda tipičen primer napačne makro napovedi zaradi napačne diagnoze stanja. Gross, tako kot veliko jastrebov v tujini in doma, ni zmogel (želel) razumeti, da se makro pravila ekonomije razlikujejo v času normalne situacije in v času depresije. V času depresije velja depresijska ekonomika, ki se skorajda diametralno razlikuje od standardne. Kar velja kot standard odgovorne makro politike v normalnih časih (nizki javni deficiti), je napaka v času depresije. In obratno. Tako je Gross v pričakovanju visoke inflacije (zaradi velikega deficita in QE), ki je ni bilo, razprodal vse državne obveznice in spravil Pimco v težave. Preberite zgodbo spodaj. Nadaljujte z branjem→

Tale zadeva je včeraj poskrbela za precej muzanja med finančnimi komentatorji. Nekdanji predsednik Fed Ben Bernanke je na konferenci v Chicagu prostodušno priznal, da je bil nedavno neuspešen pri banki glede refinanciranja svojega nepremičninskega kredita. In dodal, da banke morda malce pretiravajo glede ostrine kreditnih standardov…

The former Federal Reserve chairman, speaking at a conference in Chicago yesterday, told moderator Mark Zandi of Moody’s Analytics Inc. — “just between the two of us” — that “I recently tried to refinance my mortgage and I was unsuccessful in doing so.”

Nadaljujte z branjem→