Ta slika spodaj pove vse glede tega, kako se je Nemčija v preteklosti držala dogovorjenih pravil. V letih 2001-2005, ko je bila Nemčija v recesiji, je 5 let zapored kršila pravila pakta o stabilnosti in rasti (SGP) glede prevelikega proračunskega primanjkljaja (več kot -3% BDP). Za primerjavo sem v sliko vključil tudi Španijo, ki je imela takrat vzorno proračunsko politiko. Takrat je Nemčija (skupaj s Francijo) dosegla, da je Ecofin (svet finančnih ministrov EU) suspendiral določila SGP za obe državi. Kasneje je Evropsko sodišče v Strassbourgu ta suspenz razveljavilo, vendar pa Nemčija (in Francija) nikoli ni dobila predpisane kazni za ta prekršek.

Sedanje legalistično vztrajanje Nemčije pri spoštovanju pravil, ko gre za nohte drugim, je torej absolutno perverzno.

To seveda ne pomeni, da sem kakorkoli proti spoštovanju pravil. Nasprotno. Pač pa pomeni, da pri tem ne gre za železna “božja pravila”, pač pa za pravila, ki so bila določena povsem ad hoc in so bolj usmeritvene narave (pravilo 3% deficita se je spomnila Nemčija kot svojega “zlatega pravila” iz preteklosti in ga vnesla v Maastrichtska pravila za prevzem evra). V času izjemnih razmer je treba ravnati pragmatično ter pravila fleksibilno spremeniti, da služijo svojemu namenu in da vodijo k stabilizaciji razmer. Vztrajanje pri nekih ad hoc nevzdržnih pravilih je v času izrednih razmer neumnost par excellence, ki vodi v katastrofo. Tudi Nemčija se jih v svojih lastnih hudih časih ni mogla držati in zaradi tega je nihče ni sankcioniral.

Če je glavni problem trenutno prenizko agregatno povpraševanje ter negotovost, ki znižujeta trošenje gospodinjstev in investicije podjetij, potem tega problema ne morete reševati niti s strukturnimi reformami, niti z monetarno politiko (ker ne prva in ne druga ne dvigujeta agregatnega povpraševanja), pač pa s fiskalno politiko. Samo država lahko v takih primerih z zadolževanjem zagotovi dodatno agregatno povpraševanje in spodbudi gospodarsko rast. Šele z rastjo pa monetarna politika (dodatna likvidnost) in strukturne reforme (večja fleksibilnost) “primejo” in začnejo delovati. Nato pa gospodarska rast naredi svoje in zmanjša tako zasebne dolgove kot javni dolg (glede na BDP).

To so osnove makroekonomije. In če neumni legalizem oblastnikov “za vsako ceno” deluje proti makroekonomiji, potem pač “nastradajo” ljudje.