Eden izmed mitov, ki jih je sedanja gospodarska depresija nemilosrdno razgalila, je mit o tem, da je neregulirano tržno gospodarstvo najbolj in pravzaprav edini učinkovit mehanizem gospodarjenja. To, da smo pustili gospodarstvu proste roke, je privedlo do krize. Glede tega ni treba pogledovati samo proti finančnemu sektorju, ki se je zaradi odsotnosti regulacije tako zaplezal, da ga je povsod v razvitih državah morala (na stroške davkoplačevalcev) reševati država. Težave finančnega in bančnega sektorja imajo seveda na drugi strani bilance svoje korenine v ekscesnih investicijah zasebnega gospodarstva. Kamorkoli v evropskih državah (z delno izjemo Grčije) boste pogledali, boste videli, da so bile fiskalne politike in javni dolgovi pred krizo vzorni. Proračunski saldi so bili večinoma pozitivni ali vsaj izravnani, javni dolgovi pa na rekordno nizkih ravneh. Krizo je povzročil eksces v zasebnem gospodarstvu, ne pri državi. Tudi pri nas. *

Povsem podobno je dejstvo, da gospodarstvo pustimo, da se samo izvleče iz luknje, glavni razlog, zakaj ne pride do okrevanja. Iz recesije so se potegnile samo države, ki so bodisi bliskovito sanirale bančni sektor in uvedle močne stimulativne ukrepe za gospodarstvo (ZDA in Nemčija) bodisi so ob bliskoviti sanaciji bank uspele nenadni presežek delovne sile »izvoziti« v tujino (Irska in tri baltske države). Toda tudi tem, ki jim je uspelo, je uspelo le delno, kajti deležne so negativnih eksternalij zaradi nizkega povpraševanja tistih, ki niso dovolj hitro in dovolj učinkovito odgovorile na krizo v zasebnem gospodarstvu.

To seveda ne pomeni, da je nujen fundamentalen dvom v učinkovitost tržnega gospodarstva, pač pa, da učinkovit in stabilen gospodarski razvoj potrebuje oboje – tako učinkovito tržno gospodarstvo kot učinkovite usmerjevalne in stabilizacijske politike. Zavedam se, da bodo ob tem mnogi verniki absolutno prostega in nereguliranega trga skočili v zrak, vendar preprosto nimajo ne teoretskih in ne empiričnih potrditev, da »prosto gospodarstvo« deluje. Smithova vsemogočna »nevidna roka« ne obstaja (mimogrede, Smith jo je v Bogastvu narodov samo enkrat omenil). Zelo inteligentni matematični ekonomisti so se trudili celo stoletje, da bi njen obstoj matematično dokazali, na koncu pa so prišli neodvisno eden od drugega samo do Sonnenschein–Mantel–Debreuvega teorema, ki pravi, da obstoja enotnega splošnega ravnotežja matematično ni mogoče dokazati. Ali drugače rečeno, ni mogoče dokazati, da mikroekonomske sile same po sebi vodijo k enotnemu makroekonomskemu ravnotežju. Nobene naravne sile ni, ki bi avtomatično vodila vse tržne sile k enemu ravnotežju. Nobene notranje sile ni, ki bi avtomatično vodila k temu, da se bo gospodarstvo samo stabiliziralo.

Stalno neravnotežje oziroma intenzivna notranja dinamika je inherentna lastnost gospodarstva. Schumpetrova kreativna destrukcija se dogaja v vsakem trenutku. In kar se lepo sliši navzen kot ugašanje inferiornih proizvodov in odmiranje manj učinkovitih podjetij ter njihovo nadomeščanje z novimi, ima na žalost na makroekonomski ravni precejšnje posledice za brezposelnost in inflacijo ter stabilnost. Pomeni ponavljajoče se krize. Zgodovina zadnjih dveh stoletij je izvrstna zakladnica pričevanj o zelo frekventnih manjših in velikih krizah. Dvomljivci naj si spisek kriz pogledajo na wikipediji. Delovanje gospodarstev se je stabiliziralo šele, ko so države uvedle stabilizacijske makroekonomske politike – najprej monetarno politiko z ustanovitvijo centralnih bank in nato po Veliki depresiji še fiskalno.

Nauk, ki smo se ga naučili iz dvesto let zgodovine tržnega gospodarstva, je, da če želimo imeti zelo učinkovito gospodarstvo, ga moramo ustrezno usmerjati in ga v trenutkih, ko se zapleza, stabilizirati z makroekonomskimi politikami. Glede tega najbrž ni več nobenega dvoma. Vsaj za centralne banke in vlade ne. Glede usmerjanja gospodarstva pa nimam v mislih samo njegove regulacije, denimo protimonopolne politike, delovne zakonodaje za zaščito zaposlenih in različnih sektorskih regulacij za zaščito interesov potrošnikov, pač pa usmerjevalne politike države glede tega, v katero smer naj bi se gospodarstvo razvijalo. Najbrž ni nobene dileme, da če se gospodarstvo ne more samoregulirati niti znotraj tega, kar počne danes, je še toliko težje verjeti v to, da bi gospodarstvo samo vedelo, kaj početi jutri. Zgodovina gospodarskega razvoja zadnjih dveh stoletij je najboljša priča temu, da je bila vedno država tista, ki je oblikovala »smernice« ter robne in infrastrukturne pogoje za gospodarski razvoj. Sploh v danes najbolj razvitih državah.

Mnogi sicer radi povzdigujejo ZDA kot eno izmed najbolj liberalnih držav, kjer se vlada ne vmešava v gospodarski razvoj. Država, kjer vlada ne usmerja gospodarstva in ga ne subvencionira. Kar seveda ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Z malenkostnim vpogledom v ekonomsko zgodovino ni mogoče spregledati zelo izrazitega Hamiltonovega in Careyevega protekcionizma v 18. in 19. stoletju z namenom industrializacije ter v drugi polovici 19. stoletja ostrega trgovinskega protekcionizma za zaščito pred V. Britanijo. Med državljansko vojno in drugo svetovno vojno so bile povprečne carine v ZDA med 40 in 50%, višje kot v ostalih državah. ZDA so svoj gospodarski razvoj v 19. in 20. stoletju izgradile na industrijski politiki. Ameriška vlada je denimo dala zastonj zemljo v obsegu površine Texasa na voljo zasebnikom za izgradnjo železniške infrastrukture, po veliki depresiji pa namenila ogromne naložbe v javno prometno infrastrukturo. Oboje je dalo odločilen pospešek industrializaciji.

Vzemite polstoletno subvencioniranje civilne letalske industrije s strani U.S. Postal Service ter Civil Aeronautics Board, iz česar so nastali modeli DC-3 in Boeing 747. Po drugi svetovni vojni sta vojska in vesoljska agencija NASA na veliko financirali zasebna podjetja in univerze, kjer so razvijali ključne tehnološke inovacije (tranzistorje, integrirana vezja, internet itd.). To ogromno financiranje raziskav in razvoja v zasebnih podjetjih in univerzah se nadaljuje tudi danes. Poglejte samo sredstva, ki jih od države dobivajo največje ameriške univerze za raziskovalne projekte, ali sredstva, ki jih obveščevalna agencija NSA namenja zasebnim podjetjem za, hm, raziskovanje in uporabo sredstev za nadzorovanje elektronskih komunikacij. Ali pa ogromna sredstva, ki jih ameriška vojska namenja zasebnim podjetjem za razvoj orožja in za »podporo« vojaškim operacijam. Ali pa razvoj biotehnologije, katere razvojna sredstva je večinsko prispeval National Institute of Health. Vse to je industrijska politika. In brez nje danes ne bi imeli ne ameriške računalniške industrije, ne satelitske navigacije, ne gensko modificirane hrane in ne sodobnih komunikacijskih storitev (Google, Yahoo), ne socialnih omrežij (Facebook, Twitter itd.) in ne sodobnih spletnih trgovin (Amazon). Razvoj vseh teh proizvodov in storitev je bil omogočen, ker je prej država prek industrijske politike financirala razvoj bazičnih komponent, ustrezne fizične infrastrukture, inovacij in know-howa.

Nič drugače ni, kot zelo podrobno popisuje razvojni ekonomist Ha-Joon Chang, z ostalimi državami. Razvite države OECD danes ne bi bile na tej razvojni stopnji, če ne bi po letu 1870 uveljavile močnega trgovinskega protekcionizma, da so se zaščitile pred britanskim uvozom in če ne bi uveljavile industrijskih politik. Podobno velja za vse države v razvoju, ki so razvojno uspele v 20. stoletju. Kot analizira harvardski ekonomist Dani Rodrik, razvojnega prodora niso bile sposobne samo koruptivne države v Afriki in tiste države, ki so dosledno sledile razvojnim receptom washingtonskih institucij (MDS in Svetovna banka) o popolnoma prosti trgovini in da ne smejo uporabljati industrijskih politik. Uspele so le države, ki so uspele s pametnimi razvojnimi politikami in s kontroliranim odpiranjem gospodarstva v zaščiti pred tujo konkurenco dvigniti svojo industrijo. Kitajska je zadnji tak primer.

In če pogledate le streljaj stran, proti Nemčiji, boste tam, tudi v zadnjem desetletju, našli prav tak vzorec jasne industrijske politike. Pomislite samo na silne subvencije, ki jih je nemška vlada namenila za obnovljive vire energije in posledični vzpon fotovoltaične industrije. Ali pa na milijarde evrov, ki jih pred leti kot stimulativni ukrep za izhod iz krize namenila svoji avtomobilski industriji prek sheme subvencioniranja zamenjave ekološko oporečnih starih vozil.

Industrijske politike so ključ razvoja in do izraza pridejo še posebej v časih, kot so današnji. V sedanjem trenutku lahko služijo hkrati kot način stimuliranja gospodarstva in kot usmerjevalne politike, kam naj se usmeri bodoči gospodarski razvoj. Industrijske politike niso v naspotju s politikami EU, pač pa so prek evropskih kohezijskih in strukturnih politik temeljni način usmerjanja s pomočjo evropskih sredstev. Pametna specializacija je krovni naslov politik, ki naj bi jih vsaka država prikrojila svojim potrebam in projekte sofinancirala z evropskimi sredstvi. Kot veste, so nam prvo strategijo pametne specializacije (SPS) v Bruslju ničkaj diplomatsko zavrnili, češ da je preveč splošna in premalo konkretna. V njej nis(m)o znali dovolj podrobno definirati naših razvojnih prioritet.

No, v zadnji verziji SPS, ki jo je najti na spletnih straneh Službe Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, je mogoče najti tri področja, ki naj bi jih v Sloveniji v naslednjih letih s pomočjo evropskih sredstev prednostno razvijali. To so (1) proizvodne, procesne in informacijsko-komunikacijske tehnologije, (2) električne in elektronske komponente in naprave ter (3) materiali in tehnologije. Res je sicer, da so bile v prejšnji finančni perspektivi tem področjem namenjena izdatna sredstva za razvoj številnih kompetenčnih centrov, toda problem je, da ta področja nimajo pravega zaledja v obstoječi industrijski strukturi. Nobeno izmed prednostnih področij, razen če farmacevtsko industrijo štejemo med materiale in tehnologijo, ni med prvih osem dejavnosti z najvišjim deležem v zaposlenosti, dodani vrednosti ali izvozu.

Problem je, da gre SPS povsem stran od izkazanih kompetenčnih prednosti slovenskega gospodarstva v smeri področij, na katerih bi bilo resnično lepo, če bi nam uspel razvojni preboj. Denimo kakšen slovenski Apple, Google ali Alibaba. Vendar nam na žalost v tekmi z uveljavljenimi multinacionalkami z našimi butičnimi idejami in sredstvi ne more uspeti. Morda bo veliki met uspel nekaj majhnim start-upom, toda v to, da bi s temi tremi področji uspeli v naslednjem desetletju ali dveh ustvariti tretjino dodane vrednosti ali zaposlenosti celotne industrije, najbrž verjame le peščica zanesenjakov. Predvsem pa v to ne more verjeti nihče, ki je pogledal nabor predlaganih ukrepov. Teh namreč ni, so le standardne floskule o tem, kakšni naj bi ukrepi in instrumenti bili oziroma na katerih načelih naj bi temeljili (strateški pristop, usmerjenost vlaganj, fleksibilnost, celovitost in odzivnost, merljivost itd.). Na voljo je zgolj teoretično razglabljanje na načelni ravni brez identificiranih instrumentov.

Namesto tovrstnega, če se grobo izrazim, »teoretiziranja o razvoju vesoljskih tehnologij«, bi raje videl prizemljeno industrijsko politiko, namenjeno razvoju panog z izkazanimi kompetenčnimi prednostmi ter s konkretnimi razvojnimi instrumenti, ki bo hkrati povezana tudi z ostalimi razvojnimi politikami. Denimo spodbujanje energetske prenove stavb in učinkovitejše rabe energije kot enega izmed ključnih stimulativnih ukrepov za okrevanje gospodarstva, ki bi ga »pametno podprli« s ciljnimi »evropskimi« subvencijami proizvajalcem teh materialov in izdelkov. Ali pa vlaganja v transportno infrastrukturo kot načina stimuliranja gospodarstva, kar bi podprli z evropskimi sredstvi za razvoj logističnih centrov. In podobno pri lesni ter živilski industriji. Rad bi videl industrijske politike, ki bodo vodile h gospodarski rasti, višji dodani vrednosti in zaposlenosti in ki jih bosta skupaj domislila in podprla tako finančni kot minister za gospodarstvo, vsak s svojim naborom instrumentov. Rad bi videl, da vlada res stoji za tem, za kar namenja javna sredstva in da se to odrazi v konkretni gospodarski rasti in novih delovnih mestih.

_______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend