Črt Kostevc
Pred nekaj tedni je slovensko javnost znova razburila naša uvrstitev na globalni lestvici konkurenčnosti, ki jo objavlja Svetovni gospodarski forum (WEF). Dejstvo, da ob ponovni izgubi, tokrat osmih mest, zdaj na 70. mestu lestvice zaostajamo tudi za Črno goro in Makedonijo, dobi dodatno dimenzijo ob spoznanju, da nas menedžerski forum ocenjuje kot podobno perspektivne kot Gruzija, Vietnam in Bocvana. Da, Bocvana na lestvici za nami zaostaja za zgolj štiri mesta, kar pa je ravno polovica našega zaostanka za Ruando. Mednarodna konkurenčnost Slovenije je daleč od tiste, ki bi si jo želeli, pa vendar naša uvrstitev in tudi globalna lestvica konkurenčnosti nimata posebnega smisla. Kljub intuitivni privlačnosti WEF-rangiranja, ki daje občutek športnega tekmovanja med državami in, kar je še pomembneje, namiguje na objektivnost »tekmovalnega sistema«, je položaj na omenjeni lestvici vse prej kot relevantna mera konkurenčnosti.*
Temeljna težava merjenja konkurenčnosti, kot jo prakticira Svetovni gospodarski forum, je v tem, da gre v prevladujoči meri za sondažo mnenja lokalnih menedžerjev o kopici »mehkih« oziroma težko merljivih dejavnikov. Slabo mnenje, ki ga slovenski menedžerji upravičeno imajo do slovenskih tržnih institucij, politike, sindikatov, dostopa do kreditov itd., tako verno odseva v skupni oceni globalne konkurenčnosti Slovenije. Šibka gospodarska rast, slabo poslovanje podjetij in nestabilne politične razmere se skozi menedžersko iskanje krivcev poznajo v oceni naše konkurenčnosti.
Z izjemo velikega negativnega doprinosa javnih financ k objektivno merljivim kriterijem konkurenčnosti (proračunski primanjkljaj in javni dolg nas postavljata na 143. in 115. mesto med 144 ocenjevanimi državami), so vsi preostali kriteriji, pri katerih smo dosegli znatno podpovprečne rezultate, izhajali iz mnenj menedžerjev. Če nekoliko odmislimo lanski, skoraj 15-odstotni proračunski primanjkljaj, ki je posledica reševanja bank in se mu v bližnji prihodnost verjetno ne bomo približali, so nas menedžerji uvrstili na sam rep svetovne lestvice (slabše od 130. mesta) v 14 kategorijah. Med drugim imamo po njihovi oceni, kljub pravkaršnjemu očiščenju bank, najmanj zdrav bančni sistem na svetu. Tako je, naše banke so slovenski menedžerji ocenili slabše, kot so svoje banke ocenjevali njihovi stanovski kolegi v Čadu, Gvineji in Angoli.
So upravljalci slovenskega gospodarstva preveč kritični in stvari dejansko niso tako črne? Ker gre za percepcijo menedžerjev o večinoma nemerljivih indikatorjih poslovnega okolja, o objektivnosti menedžerskih ocen ne moremo govoriti. Gre za njihovo subjektivno oceno, ki je takšna, kot je. Ocen svojih stanovskih kolegov iz tujine seveda ne vidijo. Če bi jih videli, bi morda ponovno premislili dejstvo, da so ocenili učinkovitost delovanja države in sodišč bistveno slabše kot lokalni menedžerji za Zimbabve ali Burundi. Površna interpretacija lestvice konkurenčnosti WEF, ki jo prakticirajo mediji in jo v določeni meri spodbujajo celo izdajatelji sami, daje vtis, da so izmerjene objektivne razlike v delovanju sodstva, infrastrukturi, učinkovitosti politike itd., vendar gre zgolj za izmerjene percepcije lokalnih menedžerjev, obarvane s trenutno politično, gospodarsko in medijsko klimo.
Če ponazorim s primerom teka na 3000 metrov z ovirami, WEF ne meri, kako hitro izbrani tekmovalec preteče sicer identično progo, pač pa kako subjektivno ocenjuje pogoje na progi, višino ovire in globino luže za njo. Enemu se pač ovire zdijo višje, luže bolj globoke in proga daljša kot drugemu. In WEF primarno beleži te percepcije menedžerjev o subjektivno zaznani težavnosti lokalnega okolja.
Zakaj smo v družbi Bocvane in Ruande na lestvici konkurenčnosti? K uvrstitvi nam pomaga še ena posebnost metodologije ocenjevanja globalne konkurenčnosti. Glede na višino dohodka na prebivalca namreč za različne države veljajo različni kriteriji konkurenčnosti. Ruanda s slabimi 700 dolarji na prebivalca spada med najrevnejše države, zaradi česar naj bi po WEF-metodologiji za njihovo konkurenčnost največ pomenili bazični dejavniki (institucije, infrastruktura, zdravje in osnovna izobrazba ter makroekonomske osnove), Slovenija pa s slabimi 23.000 dolarji spada na nasprotni konec ocenjevalnega spektra, od katerega pri WEF zahtevajo uspešnost v inovacijskih in učinkovitnostnih dejavnikih.
Iz ocenjevalne sheme torej sledi, da ima lahko določena država objektivno slabše pogoje poslovanja in nižje merljive dejavnike konkurenčnosti, vendar pa bosta mnenje lokalnih podjetnikov in trenutni razvojni položaj pomenila sorazmerno visoko mesto na WEF-lestvici. Med našo neposredno konkurenco so se tako znašle izključno države, ki imajo vsled nižjih dohodkov drugačne kriterije za konkurenčnost kot Slovenija. »Proga, po kateri tečemo«, torej ni enaka za vse države, za nekatere so postavili še težje prepreke. Uvrstitev Slovenije na globalni lestvici konkurenčnosti ne predstavlja realne ocene slovenske spodobnosti konkuriranja na globalnih trgih.
Treba pa se je zavedati, da je globalna konkurenčnost slovenskega gospodarstva zelo ranljiva. Na težave naše industrije nas je z uvrstitvijo v skupino najmanj konkurenčnih članic EU prejšnji teden opozorila tudi evropska komisija. Kljub dejstvu, da so izvozniki v zadnjih dveh letih praktično edini motor slovenskega gospodarstva, je njihov položaj na globalnih trgih podvržen pogostim pretresom in ni nikakor zagotovljen. Za izboljšanje stanja bodo potrebne korenite strukturne reforme.
________
* Izvorno objavljeno v Dnevniku
DAMIJAN blog 
Tole je bil odgovor v Dnevniku na Kostevčev članek:
Konkurenčnost merimo na osnovi subjektivne ankete? In to naj bo sveti gral za slovensko posipanje pepela in za nadalnje sesuvanje socialne države. Kako to, če smo tako nekonkurenčni, da imamo skorak 3 milijarde evrov presežka v plačilni bilanci oz, stopnjo (kot % BDP) tega presežka, ki je mimogrede večja od nemške (ki je tradicionalno problematična zaradi svoje “presežne” višine), in se lahko primerja z izvozno najbolj propulzivnimi (konkurenčnimi?) ekonomijami v Evropi (npr. z Nizozemsko). In to v industriji, kjer moraš imeti znanje, industrijsko tradicijo, podporno okolje in razvito superstrukturo (univerze,..R&D).
Pa ne samo to. Ta izvozna industrija opeerira v bančnem okolju, ki naj bi bilo glede na ugotovitve EU (“najbolj odporno na finančne krize v Evropi” – glej: The Euro Plus monitor 2013 –
http://www.lisboncouncil.net/publication/publication/101-the-2013-euro-plus-monitor-from-pain-to-gain-.html)
Ne mi jamrat Kostevc in trosit v že tako po nepotrenem depresivno okolje še dodaten negativiziem. Če bi v industriji tako jamrali, bi nas že davno vzel hudič.
Je pa res, da je sprega med politiki (s skrivno agendo), ekonomsko nepismenimi novinarji in neizkušenimi petelinastimi mladoekonomisti naredila slovenski ekonomiji in slovenski psihi večjo škodo kot direktni finančni udar.
Všeč mi jeVšeč mi je
@ markogolob
Pošteno bi bilo, da bi napisal, da je bil “Tole moj odgovor v Dnevniku na Kostevčev članek:”. Sicer težko verjamem, da si v treh minutah, kolikor je razlike med objavo na Dnevniku in tole objavo, zalutal na Dnevnikovo stran, stvar skopiral in takoj prilepil sem. In to po treh dneh, ko je Dnevnik stvar objavil. No, no, gobi, od politika tvojih izkušenj bi pričakoval več.
Ne razumem dobro tvojega očitka o negativizmu, če sem (skoraj neovrgljivo) dokazal, da ravno v gospodarstvu tako jamrate in ste ravno vi vir negativizma, ki ga ekonomsko nepismeni mediji in neizkušeni petelinasti mladoekonomisti dobimo kot bumerang od raznih WEFov in podobnih nazaj v obliki rangiranja konkurenčnosti. Glavni razlog, kot se verjetno strinjaš, za našo slabo uvrstitev so ravno mnenja managerjev. Torej v industriji de facto tako jamrate. Ponovno bi od izkušenega politika in gospodarstvenika pričakoval več. Sam sem zgolj neizkušen petelinast mladoekonomist in si takšne stvari lahko privoščim, ne.
O škodi na slovensko ekonomijo in psiho bo moral soditi nekdo manj oporočen od naju, gobi. Si tudi pod mnenje Komisije o slabi konkurenčnosti slovenske industrije napisal enak solzav komentar? Tudi oni trosijo negativizem?
Všeč mi jeVšeč mi je
Mislim da je pojasnitev mehanizma rangiranja bralcem Dnevnika zelo koristna. Podobno bi se lahko kdo razpisal o lestvicah korupcije. Vendar je pri tem narejeno samo pol koraka. Drugi del, namreč , kakšni so objektivni kriteriji in pa zakaj Slovenci, v konkretnih razmerah, tako mislijo, manjka. Žal se brez tega koraka ne da narediti dobrih zaključkov.
Mogoče najprej podoben (lažjii) primer iz slovenske uvrstitve na lestvici korupcije, kjer se je Slovenija še slabše uvrstila. Je to rezultat res tako velike stopnje korupcije ali pa dejstva, da smo Slovenci nekdaj živeli v pravzaprav zelo egalitarni pošteni nekoruptivni državi (Socialistična republika Slovenija) in da je za to naš podedovani tolerančni prag izjemno nizek. In da nas zato vsaka korupcija zelo hitro vrže iz tira. Moja subjektivna izkušnja mi tu pove, da je npr. elitni svet globalnega investicijskega bančništva ali pa evropske birokracije za kvantne razrede bolj koruptiven od našega okolja. In da se je tam večina zelo lepo prilagodila temu dejstvu, ki je, če je lepo polikano in zakrito, tolerirano, če ne že sprejemljivo .Pa, da se razumemo; nikakor ne toleriram korupcije in sem bil za to pripravljen v svoji karieri tudi kaj zelo konkretnega storiti.
Kar se konkurenčnosti tiče. Slovenija je država mnogih zamujenih priložnosti, pa vendar obstaja jedro gospodarstva, ki kljub vsem makroekonomskim neumnostim, nepotrebno hudemu kreditnemu krču in brezciljnosti politike v zadnjih letih, vztrajno, kljub vsej svetovni konkurenci korak za korakom krči svoj prostor na svetovnih trgih. Kaj bi šele bilo, če bi bilo del premišljene ambiciozne razvojne strategije, ki bi bila solidno operativno vodena.
Tudi tu ne morem mimo moje izkušnje. Spomnim se sodelavcev, ki so bili s strani tujega managementa in lastnikov “nič” vredni ali, če sem blag, rangirani daleč pod svojimi avstrijskimi in nemškimi kolegi. Pa so po tem, ko se jim je zgodila lastniška, predvsem pa miselna sprememba v glavah, v 5 letih iz firme pred bankrotom naredili mogoče najboljšo firmo v svoji branži v Evropi. So dobili kapitalsko injekcijo iz tujine, so prišli izkušeni tuji eksperti,…? Nič od tega. Predvsem so začeli verjeti, da zmorejo, da se prav tako dobri kot njihovi nemški ali avstrijski kolegi, da jim uspeh zaradi njihovega trdega dela, podjetnosti in volje pripada. Da zaslužijo zmago! Če hočeš zmagati, moraš najprej verjeti, da si zmage vreden.
Zato me tako boli ves ta negativizem v slovenskih medijih, to rušenje narodove samozavesti, njegove življenske sile in ambicije, ki je deloma kulturno pogojeno, nezavedno in spontano, deloma, žal, pa načrtno izvajano. Pa ne mislim s tem, da naj bi bili tiho ob negativnostih. Bi bilo pa dobro, da se take novice, kot je ta iz Komisije zato obravnavajo z določeno kritično distanco. Da se preveri kdo, kako in s kakšnim namenom (interesom) jih je delal. Delno vem kako taka poročila nastajajo, tudi sam sem imel nekoč priliko sodelovati pri nekaterih. Če nekdo misli, da se gre tukaj samo za stroko in ideološko nevtralnost, je neskončno naiven.
Brez zamere, res je kritika izpadla osebna, pa v resnici ni imela tega namena. Nisem “izkušen politik” kot me imenuješ, imam pa ravno prav političnih izkušenj, da vem, kako se dajo take lestvice politično zlorabiti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Se strinjam.
Tudi za mere koruptivnosti bi bilo potrebno narediti neko “kontrolo objektivnosti” in ja, manjka razlaga vzrokov pesimizma naših managerjev. Ideja kolumne pa ni bila v tem, da se naredi ultimativna dekompozicija rezultatov, zgolj izpostavi ključne pomanjkljivosti sistema merjenja, ki ga delajo nerelevantnega. Format kolumne ne omogoča poglobljene analize in, tako mi pravijo posvečeni, povprečni bralci tega ne bi niti cenili.
Jaz bi poleg prejšnjega sistema, kjer nam je bilo v drugačnih medijskih časih veliko korupcije skrite, enopartijski politični sistem pa je imel manj zajedalcev, čeprav morda večje, izpostavil tudi samoizpolnjena pričakovanja naših gospodarstvenikov in slovenski prirojeni pesimizem kot razloga za slabo “izmerjeno” konkurenčnost. Pred časom je bila ideja, da rezultate anket kontroliramo s stopnjo samomorov na 1000 prebivalcev, kot grobo mero pesimizma.
Še vedno se pa ne morem strinjat s tem, da krivdo za pesimistično percepcijo razmer prelagaš samo na medije (neposredno in posredno). Krivi so tudi bolj izpostavljeni gospodarstveniki. Gospodarska in Obrtna zbornica sta ena večjih glasnikov pesimizma za gospodarske razmere pri nas. Kdaj je zadnje S.H.Milič ali I.Antauer stopil pred kamero in razglasil razmere za dobre? Ne boš se spomnil. Podobno kot pri sindikatih je to del njihove “vedno vključene” pogajalske taktike z državo in partnerji. Kaj je z managerji podjetij, ki jim gre dobro in so v medijih pogosto prisotni? Boskarol in Akrapović razmere pretežno kritizirata. Podobno Franci Pliberšek. Če pa dodaš še ocene managerjev na lestvicah korupcije, konkurenčnosti itd., je stvar dokaj očitna. Medijsko izpostavljeni managerji v povprečju širijo negativizem. Ja, mediji prispevajo, ker imajo negativne zgodbe bralce, pozitivne pač manj in ja, rabimo pozitivne zgodbe, da se samozavest naroda dvigne. A uspeh našega izvoza je prišel navkljub slabi konkurenčnosti, ne zaradi tega, ker bi bila ta “ex post” izkazana za dejansko dobro. Še vedno imamo razmerje med stroški dela in produktivnostjo previsoko, še vedno so bruto plače kvalificiranih delavcev predaleč od njihovih neto plač, še vedno banke stiskajo denar k sebi (čeprav se je v zadnjih mesecih stvar postopno popravila).
Všeč mi jeVšeč mi je