Nekaj odlomkov iz intervjuja, ki sem ga imel v Managerju.

Kaj ste? S katero besedo bi označili svoj svetovni nazor?

Sem liberalec.

Kaj to pomeni – ste levi ali desni?

Po definiciji revije The Economist sem progresivec. Konservativci, na primer v Ameriki, so ljudje, ki so za ohranjanje obstoječega stanja in proti razvoju; to so desničarji. Levičarji so bolj socialni, a v nekem smislu revolucionarni. Progresivec pa ni ne lev ne desen, temveč na obeh straneh pobira ideje, ki vodijo k razvoju.

Ali bi se strinjali z mnenjem, da imajo desne stranke bolj liberalen pogled na gospodarstvo kot leve?

Najprej se moramo zmeniti, kaj je liberalen program. V Ameriki je to nekaj drugega kot pri nas. Tam so vsi za tržno gospodarstvo, biti liberalen pa pomeni, da si demokrat, da si bolj socialen, medtem ko konservativce zanimajo predvsem dobički korporacij. Pri nas pa so v bistvu vsi socialisti, vsi usmerjeni bolj levo, in če se pojavi kakšna stranka, ki bi rada malo več korporativizma, velja za liberalno. Ne vem pa, kdo to pri nas sploh je. Nekateri se deklarirajo za konservativce z liberalnimi gospodarskimi idejami, v praksi pa delajo nekaj čisto drugega. Taka je Janševa stranka. Ko je na oblasti, se ustavi pri zniževanju stopnje davka od dobička in davčnih olajšavah, pri privatizaciji pa ni naredila nič, pri trgu dela tudi ne, pri pokojninski reformi so šli pred 10 leti celo v obratno smer. Potem imamo krščanske demokrate oziroma NSi, ki dolgo niso vedeli, kaj sploh so, nato pa so pred volitvami najeli Rada Pezdirja, da jim je napisal gospodarski program, in so se v njem nenadoma pojavile liberalne ideje.

…

Takrat ste mladoekonomisti dobili nalepko, da ste neoliberalci, kar v večinskem delu javnosti ni bilo mišljeno kot pohvala. Ko pogledate nazaj, kaj je ostalo od tega? Se vam zdi, da je bil vse skupaj vihar v kozarcu vode?

Ideje so bile takrat odmevne predvsem zato, ker smo kritizirali nekatere ustaljene prakse. Prva velika tema je bila pred vstopom v EU politika depreciacije tečaja, s katero smo uvažali inflacijo. Sledil je cel niz idej za sproščanje gospodarstva na področju davkov, trga dela, pokojninske reforme, privatizacije. To je bilo za tiste čase zelo revolucionarno, a se je od tega zelo malo naredilo. Janševa vlada je v letih od 2004 do 2008 uresničila zelo malo tega. Pozneje je na področju socialnih transferjev največ naredil Ivan Svetlik v praktično socialistični vladi Boruta Pahorja, recimo to, da morajo ljudje, ki imajo premoženje, vračati prejete socialne pomoči. Kaj drugega pa se skoraj ni zgodilo, od takratnih idej se jih je zelo malo uresničilo.

…

Koliko pa so se v tem času spremenila vaša stališča? Pred 10 leti ste zagovarjali tako radikalne ukrepe, kot sta enotna davčna stopnja in ukinitev minimalne plače, če omenim samo dva. Danes so predlogi, ki jih objavljate, veliko mehkejši, da ne rečem, da ste se v nekaterih pogledih obrnili skoraj na glavo, kot vam pogosto očitajo.

To je podobno, kot če si bolan. Zdravnik ti najprej postavi diagnozo in ti šele potem predpiše zdravila. Enako delam jaz. Leta 2004 so bile čisto drugačne razmere. Imeli smo neizkoriščene gospodarske zmogljivosti in možnosti za večjo gospodarsko rast. Naše ideje so bile usmerjene k temu, da dosežemo hitrejšo gospodarsko rast tako, da bolje zaposlimo produkcijske faktorje. Ko je napočila kriza, pa so se razmere korenito spremenile. Danes niso glavni problem premalo izkoriščeni produkcijski faktorji, temveč da izdelkov nimamo komu prodati. Diagnoza je torej zdaj drugačna, danes je premajhno povpraševanje. Če gospodinjstva nočejo trošiti, če si podjetja ne upajo investirati in če država ne sme, ostane samo še izvoz. Povečevati moramo torej agregatno povpraševanje, in ko bomo to uredili in bo spet gospodarska rast, podjetja spodbuditi, da bodo več investirala, urediti trg dela in tako naprej. Vse, kar danes narediš na strani ponudbe, je vrženo stran. Janez Šušteršič (nekdanji finančni minister) je na primer znižal davčne stopnje na dobiček in uvedel davčne olajšave za investicije. A to nič ne pomaga, če si podjetja ne upajo investirati, ker ni povpraševanja. Tudi pokojninska reforma ne pomaga, dokler ne rešimo vprašanja, kako povečati povpraševanje. To ni samo težava Slovenije, temveč evrskega območja v celoti. Drsimo v krizo japonskega tipa, za katero sta značilni deflacija in majhna gospodarska rast.

…

Zaradi vnetega zagovarjanja državnih investicij kot vzvoda gospodarske rasti vas večkrat primerjajo z Jožetom Mencingerjem. Vas ta primerjava moti?

Za te stvari mi je vseeno, včasih so me zmerjali kot neoliberalca, zdaj kot keynesijanca ali mencingerjanca, če hočete. Pomembno je, da znaš v pravem času najti prave recepte za konkretne težave. Najhuje je, če vztrajaš pri istih stališčih vse življenje. Mencinger je nekoč o mojih stališčih dejal nekaj v smislu, končno je ugotovil, jaz to vem že vse življenje. Ampak težava je ravno v tem, da je keynesianec že vse življenje. Keynesijanec moraš biti, kadar je čas za to, torej ko imaš težave s povpraševanjem. Hudič je, če želiš vse bolezni zdraviti z istim zdravilom.

Malo prej ste omenili Šušteršičeve poteze. Tudi on je sodil v skupino mladoekonomistov – kako se razumeta zdaj?

Formalno sicer ni bil ravno v našem krogu, imeli pa smo podobna stališča in smo sodelovali pri pisanju reform leta 2005. V odboru za reforme je bil takrat moj namestnik. Danes so se naša stališča malce razšla, kajti še vedno zagovarja ekonomiko ponudbe. Postavili smo torej zelo različno diagnozo za sedanjo gospodarske razmere, zato so tudi predlagani ukrepi zelo različni.

_____

Celoten intervju je dostopen v Managerju