Bine Kordež

Glede obdavčitve plač je uvodoma potrebno poudariti naslednje:

• obdavčitev plač (dela) je v Sloveniji relativno visoka, čeprav v primerjavi z Avstrijo vseeno ne odstopa veliko (razen pri najvišjih plačah), predvsem pa kljub visoki obdavčitvi v času dela s plačanimi davki ne zberemo zadosti sredstev za izplačila, ki jih v obliki različnih transferjev dobimo v času ko nismo ali ne bomo delali (vsa plačila v času otroštva in študija – od vrtcev, prehrane, prevoza, štipendij, zdravstvenega varstva ipd, ter v času upokojitve – poleg pokojnine tudi zdravstveno varstvo in vse dodatke),
• zaradi tega bistvenih sprememb v višini skupne obdavčitve ne more biti (samo npr. 15 evrov manj davščin na plače na posameznika, kar je zanemarljiva razlika, mesečno pomeni 150 milijonov izpada v javnih financah in to ustreza eni odstotni točki DDV),

• od plače plačujemo dohodnino ter prispevke za socialno in pokojninsko zavarovanje in čeprav sta slednji plačili za točno določen namen, gre v bistvu vseeno za neko skupno plačilo davščin od plač na osnovi katerih smo upravičeni do vseh omenjenih socialnih storitev države (če pač v neki blagajni denarja zmanjka, ga pokrijemo z druge blagajne),
• zaradi tega razloga ter lažje primerjave ugotavljamo obseg obdavčitve na način, da vse davke skupaj (prispevki in dohodnina) izrazimo v obliki odstotka v primerjavi z neto izplačilom (torej koliko odstotkov vseh davščin je potrebno plačati od posameznega neto prejemka),
• kljub nekdanjim idejam o enotni davčni stopnji, danes seveda ni več dvoma, da je progresivna obdavčitev upravičena, kakšna pa je ta progresija, pa je stvar nekega družbenega konsenza (vse več analiz kaže, da je v svetu v zadnjih desetletjih prišlo do prevelikega zniževanja visokih davčnih stopenj, zaradi česar je prišlo do povečevanja neenakosti in vseh negativnih posledic v zvezi s tem; to velja seveda za trende v svetu, Slovenija je na tem področju vseeno ohranila visoke davčne obremenitve višjih prejemkov – o tem sedaj veliko piše Damijan na tem blogu, čeprav sicer na drugi strani zagovarja socialno kapico).

Na naslednjih dveh grafikonih je z rdečo črto prikazana trenutna obdavčitev plač na način, kot je opisan zgoraj (% vseh davščin na neto plačo glede na posamezno bruto plačo, kot je označena na spodnji osi):

• pri tem je na prvem grafu skupni odstotek davščin pri posamezni bruto plači (npr. nekdo z bruto plačo 3.500 € mesečno, plača na neto prejemek skupaj 100 % prispevkov in dohodnine skupaj),
• na drugem pa je mejni odstotek, torej kolikšna je stopnja za vse prejemke od tega zneska naprej oz. kako je obdavčen dodatni neto znesek plače (vsak dodaten evro, ki ga želi dobiti nekdo z bruto plačo 3.500 € je obdavčen s 153 % vseh davščin, tisti, ki ima plačo nad 8.000 € bruto pa za dodatni neto evro izplačila plača 198 % vseh davkov – pol dohodnine, pol prispevkov),
• posamezniki torej s plačo prehajajo v višje razrede obdavčitve (drugi graf), seveda pa se skupna obdavčitev povečuje postopno (prvi graf).

Na grafikonih so prikazane tri variante uvedbe socialne kapice in sicer delna kapica (omejitev samo na prispevke za pokojninsko zavarovanje in to za delodajalca in delojemalca na višini 4.000 € bruto – modra črta) ali socialna kapica za oba prispevka pri limitu 4.000 € – rumena črta – in druga, pri limitu 3.000 € – zelena črta,

• kot kaže drugi grafikon, bi mejna obdavčitev precej padla pri plačah nad tri oz. štiri tisoč (bila bi nižja kot prej), saj bi bila dodatna plača obremenjena samo še z dohodnino, nad 8.000 € mesečno pa bi nekaj porasla zaradi prehoda v 50 % dohodninski razred,
• skupna obdavčitev plač v teh primerih pa bi se gibala kot kaže prvi grafikon – skupni odstotek obdavčitve plače v višini npr. 7.000 € bi bil nekaj nižji kot pri plači v višini 4.000 € (seveda pa bi bil znesek plačanih davkov višji).

Iz prikazanih grafikonov je lepo razvidno gibanje obdavčitve v primeru uvedbe socialne kapice, kaj pa je »pravilno«, pa je seveda stvar konsenza oz. neke politične odločitve, ker lahko zagovarjamo vse variante. Vsekakor z uvedbo socialne kapice ne bi razbremenili srednjega, strokovnega sloja oz. kadra temveč samo ozek krog najbolje plačanih, ki pa so primerjalno (z Avstrijo ali ostalimi sloji) res močno obdavčeni.

Zaradi te visoke obdavčitve najvišjih plač vsekakor obstajajo razlogi za znižanje in zaradi tega tudi v veliko državah (v vseh pa vseeno ne!) veljajo te omejitve. A upoštevati je potrebno, da zaradi njene uvedbe nihče ne bo znižal bruto plače (te so pač pogodbeno določene) in velik del znižanja prispevkov bi se prelilo v žepe najbolje plačanih. Če bi postavljali davčne lestvice in višino plač istočasno, potem bi bilo nekaj drugega, ker pa imamo plače dane, bi sprememba obdavčitve spremenila tudi neto prejemke (ter obdavčitve za podjetja) in takim posledicam se ne moremo izogniti (razen ob ukinitvi samo prispevkov na plače).

Cilje je razbremeniti strokovni kader, a na žalost večje davčne spremembe (ugodnosti) za širok krog ljudi preprosto niso možne, ker bi to preveč vplivalo na javnofinančne prihodke. Tako so možne samo spremembe za manjše zneske (20, 30 evrov) ali spremembe za zelo ozek krog ljudi (omenjenih nekaj tisoč z najvišjimi plačami – pri njih bi šlo za večje razlike, a ker je teh prejemnikov malo, to nima tako velikega vpliva na javne finance, kot če bi razbremenjevali sto ali dvesto tisoč visoko in višje izobraženih).

Še podatek (s katerim nihče ne operira), da bi uvedba kapice na 4.000 € pri davščinah, ki jih plačujejo zaposleni od plač pomenilo izpad 100 mio prispevkov ter 25 mio več dohodnine, pri meji 3.000 € za kapico pa bi bilo izpada prispevkov že 220 mio ter 55 mio več dohodnine v proračunu brez kakih ostalih popravkov (učinek bi si razdelili zaposleni slabo polovico, dobro polovico pa podjetja). Pri delni socialni kapici samo na pokojninski prispevek pa bi ob meji 4.000 € izpadlo 67 mio prispevkov ter nastalo 20 mio več dohodnine. Srečujemo se torej tudi s problemom izpada v pokojninski in zdravstveni blagajni, medtem ko bi proračun dobil celo več, na žalost pa med temi blagajnami ne moremo prosto premikati sredstev kot v okviru proračuna.

Seveda pa je možna tudi varianta z ukinitvijo samo prispevkov na bruto plačo, torej prispevka delodajalca. V tem primeru bi se neto plače načeloma ne spreminjale, samo stroški podjetja na najvišje prejemke bi se znižali (44 mio izpada pri meji 4.000 € oz. 94 mio ob meji 3.000 €). Seveda bi bila to ugodnost za podjetja, a velik izpad za obe blagajni, prav tako pa to ne bi vplivalo na neko razbremenitev strokovnega kadra.

Vsekakor zaradi katerekoli spremembe v teh razredih socialne kapice niti slučajno ne moremo pričakovati, da bi pomembno več zaposlenih lahko prejemalo višje prejemke, posebno ne nad štiri ali pet tisoč evrov. Razlike so tudi tu le nekaj sto evrov in to vsekakor ni nek znesek, ki ga ne bi mogla plačati podjetja že danes, če bi ocenila to za potrebno. Kaki večji popravki pa niso odvisni od obdavčitve, temveč od sposobnosti podjetja in njegove uspešnosti. Če bi na plačo direktorja Mercatorja mesečno plačevali 5 tisoč evrov manj davkov – bi mar on znižal svojo bruto plačo in potem ta denar razdelili med deset strokovnjakov po 500 evrov? Precej dvomim.

Glede na vse navedeno bi torej v tem trenutku težje zagovarjal pomembno davčno razbremenitev najvišjih prejemkov (posebno še zaradi dokaj nizkih obdavčitev dobičkov – tu je efektivna stopnja le 12 %, v Avstriji je bistveno višja, pa je nihče ne daje za primerjavo). Če bi že zniževal obdavčitev dela, bi jo prej z dohodninsko lestvico srednjih kategorij (o čemer sem pisal zadnjič). Načeloma pa bi raje nazaj obdavčil dobiček (na čistih 20 % brez olajšav – tisti, ki ima interes za investicijo, bo to naredil ne glede na olajšave) in sorazmerno znižal obdavčitev dela. A vsi taki eksperimenti v obdavčevanju vsaki dve leti niso dobro znamenje za neko stabilno okolje, tako da zaradi tega sploh ne bi nič spreminjal.