Evropski politiki, pa tudi ekonomisti, bi se morali pri svojem razmišljanju in ukrepanju malce bolj poglobiti v zgodovino. Zgodovina je namreč zakladnica izkušenj, predvsem zelo mučnih izkušenj, iz katerih se, predvsem kadar se sistematično pojavljajo, lahko naučimo, česa danes zares ne velja več poskušati. Evropska monetarna unija je tak novodobni eksperiment, ki je glede na značilnosti, dokaj podoben obdobju zlate valute pred letom 1914 ter obdobju med obema vojnama. “Zlati avtomatizem” je sicer krasen učbeniški primer, kako se notranje ravnotežje (cene in zaposlenost) avtomatsko prilagajajo zunanjemu (plačilni bilanci). Problem je le v tem, da ta učbeniški pripomoček preskoči temnejše plati avtomatskega prilagajanja, to pa so predvsem dolga obdobja deflacije, gospodarske depresije, zniževanja plač in/ali velike brezposelnosti.

Za hiter zgodovinski pregled temnejših plati zlatega avtomatizma, za katerega je Barry Eichengreen povedal, da ga zaradi socialne krutosti ne moreš uveljavljati v demokracijah, priporočam knjigo Marka Blytha – Austerity: The History…