Dejan Steinbuch je spet zadel žebljico na glavico rekoč, da je “bivša premierka nagrajena za svoj prispevek k stabilnosti mednarodnih finančnih korporacij.” Ne gre sicer samo za to, da je Alenka nagrajena za njeno kooperativnost pri omogočanju zaslužkov velikim finančnim korporacijam pri sanaciji slovenskega bančnega sistema in hkratnem zadolževanju, pač pa tudi za omogočanje zaslužkov pri bodoči privatizaciji, kjer so bila favorizirana nemška podjetja. To je pač name of the game v mednarodni areni in tukaj se ni ničemur za čuditi. Tudi ne pomagajo pretekle visoke zasluge v isti igri sedanjega “najbolj slavnega tviteraša iz Doba“. Pač ni imel sreče, ker je moral prej zapustiti mesto in pred zaključnim žvižgom prepustiti nekomu drugemu, da tujim korporacijam omogoči te zaslužke in se tako neprostovoljno odpovedati kasnejši nagradi. Alenka & Čufer sta zgolj vzorno po nemškem receptu izvedla to, kar sta nastavila Janša & Šušteršič.

Besni tviti z Doba nekdanjim “prijateljem in zaveznikom” v Berlinu in Bruslju ne bodo pomagali. Kvečjemu nasprotno. Tokrat bo zasluge in glavno nagrado pobrala Alenka, jutri pa najbrž Miro. Ali kdorkoli drug, ki bo podobno servilen.

Da bi dojeli, da v ozadju premierkinega paradiranja po Bruslju ni prav dosti slovenske politike, je dovolj videti nemoč njenih domačih konkurentov. Janša z Doba jezno tvita svojim konservativnim evropskim kolegom in jih opozarja na pretekle grehe gospe Bratušek. Ob tem samozavestno napoveduje, da bo v poslanski skupini EPP v Evropskem parlamentu prav zaradi nekdanje slovenske premierke prišlo do revolta, kajti oni že ne bodo glasovali za komisijo, v kateri bi sedela ta ženska.

Malo verjetno je, da se bo to zgodilo. Doseg slovenske politike se konča nekje pri Celovcu. Pri kandidaturi in podpori Bratuškovi ne pomagajo notranjepolitični argumenti, kajti gre za čisti pragmatizem, za katerim se skrivajo milijoni, ki so jih mednarodni igralci mimogrede zaslužili z nakupom slovenskih državnih obveznic v zadnjem letu, ko je vlado vodil tandem Bratušek & Čufer.

Z drugimi besedami, velika skrivnost je, da sta bila Bratuškova in njen finančni minister velika ljubljenca mednarodnih finančnih krogov. Bila sta ubogljiva, delala sta to, kar so jima svetovali. Posledično sta uživala simpatije Berlina, Frankfurta, Bruslja in tujih finančnih korporacij, katerih edini interes je drago posojati denar obubožanim državam, ki so jim bonitetne agencije predhodno ustrezno znižale kredibilnost.

…

[…] nekdo bo pač nagrajen za kooperativnost v obdobju, ko se je Slovenija najbolj zadolžila v svoji zgodovini. Tedanja premierka je vzorno opravila svoje delo v službi mednarodnih finančnih korporacij, ki s posojanjem dragega denarja izčrpavajo nacionalna gospodarstva. Gospa Bratušek lahko obišče še tisoč partizanskih proslav in se krohota neslanim šalam na račun Evropske unije, pa ne bo mogla več zakriti svoje neslavne vloge pri izgubi finančne suverenosti Slovenije.*

Vir: Dejan Steinbuch, Finance

______

Glede slednjega se sicer ne strinjam s Steinbuchom. Finančno suverenost smo izgubili bistveno prej – ko so se naše banke začele na veliko zadolževati v tujini, da so lahko financirale prenapihnjene nepremičninske projekte, prevzeme podjetij in menedžerske prevzeme. Z začetkom sanacije bank smo to šele uradno priznali. Za to ni kriva Alenka, pač pa … kopica ljudi, ki so se šli finančni kazino. Alenka bo zgolj dobila nagrado za priznanje.