Iz radovednosti sem preletel zadnji osnutek koalicijske pogodbe (KP) in moram reči, da se mi zdi povsem OK.(*) KP sicer ne prinaša nobenih revolucionarnih predlogov. Še najbolj revolucionarni so predlogi uvedbe (delne) socialne kapice, nadomestitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja z obvezno dajatvijo, ločitve infrastrukture in storitev na področju telekomunikacij, sistemskega razdolževanja podjetij ter ustanovitvijo Vladne projektne pisarne. KP namesto radikalnih prinaša inkrementalne reforme, kar ima (ob dosledni izvedbi) večje možnosti za uspeh. In glede teh inkrementalnih sprememb se zdi KP še kar dobro premišljena in na posameznih mestih tudi strokovno dostojno utemeljena. Ima pa tudi nekaj očitnih pomanjkljivosti.

Največ zamer do KP bo najbrž letelo na “nadzorovano privatizacijo” in ohranitev načrta uvedbe nepremičninskega davka. Toda jaz glede “strateško premišljene privatizacije”, kjer bi infrastruktura ostala v lasti države in kjer bi se vsak primer presojalo glede na družbeno-ekonomske učinke, ne vidim težav. To je konec koncev temeljna funkcija države. Seveda bi mi bilo bolj všeč, če bi KP vsebovala določilo, da bo vlada preučila možnost privatizacije vseh bank v njeni lasti v roku treh let in tako po eni strani poplačala davkoplačevalce za stroške sanacije bank, na drugi strani pa se izognila stroškom morebitnih novih dokapitalizacij in sanacij, če ne bo prišlo do okrevanja gospodarstva.

Tudi glede uvedbe nepremičninskega davka ne vidim nobenih težav. Vse normalne razvite države tak davek imajo. Ta davek je nujen tako iz vidika gospodarnega ravnanja z nepremičninami kot iz vidika preprečevanja pretiranega povečanja neenakosti.

V KP je kar nekaj predlogov dobrih rešitev. Med njimi so mi še najbolj všeč:

• Ločitev infrastrukture in storitev na področju telekomunikacij. To pomeni ločitev informacijsko-komunikacijske infrastrukture od opravljanja storitev. Za to sem se tudi sam zavzemal še pred začetkom privatizacije Telekoma Slovenije (TS) in izhaja iz izkušenj, ki smo jih imeli z delovanjem TS in zlorabljanjem prevladujočega položaja skozi dve desetletji. Privatizacija TS skupaj z njegovo infrastrukturo pomeni prenos dominantnega položaja iz državno kontroliranega na zasebnega ponudnika. Bolj smiselno je, da je dostop do infrastrukture omogočen vsem ponudnikom storitev in njihovim uporabnikom, saj to pomeni, da ni treba podvajati ali potrojiti infrastrukture, ampak da imajo vsi ponudniki pod enakimi pogoji in nižjimi stroški dostop do veleprodajnih storitev. Bo to pomenilo manjšo privlačnost in nižjo kupnino za TS? Bo. In kaj?

• Intenziviranje sistemskega razdolževanja in prestrukturiranja podjetniškega sektorja. Tukaj KP prinaša predloge, ki sem jih tudi sam v zadnjih dveh letih intenzivno zagovarjal, in sicer: “Skrajševanje dolgotrajnih insolvenčnih in sodnih postopkov v gospodarskih sporih ter spodbujanje razdolževanja in prestrukturiranja podjetij, pri čemer bo potrebno invenzivirati aktivnost bank. Razdolževanje in finančno prestrukturiranje podjetij se bo pospeševalo s spodbujanjem odpravljanja neugodne (kratkoročne) strukture financiranja podjetij, delnega odpisa posojil in kapitalizacijo podjetij (npr. spodbude za konverzije terjatev bank v kapital podjetij), spodbujanjem (so)financiranja iz EU virov (tudi z uporabo inovativnih finančnih instrumentov po programih EU 2014-2020) ter s spodbujanjem neposrednih tujih naložb. Z razdolžitvijo bodopodjetja lahko financirala svoj razvoj in povečala konkurenčnost.“
• Informacijska infrastruktura in spodbujanje inovativnosti kot sistemski ukrep. Predvsem mi je všeč točka 7, ki govori o izobraževanju in usposabljanje za ustvarjalno razmišljanje ter za reševanje problemov. To je temelj t.i. design thinking šol, o čemer pišem že dolga leta.
• Energetska sanacija stavb v državni, občinski in privatni lasti (“ki mora obsegati energetske, protipotresne, požarnovarne, funkcionalne,

  sanitarne in druge oblike prenove in razširitve stavb“), ki bo ob večji funkcionalnosti in energetski varčnosti pripomogla predvsem k “zagonu gradbeništva in povečala kreditno aktivnost poslovnih bank ob koriščenju EU sredstev“. O tem sem pisal leta 2009: to je projekt, ki bi ga morali začeti pred petimi leti ob nastopu sedanje krize – ko sta začeli izvajati tudi Nemčija in ZDA in na ta način spodbujali svoje gospodarstvo.

• Investicije v hidroelektrarne, predvsem nadaljevanje investicije v gradnjo verige hidroelektrarn na Savi in, kar mi je zelo všeč, možnost investicij v hidroelektrarne drugod v RS. Predvidevam, da imajo pri slednjem v mislih hidroelektrarne na Muri.

• Posvetovalni referendum o izgradnji 2. bloka jedrske elektrarne v Krškem. Čeprav so v KP načeloma proti, mi je pa všeč, da bodo vsaj izvedli referendum o tem.

Najbolj pa me je v KP zbodlo troje:

• Nisem zasledil posebnega sklopa ukrepov za spodbujanje gospodarske rasti. Res je, da bodo mnogi ukrepi, predvideni v KP (razdolževanje, energetska prenova stavb, učinkovito črpanje EU sredstev, infrastrukturni projekti itd.), imeli pozitivne učinke na gospodarsko rast. Toda ti ukrepi bi morali biti povezani v en sklop, dobro premišljeni in medsebojno konsistentni ter ovrednoteni tako iz vidika potrebnih finančnih sredstev (in njihovih virov) ter pričakovanih učinkov na rast BDP, delovna mesta in proračun. V tem delu KP izjemno šepa, kar nakazuje, da pri pisanju niso sodelovali makroekonomisti.
• Priprava Strategije razvoja prometne infrastrukture, ki bo končno identificirala glavne potrebe na tem področju. KP sicer vsebuje na prvi pogled všečno formulacijo “Razvojne investicije bomo prevetrili z vidika prometnih potreb, kot izhajajo iz nacionalnega prometnega modela ter izpolnjevanja kriterijev ekonomike“, ki pa je zelo problematična. Ta formulacija ima dve ključni pomanjkljivosti. Prvič, nacionalni prometni model vsebuje zgolj projekcije prometnih tokov na podlagi predvidenih projekcij demografskih, poselitvenih, ekonomskih in drugih gibanj, ne more pa identificirati prometnih tokov, ki bi potencialno nastali, če bi prišlo do izgraditve novih prometnic. Pred 170 leti nihče ni mogel predvideti bodočih transportnih tokov prek Južne železnice Dunaj – Trst, pa je avstrijski dvor železnico zaradi strateških razlogov vseeno izgradil. S tem pa omogočil tudi razvoj slovenskega gospodarstva. Teh stvari se ne da predvideti z nobenim modelom. In drugič, izpolnjevanje kriterijev ekonomike je sliši všečno, njen problem pa je določitev časovnega horizonta za dosego pokritja stroškov investicije. Medtem ko se avtocestne prometnice lahko finančno pokrijejo v 20 do 30 letih, pa železnice za to potrebujejo 50 do 100 let. Kljub temu je gradnja železniških prometnic strateško bolj pomembna, saj železnice povzročajo bistveno manj negativnih učinkov na okolje, porabijo manj energije na enoto in so neprimerno bolj varne kot ceste. Tega strateškega kriterija v KP ni.
• Po dveh desetletjih javnih diskusij ter pripravah raznih strategij in resolucij mislim, da so ključni prometni infrastrukturni projekti že dolgo jasni in ni treba odkrivati tople vode: drugi tir Koper – Divača, drugi tir Ljubljana – Jesenice, železniška povezava Ljubljana – Brnik, modernizacija prog Divača – Ljubljana, Ljubljana – Zidani most, Maribor – Šentilj, podaljšanje pomolov v Luki Koper, druga cev predora Karavanke, cestni predor Bled – Trenta itd. Še štiri leta odkrivanja tople vode ne bodo nikomur koristila. Potrebna je takojšnja realizacija že pripravljenih projektov ter pospešena priprava ostalih za začetek realizacije v 2017.

Seveda pa pri KP ostaja ključen problem, značilen za vse koalicijske pogodbe: izvedba. Večina KP se je izkazala kot zgolj črka na papirju, načrti so ostali neizvedeni. Zato bi ta KP potrebovala operativni načrt izvedbe, ki bi postal program vlade z določenimi nosilci in terminskim načrtom. Resnici na ljubo nova KP odgovarja na ta izziv z navedenimi 15 ključnimi projekti ter s predvideno Vladno projektno pisarno, ki naj bi na ravni kabineta predsednika vlade koordinirala in vodila projekte.

Formalno dobra rešitev. Upam, da bo tudi izvedba temu primerna.

_____

* Disclaimer: v izogib nesporazumom izjavljam, da pri nastajanju KP nisem sodeloval, niti ne simpatiziram z nobeno izmed strank bodoče koalicije in nimam nobenih ambicij, da bi kakorkoli sodeloval z novo vlado.