Zakaj Pikettyjevske neenakosti v Sloveniji ni

Delovi Pogledi so objavili recenzijo knjige Thomasa PikettyjaCapital in the 21st Century“. Spodaj je kratek izsek iz intervjuja, ki sem ga dal za Poglede o tem, zakaj ni mogoče Pikettyjevske neenakosti najti v slovenski verziji kapitalizma, zakaj je Pikettyjeva analiza kljub temu aktualna za Slovenijo in zakaj bi pri nas vseeno potrebovali nekoliko več Pikettyjevske neenakosti.

Za svetovno odmevnost Pikettyjeve knjige je bila odločilna burna reakcija ameriške javnosti. Pikettyjeva analiza je namreč najvišjo stopnjo neenakosti zaznala prav v ZDA, kjer po njegovi interpretaciji že spodkopava temelje demokratične ureditve. Lahko to kritiko ustrezno prenesemo v slovenski prostor? Kaj Piketty pravzaprav pomeni za slovensko ekonomsko situacijo, ki je bistveno drugačna od ameriške?

Njegova analiza je sicer res najbolj odmevala v ZDA, je pa Piketty zelo podoben vzorec odkril tudi v Veliki Britaniji; govorimo torej o nekem anglosaškem tipu kapitalizma z zelo malo socialne države. V državah, ki so bolj socialne – Švedska itn. –, je ta koncentracija manjša. Tam, kjer je regulacija kapitalizma večja, prihaja do večje stabilnosti, ker je posledično koncentracija bogastva in kapitala manjša.

Pikettyja v slovenskih razmerah v bistvu sploh ne moremo najti. Dohodkovna neenakost je v Sloveniji najmanjša med vsemi državami OECD. Manjša je celo od skandinavskih držav. Dohodkovne neenakosti torej pri nas praktično ne poznamo in smo v tem smislu ena najbolj egalitarnih družb na svetu; po mojem mnenju preveč, ker smo zaradi tega manj učinkovita, manj uspešna družba. Piketty pa o neenakosti govori tudi in predvsem s premoženjskega vidika, ne le z dohodkovnega. Pri nas tovrstnih premoženjskih meritev žal še nimamo izdelanih.

Pa bi vseeno lahko vsaj okvirno ocenili stopnjo premoženjske neenakosti pri nas? Ali je mogoče, da močno odstopa od »egalitarnosti« dohodkov?

Ob tem vprašanju se moramo najprej zavedati, da je poskus tajkunizacije v Sloveniji klavrno propadel. Če ne bi prišlo do krize, bi tajkunizacija pri nas sicer morda uspela – podobno kot na Hrvaškem in v drugih državah, kjer so se je lotili že dvajset let nazaj. Glavnina slovenskih kandidatov za tajkune se je tega podviga lotila z zamikom desetih let, v začetku prejšnjega desetletja. Takrat je prišlo do številnih poskusov, da bi posamezniki v Sloveniji postali veliki lastniki – in dosegli podobno koncentracijo kapitala, kot jo dosegajo nekatere bivše socialistične države, vključno z našo sosedo –, ampak potem je prišla kriza, ki je te ljudi kaznovala in jim dejansko pobrala vse. Nekateri so celo končali v zaporu, nekateri še bodo. Kakorkoli že, na svobodi ali za zapahi … premoženja jim je ostalo bolj malo.

Nekaterim – maloštevilnim – je sicer do neke mere tudi uspelo: predvsem tistim, ki so se tajkunizacije lotili v prvem valu privatizacije, v sredini devetdesetih let. Tukaj lahko omenimo Kolektor, Hidrio, BTC in podobna podjetja. A tudi tem podjetjem (z izjemo BTC) trenutno kaže, da bodo njihovi lastniki na koncu izgubili vse, ker se nahajajo v velikih finančnih težavah. Če se kriza zavleče, tudi njim ne bo uspelo ohraniti premoženja. Tako je v bistvu še ta, edini resen slovenski poskus koncentracije premoženja, neslavno propadel. Božja šiba je za naše fante enostavno prišla prehitro. Piketty torej tudi v tem smislu ni aktualen za slovenske razmere.

V katerem smislu je torej za nas sploh aktualen?

Aktualen je zaradi naše vpetosti v globalno ekonomijo. ZDA s svojimi ekonomskimi in političnimi trendi še vedno močno vplivajo na vse ostale države sveta. Vsi smo odvisni od njih, ker gre za največjo ekonomsko velesilo, ki ima daleč največji vpliv na globalne finance in na globalno ekonomsko politiko. Zaradi pomanjkanja ustreznih ekonomskih regulacij tudi k nam uvažajo nestabilnost. Neenakost v ZDA, ki jo oriše Piketty, je torej za nas problematična predvsem zato, ker generira svetovno nestabilnost.

Američani so bili glavni pobudniki globalizacije, za katero se je v zadnjem času pokazalo, da je šla predaleč; že v sami Ameriki je uničila delovna mesta v industriji in sindikate, izvotlila je srednji razred in zaradi vseh teh dejavnikov v ZDA nimajo več stabilnega povpraševanja. Ker tega ni, so si morali začeti izmišljevati nove načine spodbujanja gospodarstva. Zadnji dve desetletji je ameriško gospodarstvo tako raslo praktično le na podlagi balonov. Te balone so generirali načrtno in umetno. Deregulirali so finančni sektor, ob čemer je finančna industrija sicer zelo obogatela, a na koncu povzročila, da je prišlo do kolapsa v ZDA, obenem pa so s krizo okužili tudi vse ostale države razvitega sveta.

Pikettyjeva analiza je torej za nas posredno izjemno pomembna zato, ker nam pokaže, za katere spremembe v ekonomski ureditvi ZDA (in ureditvah držav s podobnimi trendi) se moramo kot člani mednarodne skupnosti zavzemati, da bo tudi preostali svet, ki ne pozna tovrstne neenakosti – vključno z nami –, postal bolj stabilen.

________

Celoten intervju je objavljen v Pogledih, let. 5, št. 11, 11. junij 2014

En odgovor

  1. Jaz pa mislim, da je knjiga iz slovenske perspektive pomembna tudi zato, ker pokaže na fundamentalno zavoženost neoliberalnega tipa kapitalizma, ki ga pri nas (sicer na svoj, “slovenski” način) zagovarjata oba velika politična pola. Da ne bo pomote, takega tipa kapitalizma ni treba direktno zagovarjati, dovolj je že to, da nimaš alternativnih idej in da jih ne razvijaš. Že s tem se vidi moč takega sistema, ki prav zaradi nerazmišljanja politikov vedno “grozi” nekje v ozadju.

    Na slovenskem povečevanja neenakosti seveda ne maramo, eden izmed poglavitnih razlogov je skorajšnji neobstoj pravne države in s tem spodkopavanje vsake resne vere v meritokracijo. Mi imamo prej mobo-kracijo.

    Osebno sicer mislim, da ne bi bila nobena tragedija, če bi močno obdavčene in razmeroma dobro plačane inženirje malce razbremenili, hkrati pa povečali javna vlaganja v znanost in visokošolsko izobraževanje. Zanimivo kako nekonsistentna in neumna je zlasti desničarska ideologija, ki inženirje (in drugo “uporabno” inteligenco) iz privatnega sektorja nosi po rokah, znanstvenike iz javnega sektorja pa podi na tuje elitne ustanove.

    Iz recenzij Pikettyjeve knjige sem razbral, da recenzenti pogosto priznavajo nekaj podobnega. Da nekaj res radikalno novega iz te knjige v bistvu niso izvedeli. Vse skupaj me spominja na to kar je pred kratkim omenil Žižek na neki javni debati na Danskem. Navedel je primer nemškega župana, ki je po tem, ko je s strani tujih vojsk “izvedel” za koncentracijska taborišča v svojem mestu, naredil samomor. V resnici je vedel zanje ves čas, le, da tega ni mogel več ignorirati. Tukaj smo danes, za določene stvari se že zelo dolgo in že zdavnaj ve, a jih ni mogoče več ignorirati. Velik odziv na to knjigo v ZDA in drugod mi daje upanje, da odnos ljudi (in celo elit) do neprijetne vednosti, še ni povsem pokvarjen.

    Všeč mi je

  2. anamarijamayerhold
    Dobro jutro! A ni že čas, da se povsem zbudimo in nehamo pleteničiti neumnosti? Kje so pravi vzroki neenakosti in kar je še huje, tisti, ki odločajo, nam je obetajo še več in manj svobode. Sic!

    Rothschild Crony Capitalist Summit Plots Against Free Markets

    http://www.thenewamerican.com/economy/economics/item/18468-rothschild-crony-capitalist-summit-plots-against-free-markets
    ….
    Odlomek …
    Purporting to tackle “inequality” with bigger and more oppressive government is also at the top of the “Inclusive Capitalism” agenda. Thomas Piketty recently released a major propaganda book purporting to justify all of the anti-capitalist extremism masquerading as support for “improving” capitalism and using government to make everyone more “equal.” Author Hunter Lewis, the co-founder of AgainstCronyCapitalism.org and former CEO of global investment firm Cambridge Associates, however, explained that government has been the “principal cause” of growing inequality. “Crony capitalism is the opposite of capitalism,” he noted in the recent piece. “It is a perversion of markets, not the result of free prices and free markets.” Lewis also said Piketty’s new book serves the same purpose as Keynes’ Big Government theories — serving “the same short-sighted, destructive policies.”

    ….
    Berite, vredno branja!

    Všeč mi je

  3. Ojoj!
    Če česa ne maram, so to desničarski in levičarski ideološki skrajneži.
    In, draga Ana, ve vem, kaj se dogaja v tvoji glavi na stara leta, ampak od intelektualke bi vseeno pričakoval, da zna povezati delovanje ameriških konzervativcev, ki so kvazi big government zmanjšali na minimum, sebi pa tudi zmanjšali davke na minimum, ter povečanjem splošne neenakosti na drugi strani.
    Hudič je, ko je ideologija močnejša od intelekta.

    Všeč mi je

    • Ojoj! Hvala enako. Jaz vsaj dlake ne menjam, ostajam volkulja. Zgodovina bo pokazala, kdo od naju ima prav, če bo v svetu prevladala umnost, dobrota in lepota. Cenim pa Tvoje citiranje Adama Smitha in Davida Ricarda, “ki sta izhajala iz stališča, da se plače oblikujejo na podlagi družbenih norm, torej na podlagi tega, koliko je potrebno za zagotovitev spodobnega življenjskega standarda v nekem okolu.” Tukaj pa naletimo na mojo genialno zamisel o treh enih tretjinah, s čimer sem te seznanila že leta 2005, takrat, ko si (še) veliko obetal … No bad feelings. Ana

      Všeč mi je

  4. Ana,
    vztrajati na istem stališču celo življenje je precej, hm, nerazumno in antiintelektualno. To je enako kot pri Mencingerju, ki pravi, da je že celo življenje keynesianec, ker da bo tako vsaj enkrat imel prav.
    Intelektualci so odprte glave in spremenijo mnenje, ko se soočijo z novimi dejstvi. Če so seveda res intelektualci. Ideološki zaslepljenci pa pač vztrajajo na okopih preteklosti. So konzervativci, torej proti razvoju.

    Ampak nevidne roke ni, trg ni pravičen, vsi nimamo enakih štartnih pogojev, zato so potrebne socialne korekcije, če hočemo kot družba dobro živeti. In to je bistvo ekonomiziranja – dobro življenje za celotno družbo in ne zgolj za peščico, ki so imeli srečo pri žrebu življenja, da s se rodili v bogati družini, nadpovprečno inteligentni in zdravi.

    Všeč mi je

    • Jože,
      ne vztrajam vse življenje niti pri istem niti pri enakem stališču, ker ga nimam. Vztrajam pa in si prizadevam za prostost, svobodo in istovrednost človeških bitij, za kar pa je potrebna ekonomska svoboda in sredstva za dostojno življenje posameznika in skupnosti. Kako to doseči? Ne vem. Vem pa da preveč države zlizane s kapitalom oziroma lastiniki kapitala vodi v fašizem oiroma v na videz milejšo obliko socializem in ali komunizem … and please, don’t insult my intelligence

      Všeč mi je

  5. Draga Ana, si slučajno za seboj s trezno glavo prebrala, kaj si napisala?
    Kaj je večji problem: big government na Švedskem ali extra small government v ZDA? Kdo izvaža krize zaradi svojih notranjih socialnih težav, Švedska ali ZDA?

    Če iščeš zlizanost države s kapitalom oziroma z lastniki kapitala, je boš med razvitimi državami največ našla v ZDA. V ZDA kapital nastavlja predsednika (to si menda že ugotovila) in predsednik nato počne stvari, ki koristijo kapitalu (od zniževanja davkov, kleščenja sociale, začenjanja vojn v tujini, da lahko domača velika podjetja dobijo velike posle za vlado ali služijo z nafto itd.). Če iščeš sodobni fašizem (po tvoji definiciji: država zlizana s kapitalom), moraš najprej pogledati v ZDA.

    In če iščeš svobodo, jo boš med razvitimi državami, paradoksalno, najmanj našla v ZDA. Tam si svoboden, samo če si imel srečo pri žrebu življenja, če si bogat: to pa pomeni, če si se rodil v bogati družini ali si zelo hudo inteligenten in imel srečo, da si dobil štipendijo od univerze. (nekaj promilov možnosti je še za vrhunske športne ali glasbene talente) Socialna mobilnost v ZDA je praktično na ničli. Če si se rodil v družini v spodnjih 4 decilih po dohodku, imaš minimalne možnosti, da zlezeš proti vrhu (če želiš ti pošljem zadnjo študijo Chetty et al (2013)).
    No, za razliko od tega imaš na Švedskem (ali pa v Sloveniji) bistveno večje možnosti, da uspeš, če se rodiš v družini v spodnjem delu distribucije dohodkov: ker ti država omogoči enake štartne pogoje (zastonj šole in univerze, univerzalno zdravstvo in ves ostali “socializem”…).

    Če bi se jaz rodil v ZDA v enakih pogojih (materi samohranilki z delavsko plačo), najbrž ne bi videl univerze, ker si je v družini z dvema otrokoma niti slučajno ne bi mogli privoščiti. In podobno velja za večino mojih kolegov na faksu. Kar pomeni, da ne bi mogli postati svobodni.

    In da končava, če ne veš, kako doseči “svobodo in sredstva za dostojno življenje posameznika in skupnosti”, potem prosim ne nakladaj in ne pošiljaj pamfletov ortodoksnih konzervativcev na plačilni listi desničarskih združenj.

    Všeč mi je

    • Dragi Jože,

      um Gottes willen – za Božjo voljo! Človek ne more verjeti, da je to napisal JPD in človek bi podvomil v piščevo funkcionalno pismenost. Saj prav to, kar mi očitaš, trdim ves čas za ZDA. Tudi poročilo o velikem shodu letos maja v Londonu, ki ga navajam v povezavi v svojem komentarju, govori prav o tem, sicer ga ne bi navedla.

      …“Under the guise of re-defining and improving what they inaccurately called “capitalism,” top insiders representing institutions that control some $30 trillion in assets met at aRothschild-sponsored “Inclusive Capitalism” summit in London to push what sounded suspiciously like global tyranny. From the IMF boss quoting Karl Marx to crony capitalist CEOs and central bankers pushing radical notions of “sustainability,” the globalist bigwigs consistently blamed what little remains of the free market for the horrific failures of socialism, central banking, and Big Government. Ironically, many of the attendees enriched by fleecing taxpayers via government were tripping over themselves to advocate more wealth redistribution and taxes.
      The conference, held in late May, was convened by Lady Lynn Forester de Rothschild, who married into the infamous, unimaginably wealthy Rothschild banking dynasty that extracted much of its obscene fortune from humanity using the coercive power of government. Attendees and speakers included Prince Charles, International Monetary Fund (IMF) chief Christine Lagarde (shown), former U.S. President Bill Clinton, Bank of England boss Mark Carney, former U.S. Treasury Secretary Larry Summers, and more. Also in attendance: pension-fund bosses, Big Business CEOs, and other top figures representing an estimated one third of the world’s investable wealth. Among the “supporting organizations” for the summit were the CIA-linked Ford Foundation and the globalist Rockefeller Foundation.
      While pretending to defend what they call “capitalism,” the crony capitalists behind the summit and in attendance were hardly speaking of genuine free markets in the traditionally understood sense of the term. In fact, the powerful attendees were referring to the Big Government system that has existed in recent decades — a plutocratic economic regime in which currencies and interest rates are controlled by privately owned central banks; where the fastest way to get rich is to buy politicians; and where governments squander around half of the people’s wealth on their scheming even in supposedly “capitalist” countries.” …

      Moč države ni odvisna od velikosti državnega aparata. Spominjam se, kako si se navdušil nad Obamo, medtem ko sem jaz opozarjala na spornost njegove elekcije in njegove napovedane politike. Opozarjala sem tudi na negativno plat globalizacije in sicer ukinjanje industrijske proizvodnje, kmetijstva, večanje brezposelnosti in izginjanje srednjega razreda v matičnih državah, zlasti v ZDA, ter izkoriščanje delavcev v švic fabrikah “tretjega sveta”. Zdaj ob “povečani neenakosti v ZDA in kako to vpliva na ostale razvite države” ugotavljaš isto – “kasno stiže kraljević Marko na Kosovo polje!” Kar zadeva Švedsko, da. Je država blaginje in socialna država. A razmišljujoči Švedi opozarjajo na odtujenost švedskih državljanov – alienacijo – , zaradi “velike države – države pestunje”, ki je v celoti prevzela skrb za državljana od rojstva do smrti, zato da lahko zaposleni delajo, delajo, trošijo in se zabavajo. A so hkrati vse te javne ustnove, zlasti šolstvo in mediji, tudi ideološki aparati države, IAD, o katerih so pri nas v osemdesetih letih na široko razpredali novolevičarji, zdaj pa o tem molčijo. Edini njihov bavbav je privatizacija.

      Okrasil si me z etiketo “desničarska buržujka”. Ali prav zaznavam celo razredno naestrpnost? No, potem tebi nalepim etiketo “nouveau riche”! Tako daleč sem od desnice kakor od levice. Nisem niti za “tretjo pot”. Če že moram imeti etiketo, naj bo to konzervativna libertarnost. Verjamem pa v moč človekovega ustvarjalnega na(v)diha, ki ga vedno znova dušijo večni oligarhi, kakor starogrški Zevs, ki je Prometeja okoval na skali, da mu kragulj vsak dan znova izkljuva jetra.
      Was there too much beer that made you shortsighted?

      Všeč mi je

  6. Draga Ana,
    Zaključujem tole debato:
    V čem si našla povezavo med Pikettyjem (ki analizira dinamiko neenakosti skozi 2 stoletji) in crony kapitalizmom (povezava med velikim kapitalom in državo)? A v tem, da Piketty predlaga globalno obdavčitev kapitala (kar bi prizadelo lastnike kapitala)? V čem je Pikettyjev kronizem?

    Sicer pa je zapis o dogodku “Inclusive capitalism” dober, predvsem mi je všeč ton in ogorčenje desničarjev nad tem, da bi jih država bolj obdavčila in dala več revežem. Bom dal na blog.

    Nobene etikete ti nisem dal, le podvomil sem v tvoj intelektualizem.

    S tem zaključujem debato. Mir s teboj.

    Všeč mi je