V zadnjem desetletju sta se izkristalizirali nekako dve zakonitosti pri podeljevanju raznih menedžerskih ali poslovnih nagrad. Prvič, s precejšnjo gotovostjo lahko napoveste, da se bo menedžer, ki mu je matično cehovsko združenje (Združenje Manager) podelilo nagrado “menedžer leta”, zelo kmalu znašel v preiskovalnih postopkih glede neetičnega in nezakonitega poslovanja. In drugič, s podobno gotovostjo lahko napoveste, da se bo podjetje, ki je dobilo nagrado “Gazela leta” v nekaj letih znašlo na robu bankrota ali onkraj njega.

V čem je trik?

Pri drugem je zadeva dokaj preprosta. Podjetništvo je izjemno rizična dejavnost in zelo redki podvigi (morda eden na sto) resnično uspejo in še bolj redki (morda eden na tisoč) postanejo zvezde. Tisti zelo uspešni se morajo v našem okolju, kjer ne deluje trg kapitala, poslužiti bančnih kreditov, če želijo financirati hitro rast. In ti bančni krediti nato postanejo njihov grob. Takoj ko se spremeni makroekonomsko okolje in upade povpraševanje, upade tudi denarni tok in s tem sposobnost servisiranja visokega finančnega vzvoda. Zato podjetja, ki v nekem letu prepričajo strokovno žirijo s svojo izjemno hitro rastjo, s precejšnjo gotovostjo v nekaj letih končajo v velikih težavah.

Nauk te zgodbe o gazelah: previdnost pri investiranju ter financiranje investicij z lastniškim namesto z dolžniškim kapitalom. Bolj smiselno je rasti počasneje in finančno vzdržno, kajti negotovost v poslovnem svetu je enormna.

Manj logične pa so zadeve pri menedžerskih nagradah. Kadar nek menedžer dobi nagrado za življenjsko delo, bi to morala biti nagrada za kontinuirano uspešno delovanje skozi celotno kariero. Torej za tiste menedžerje, ki so v veliki meri skozi dolgo obdobje uspeli uspešno premagovati negotovost, s katero se ubadajo novopečeni podjetniki. Zakaj se torej mnogi “menedžerji leta”, kot so denimo Bine Kordež (2007), Cristof Droste (2011) ali lanskoletni nagrajenec Stojan Petrič (2013), nato znajdejo v kriminalističnih preiskavah in celo v zaporu?

Ena izmed možnih razlag je, da so v svoji “uspešni menedžerski karieri” uporabljali tudi nečedne (neetične in nezakonite) poslovne prakse, da so lahko zagotavljali uspešnost svojega podjetja. Ali drugače povedano, navzven uspešno podjetje z v javnosti uglednim glavnim menedžerjem, za fasado skriva svoj bistveno grši obraz vsakodnevnih nečednih poslovnih praks. Vprašanje je le, kdaj ti mrtveci priplavajo na površje.

Druga možna razlaga v slovenskih razmerah je lastninjenje. Problem našega prostora je, da v začetku 1990. let ni prišlo do prave privatizacije. Menedžerji so v nedokončno olastninjenih podjetjih bili v shizofreni vlogi. Po eni strani naj bi se kot menedžerji trudili za čim večjo uspešnost podjetja, po drugi strani pa so v aspiraciji po lastnem lastniškem obvladovanju podjetja delovali v nasprotni smeri z namenom zmanjševanja vrednosti podjetja. Da bi ga lahko čim ceneje kupili. Mnogokrat so podjetje kupovali po koščkih prek slamnatih oseb. Kar je neetično in nezakonito že samo po sebi. V drugi fazi tega procesa pa nastopi sklepna operacija prevzema podjetja, torej konsolidacija posameznih “parkiranih” lastniških deležev ter odkup preostalega dela. Ta zadnji del so menedžerji brez omembe vrednega lastnega kapitala financirali z bančnimi krediti. Prevzem je bil financiran na premisi, da bo letni donos podjetja lahko financiral stroške financiranja. Podjetje bo samo financiralo prevzem za njihove menedžerje. Jasno, vsakršna oscilacija na trgu kaj hitro poruši to finančno shemo, zato so se menedžerji, če še niso do tedaj, začeli tedaj posluževati številnih neetičnih in nezakonitih praks kanaliziranja denarnega toka iz podjetja povezanim osebam, da bi lahko servisirali stroške najetih kreditov. Lastninjenje Merkurja spada v to zadnjo kategorijo, primer lastninjenja Kolektorja pa, po pisanju medijev, očitno v obe kategoriji.

Kar je zaskrbljujoče pri teh nagradah, je dejstvo, da so strokovne žirije očitno zelo slabo opravile svoje delo. Niso dovolj dobro preverile kandidatov. Nečedne posle Cristofa Drosteja v Helli Saturnus, ki je v nemški lasti, je bilo najbrž težko preveriti. Toda prav na primeru Bineta Kordeža in Stojana Petriča opravičila za slabo delo strokovnih žirij ne bi smelo biti. Bine Kordež je dobil nagrado leta 2007, ko je lastniško prevzel Merkur (prek Merfina) in se hvalil, da je dobil kredit na svoje dobro ime. Mnogi smo takrat pisali, da je to hišica iz kart in da ta prevzem pomeni grožnjo razvoju Merkurja. V primeru Stojana Petriča je bila zgodba še bolj enostavna, le nekaj dni preden je dobil nagrado za življenjsko delo, je Pop TV poročala o kriminalistični preiskavi proti njemu. Cehovsko združenje mu je kljub temu podelilo nagrado.

Morda bi moralo cehovsko združenje prenehati podeljevati nagrade za menedžerja leta, kajti menedžerji vseh podjetij hodijo po robu zakona in precej časa tudi onstran njega. Morda včasih tudi zaradi objektivnih okoliščin (čudna zakonodaja). Težko, najbrž nemogoče, je najti res “čistega” menedžerja.

Prav gotovo pa bi morali nehati podeljevati nagrade menedžerjem, ki so kakorkoli sodelovali v lastninjenju podjetja, ki so ga vodili. Lastninjenje podjetja, ki ga upravljaš v imenu lastnikov, je že samo po sebi v nasprotju z zaupanim mandatom, saj so menedžerji ves čas v konfliktu interesov in delujejo za hrbtom lastnikov ter zlorabljajo njihovo zaupanje. Hkrati pa pri lastninjenju nastopajo številne faze, ki jih enostavno ni mogoče izvesti na zakonit in etičen način, če želiš to izvesti z nič (ali praktično nič) lastnega kapitala.

Zaenkrat pa, dokler se ne spremeni praksa podeljevanja nagrad, lahko s precejšnjo gotovostjo stavimo na to, da se bodo dobitniki nagrade “menedžer leta” zelo kmalu znašli v preiskovalnih postopkih.