Iz dveh strank, ki se potegujeta za to, da bi na predčasnih parlamentarnih volitvah dobili pomembno podporo volilcev, so me prosili, če bi jim pomagal pri pisanju gospodarskega programa. Glede na to, da me sodelovanje v politiki ne zanima, zanima pa me, da politika oblikuje spodbudno gospodarsko okolje, ki bo spodbudilo gospodarsko okrevanje in privedlo do ponovnega izboljšanja blaginje prebivalcev Slovenije, sem obema strankama odgovoril, da bom program javno objavil. Če se bo komurkoli program zdel zanimiv, ga lahko prosto kopira in uporabi. Ali pa tudi ne. *

Program desetih ukrepov za rast ni revolucionaren. Je povzetek tega, kar jaz in kolegi pišemo že več kot desetletje. Precej v prazno, na žalost. Je dober približek tega, kar bi vam povedal vsak ekonomsko pismen posameznik, ki Slovenijo opazuje od zunaj (in ki ne sliši na ime Peter Kraljič) in Sloveniji res želi dobro.

Kot sem že napisal januarja letos na tem mestu, je ključno pri strategiji okrevanja gospodarstva zavedanje, da je cilj gospodarskega razvoja večja blaginja za vse. Edini pravi, vzdržen način doseči večjo blaginjo za vse pa je, da imajo vsi delovno aktivni prebivalci te države dobro plačane službe in da jim ni treba živeti od socialnih transferjev. Država ne ustvarja delovnih mest, pač pa štiri petine delovnih mest ustvarijo podjetja. Država mora poskrbeti le za spodbudno poslovno okolje. Vsi ukrepi države morajo biti zasnovani z namenom, da omogočijo nastanek kvalitetnejših delovnih mest. Delovnih mest z višjo dodano vrednostjo.

1. Finančno prestrukturiranje podjetij

Ključni problem slovenskega gospodarstva na izhodu iz najhujše krize v zadnjih desetletjih je prevelika zadolženost glede na denarni tok in glede na lastniški kapital. Tam zunaj je med 10 in 13 tisoč podjetij, ki so po sedanjih bančnih standardih prezadolžena (razmerje med neto dolgom in denarnim tokom nad 4), od tega jih je polovica (dobrih 6,000) ekstremno prezadolženih (z razmerjem dolg/EBITDA nad 10. Ta podjetja ustvarijo približno 30% celotne dodane vrednosti, izvoza in delovnih mest.

Najnujnejši ukrep za ustvarjanje zdravih temeljev za rast je razdolžitev teh podjetij. Delno prek stečajev ter prisilnih in preventivnih izvensodnih poravnav, za kar bo potrebna nova, bolj življenjska insolvenčna zakonodaja. Delno prek lastniškega preoblikovanja (prodaje) in delno prek slabe banke. Toda še vedno bo ostalo med 5 in 6 tisoč podjetij, ki niso zrela za stečaj, katerih krediti niso prenešeni na slabo banko in ki ne najdejo vlagateljev. Ta podjetja bo treba sistemsko razdolžiti. Za masovno finančno prestrukturiranje podjetij bo morala vlada pripraviti konkreten zakonski okvir s tremi ključnimi spodbudami za banke upnice: (1) delna pretvorba dolga v lastniški kapital, (2) reprogramiranje preostanka kreditov za vsaj 5 do 7 let ter (3) reaktiviranje garancijske sheme. Zadnja bi omogočila, da bodo podjetja, ki bodo sodelovala v tej shemi masovnega razdolževanja, upravičena do državnih garancij pri najemu svežih kreditov za tekoče poslovanje.

2. Privatizacija in upravljanje podjetij

Dobra stran velike bančne krize pri nas je, da bomo prisiljeni v masovno privatizacijo podjetij. Na eni strani insolventnih podjetij, katerih krediti in lastniški deleži bodo prenešeni na slabo banko, na drugi strani pa v privatizacijo samih bank in večjih podjetij v državni lasti. Privatizacija prav zaradi nezdrave prepletenosti med politiko, bankami in gospodarstvom, ki je v veliki meri odgovorna za sedanjo krizo, ni več notranja zadeva Slovenije, pač pa je postala zahteva Evropske komisije (EK).

Spisku 15 podjetij, ki so namenjeni prodaji (na vrhu katerih so Telekom, Aerodrom in Adria Airways), se je ta teden pridružil še spisek ministra Čuferja o prodaji 80 izmed 124 podjetij, v katerih ima država lastniški delež. Na vrhu spiska so po pomembnosti Petrol, Gorenje in banke. NKBM, Abanko, Banko Celje (in najbrž tudi Gorenjsko banko) je mogoče hitro prodati. Najbolj smiselno bi bilo, da bi jih kupile tuje banke, ki so že prisotne na slovenskem trgu in s tem konsolidirale celoten bančni sektor.

Elektrodistribucijskih podjetij najbrž nima smisla prodajati, smiselno pa je prodati del energetskega sektorja, predvsem TEŠ. Prav tako je smiselno spustiti strateške vlagatelje v Slovenske železnice (v Tovorni promet) in Luko Koper, kar bi obema ob kapitalski injekciji in večji upravljalski stabilnosti omogočilo tudi pridobitev novih poslov.

Imperativ privatizacije ni kupnina (okrog milijarde evrov za ta spisek podjetij), pač pa, da bomo na ta način bomo končno prekinili s prakso nezdrave prepletenosti med politiko, bankami in podjetji zaradi (pre)močne lastniške vloge države v gospodarstvu.

Kot sem že napisal pred meseci, sem pristaš, da se upravljanje Slovenskega državnega holdinga prenese na tujega upravljavca, pri čemer pa mora država pripraviti ustrezne sektorske strategije in oblikuje srednjeročne (5-letne) načrte glede zahtevanih minimalnih donosov. Na ta način bo upravljanje slovenskega državnega premoženja brez političnega vmešavanja bistveno bolj učinkovito, iztržki od prodaj deležev bistveno večji, prav tako pa tudi letne dividende v proračun.

3. Makroekonomske politike

Najpomembnejši makroekonomski ukrep za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva bi bil v dani situaciji slabo dizajnirane evrske denarne unije izstop iz evro območja, ki bi ob devalvaciji prinesel večjo konkurenčnost izvoza in turizma ter višjo inflacijo. Toda tak ukrep ni v domeni Slovenije, pač pa zahteva koordinirano delovanje več evropskih držav.

Tako ostane le fiskalna politika, kjer je ključno, da je Evropska komisija (po negativni lekciji, ki jo je dobila v zadnjih dveh letih zaradi napačne politike varčevanja) sprostila pritisk na članice po hitrem zmanjšanju proračunskih deficitov. Nova vlada mora izkoristiti trenutno rekordno nizke cene zadolževanja in z izdajo novih obveznic odkupiti dražje prejšnje izdaje ter tako zmanjšati strošek servisiranja javnega dolga. Oboje bo omogočilo bolj postopno fiskalno konsolidacijo in s tem več prostora za javne investicije v infrastrukturo.

Na področju davkov je treba nadaljevati s uvajanjem nepremičninskega davka ter različnimi »zelenimi« davki in na drugi strani zmanjšati obdavčitev dela. Prvič, z uvedbo socialne kapice za plače nad 2.5-kratnikom povprečne plače, ki je evropska norma. To pa seveda pomeni, da je treba spremeniti sistem financiranja zdravstva in pokojninskega sistema. In drugič, z raztegnitvijo drugega in tretjega dohodninskega razreda (zvišanjem spodnje meje razredov) na raven, primerljivo z Avstrijo (popravljeno za razlike v BDP na prebivalca).

4. Infrastuktura

Glede pomena infrastrukture smo zmedeni samo v Sloveniji. Vse ostale članice EU ter tudi EK razvoju transportne infrastrukture dajejo ključen pomen. Države na osi jadransko-baltskega koridorja vlagajo desetine milijard evrov v izgradnjo železniške in logistične infrastrukture, EK pa namenja 25 milijard evrov sredstev izgradnji jedrnih Ten-T koridorjev.

Ozko grlo slovenske prometne infrastrukture so zelo zastarela železniška infrastruktura, ponekod pomanjkanje dvojnih tirov ter nerazvitost logistične infrastrukture. Kot smo pokazali lani s kolegi v Resoluciji o vlaganjih v transportno infrastrukturo, znaša skupen znesek najbolj nujnih vlaganj v transportno in logistično infrastrukturo do leta 2030 okrog 7.4 milijarde evrov. Na letni ravni bi za te investicije morali nameniti dobrih 410 mio evrov, pri čemer bi na državo odpadlo 62%, 18% na sredstva EU, preostalih 20% pa na podjetja. Najbolj smiselni način za financiranje izgradnje železniške infrastrukture je, da država izda obveznice v višini okrog 5 milijard evrov z zapadlostjo do leta 2030.

Glede vračanja kreditov za izgradnjo dosedanjega avtocestnega omrežja ter sprotnega vzdrževanje cest je eden izmed načinov oddaja upravljanja cest (Dars) zasebnemu upravljavcu. Toda tuji upravljavec bo kot prvi ukrep povečal cestnine in si s tem zagotovil poplačilo svojega vložka ob ustrezno visoki stopnji dobička. Ne vidim nobenega prepričljivega razloga, zakaj ne bi tega istega naredil že Dars. Podvojitev cene vinjet in podvojitev cestnine za tovorna vozila bi stabilizirala finančno sliko Darsa, hkrati pa bi pri tovornem prometu to imelo pozitiven učinek na preusmerjanje tujih kamionov s cest na železnico.

5. Energetika

Na področju energetike je ključno dvoje. Prvič, povečanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov lahko dosežemo tako, da privabimo zasebne zasebne investitorje, in sicer predvsem v hidroelektrarne na srednji Savi in na Muri (ki je največji neizkoriščen potencial), v drugi blok jedrske elektrarne v Krškem ter v plinske elektrarne. Na drugi strani je treba izboljšati učinkovitost izrabe energije. Prav to pa ima lahko pomembne razvojne impulze. Nova vlada bi morala oblikovati sheme spodbud za energetsko obnovo stavb (v obliki 3-letnih davčnih olajšav), kar bo za seboj potegnilo ne samo vlaganja gospodinjstev, pač pa vse dejavnosti, povezane z gradbenimi in energetskimi materiali ter gradbeništvo.

6. Racionalizacija javne uprave

Janševa vlada je pred dvema letoma začela s procesom racionalizacije, ki pa seveda ni imela učinka. Formalno združevanje ministrstev pomeni načeloma le kakšen fikus in tajnico manj, pa še to se ne zgodi, ker prihaja do prerazporeditev. Racionalizacija mora potekati na tri načine. Prvič, z vsebinskim prestrukturiranjem, kar pomeni, da je v digitalni dobi potrebno določena podvajanja ukiniti, večino procesov pa avtomatizirati in digitalizirati prek e-uprave in e-zdravstva itd. V istem procesu je treba prevetriti vse agencije in urade in kjer je možno njihove naloge prenesti na ministrstva. Nekatera ministrstva lahko tudi ukinemo. Povsem brez škode. Prvo na listi je ministrstvo za gospodarstvo, namesto katerega bi lahko uvedli zgolj zmogljiv računalniški sistem, ki bi procesiral vloge za subvencije. Drugič, potrebno je spremeniti standarde v delovanju šolstva in zdravstva, ki so glede števila zaposlenih na otroka v vrtcu ali osnovni šoli ter na pacienta med najvišjimi v Evropi in tako zmanjšati število zaposlenih. In tretjič, potrebno je uvesti kvantitativno metodo, da mora predstojnik vsake inštitucije letno zmanjšati število zaposlenih ali strošek dela za 1%.

7. Debirokratizacija

Debirokratizacija je logično nadaljevanje racionalizacije javne uprave, ki pa ima učinek na poenostavitev vsakodnevnega življenja posameznikov in podjetij. Nova vlada ne potrebuje narediti nič drugega kot slediti odličnemu seznamu ukrepov za »debirokratizacijo«, ki sta ga pripravili GZS in OZS pod imenom »stop birokraciji«. Glavni ukrepi merijo predvsem na drastično poenostavitev administrativnih postopkov, davčne poenostavitve, poenostavitev postopkov za črpanje evropskih sredstev, zagotovitev spodbudnejšega poslovnega okolja za investitorje, boljšo regulacijo poklicev in dejavnosti, plačilno nedisciplino, pregon sive ekonomije itd.

In ker nas letos čakajo dvoje volitve ter referenduma, apeliram na novo vlado, da končno uvede e-volitve. Noben možganski napor ni potreben, samo Estoniji je treba slediti. Če bi volilci lahko volili prek interneta, tudi volitve julija ali avgusta ne bi mogle biti ustavnopravni problem.

8. Zdravstvena reforma

Reformiranje zdravstva je trenutno največji bav-bav. Toda če vprašate direktorja kakšne izmed uspešnih bolnišnic, vam bo v eni minuti nanizal ukrepe za racionalizacijo. Prvič, specializacija bolnišnic in njihovo regionalno združevanje (le zakaj vsako mesto rabi svojo porodnišnico, če pa opravi le nekaj porodov na dan?). Drugič, prenos denimo urgentnih storitev na splošne zdravnike, kjer ekonomika to narekuje. Tretjič, uvedba enotne cene storitev za isto vrsto posegov (danes so razlike tudi do petkratne). Četrtič, prevetritev preferenčne liste zdravil in prioritetna uvrstitev nanjo zamenljivih cenejših generičnih zdravil. Originalna zamenljiva zdravila so nadstandard, ki ga je treba doplačati. Petič, regulacija zasebnega dela zdravnikov v popoldanskem času znotraj matične inštitucije za tržne storitve. In šestič, uvedba simbolične participacije za obisk zdravnika v višini 5 evrov. In čakalne vrste bodo postale preteklost. In sedmič, javne razpise za nakupe je treba ukiniti in se ob uvedbi materialne odgovornosti predstojnika osredotočiti na zbiranje ponudb in neposredna pogajanja s ponudniki. Javni razpisi so garantirano najdražja oblika nabave česarkoli. Če bi bili javni razpisi za kaj, bi jih uporabljala vsa zasebna podjetja. Pa jih ne.

9. Ciljno črpanje EU sredstev

Različne strategije in operativni programi za črpanje EU sredstev so večinoma namenjene same sebi oziroma zahtevam EK. Če se te stvari že moramo iti, je treba definirati nekaj prednostnih področij, da zadovoljimo evropske birokrate, nato pa kriterije za dodelitev sredstev poenotiti. Pločnikov, vodovodov in kolesarskih poti imamo že vrh glave. Dovolj je zgolj en kriterij – število novih delovnih mest z nadpovprečno dodano vrednostjo glede na panogo. Subvencionirajo se zgolj socialni prispevki, medtem ko so kapitalske naložbe podvržene obstoječim davčnim olajšavam. Subvencija se izplača dve leti po izkazanem povečanju števila zaposlenih. Postopke je treba debirokratizirati (konec preverjanja računov, ker se materialni stroški ne subvencionirajo) in avtomatizirati (dostopne evidence Durs in Zpiz o plačilu prispevkov za nove zaposlene).

10. Spodbujanje kreativnosti

Za spodbujanje kreativnosti in inovativnosti so največ naredila pretekla vlaganja v izobraževanje ter sedanja kriza. Imamo dobro izobraženo mladino, ki je, lačna dobrih služb, bila v času krize prisiljena v inovativnost in podjetništvo. Različni tehnološki startupi rastejo kot gobe po dežju. Njihov problem je le dostop do financiranja. Ker kapitalski trg pri nas ne deluje, bo to vedno problem. Crowdfunding je ena izmed rešitev, ki je očiten nadomestek za slabo delovanje skladov rizičnega kapitala. Čeprav bi jaz rad videl ustanovitev nekaj domačih skladov, pa bo za resen kapital najbrž treba iti v ZDA.

Je ta nabor ukrepov dovolj? Jasno, da ne. Toda, če bi to uresničili v mandatu ene vlade, bi lahko po štirih letih s ponosom gledali nazaj.

_______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend