Sedanja velika recesija v razvitih državah, največja po drugi svetovni vojni, je porodila nekaj dvomov v dobro naoljenost tržnega gospodarstva. Toda ta kriza je le ena izmed stotin ekonomskih kriz v zadnjih treh stoletjih. Če v wikipedijo vtipkate »list of economic crises«, boste dobili ad hoc seznam gospodarskih kriz in ugotovili, da se od začetka pravega tržnega gospodarstva krize pojavljajo na približno vsakih 8 do 10 let. Redno kot letni časi. Hm, od kod krize? Mar se nismo učili, da imajo trgi naravno tendenco, da se vračajo v ravnotežje in da se samo-regulirajo? Mar ne obstaja Smithova »nevidna roka«, ki vedno poskrbi za stabilno in družbeno optimalno tržno ravnotežje? *
Hja, če tako razmišljate, ste najbrž študirali ekonomijo. In še huje, ekonomije so vas napačno naučili. Zamolčali so vam, da »nevidna roka« ne obstaja. Ni je mogoče teoretično dokazati, še manj pa jo srečati v realnem življenju. Grdo so vas potegnili.
Adam Smith je svoji knjigi Bogastvo narodov (1776) resda na treh mestih omenil nevidno roko kot metaforo za tržne sile, ki lahko uravnotežijo ponudbo in povpraševanje. Toda ne kot sile, ki bi nujno vodila k »dobremu« ravnotežju, ampak kot sile, ki lahko vodi tudi k »slabim« ravnotežjem. Smith se je v knjigi večkrat zavzel za regulacijo denimo finančnih trgov (bančnih obrestnih mer) in za regulacijo konkurence. Sicer bi tržne sile same po sebi privedle do negativnih rezultatov za družbo kot celoto.
Vidite, vas pa na študiju ekonomije širom sveta učimo, da – kadar imamo opravka s popolnimi trgi – se bo v interakciji med racionalnimi posamezniki, ki zasledujejo svoj sebičen interes, in podjetji, ki zasledujejo čim večje dobičke, oblikovalo stabilno ravnotežje, ki bo družbeno optimalno. Narišemo vam krivulji ponudbe in povpraševanja in vam pokažemo tisto eno in edino točko, kjer se sekata obe krivulji, in vam pokažemo čudežen izid tržnih sil – eno in edino ravnotežje. Zamolčimo vam pa, da je ta točka zgolj ena izmed neskončno mnogo možnih točk in da ni prav nobenega zagotovila, da se bosta ponudba in povpraševanje res ujeli v natanko tisti točki. Ali da se bosta sploh ujeli. Ali pa, da bo to ravnotežje stabilno. Še več, običajno predpostavimo nek šok v ponudbi ali povpraševanju in nato narišemo, kako se krivulji premakneta, dokler se spet ne oblikuje novo ravnotežje pri neki drugi ceni. In vi dobite občutek, kako tržne sile vedno znova privedejo do ravnotežja. Magična nevidna roka poskrbi za to.
In če kdaj podvomite v to čudežnost tržnih sil, denimo ko opazujete veliko brezposelnost, vam hitro povemo, da ta nastane zato, ker trgi niso popolni. Če bi bili trgi resnično popolni, do brezposelnosti niti teoretično ne bi moglo priti, saj bi zaposleni vedno pristali na znižanje plač do točke, ki bi zadovoljila lastnike podjetij, da ne bi začeli odpuščati. Ampak ker imamo opravka z nepopolnimi trgi, denimo z grdimi sindikati, ki nočejo popustiti pri plačah, imamo pač opravka z brezposelnostjo.
Pravzaprav imamo za vse anomalije tržnega gospodarstva odlične odgovore. Če denimo vzamete v roko trenutno najbolj popularni splošni učbenik ekonomije »Principles of Economics« od Grega Mankiwa, boste za nepopolno delovanje trga našli izgovore denimo v obstoju negativnih eksternalij (onesnaževanje), v javnih dobrinah, nepopolnih trgih, informacijskih asimetrijah, ki vodijo do negativne selkcije in moralnega hazarda ipd.
Toda ne Mankiw in nihče drug vam ne pove ključne in neolepšane resnice – tudi če bi popolni trgi obstajali, ni prav nobenega zagotovila, da bi privedli do stabilnih in optimalnih ravnotežij. Nevidna roka ne obstaja. Največji umi ekonomske znanosti so se trudili celo stoletje, od 1870. do 1970. let, da bi dokazali obstoj čudežne nevidne roke. Neuspešno. Ni mehanizma, ki bi avtomatsko vodil sile trga k ravnotežju. Vse, kar sta nobelovec Kenneth Arrow in Gerard Debreu uspela matematično dokazati v modelu splošnega ravnotežja (Arrow-Debreu model), je, da pod določenimi (zelo neplauzibilnimi, “santa clause”) predpostavkami o popolnih trgih, racionalnih posameznikih in konveksnih preferencah obstaja vsaj ena cena, pri katerih lahko pride do tega, da se uravnotežita ponudba in povpraševanje. Obstaja ena v množici neskončno mnogo različnih cen, ki res lahko uravnoteži ponudbo in povpraševanje. Toda obstaja zgolj teoretična možnost za to, ne pa tudi zagotovilo, da bo do tega res prišlo. Še manj pa, da bo to ravnotežje stabilno.
Da bi to dokazala, sta se Arrow in Debreu morala zateči k triku iz fizike. Uporabila sta teorem fiksne točke iz topologije. Ta teorem si lahko plastično najbolje predstavljate, če si zamislite skodelico kave. Teorem fiksne točke pravi, da če skodelico zavrtite in pretresete ter počakate, da se tekočina spet umiri, se bo vsaj ena točka tekočine ustavila na istem mestu, kjer je bila preden ste kavo pretresli. Med neskončno mnogo točkami v tridimenzionalni skodelici kave, ki predstavlja gospodarstvo, obstaja vsaj ena točka, ki je fiksna. In če se po nekem naključju tukaj ujameta ponudba in povpraševanja, dobimo splošno ravnotežje. Kolikšna je verjetnost, da do tega pride?
Vidite, tega vam pri študiju ekonomije ne povedo. Zamolčijo vam obstoj Sonnenschein–Mantel–Debreu teorema. Rezultata, do katerega so neodvisno v letih 1973 in 1974 prišli trije ekonomisti (Gérard Debreu, Rolf Mantel, in Hugo Sonnenschein): matematično ni mogoče dokazati, da obstaja edinstvena ravnotežna točka v gospodarstvu, v kateri bi se uravnotežili vsi posamični trgi. Ali drugače povedano, mikroekonomska ravnotežja posamičnih racionalnih posameznikov ne zagotavljajo edinstvenega makroekonomskega ravnotežja. Ne obstaja edinstveno splošno ravnotežje. Obstaja več možnih ravnotežij. Toda vsako ima lahko zelo različne značilnosti iz vidika porazdelitve koristi. Iz vidika družbe niso vsa ravnotežja enako zaželjena. In naprej, nobenega zagotovila ni, da bo posamično ravnotežje stabilno ali da se bo v primeru zunanjega šoka vzpostavilo novo ravnotežje. Obstaja zgolj možnost, da do tega pride, nikakor pa ne obstaja sila, ki bi k temu vodila.
Če ste študirali mikroekonomijo po Halu Varianu ali Mass-Colellu, ste se prebijali skozi nekaj sto strani matematičnih izpeljav, vendar na to dejstvo niste bili primerno opozorjeni. Stabilnost in enotnost ravnotežja se tam skriva na nekaj straneh. Varian pokaže nekaj značilnosti matematične nestabilnosti modela splošnega ravnotežja samo na treh straneh, medtem ko ste se pred tem morali prebiti skozi 398 strani izpeljav optimizacijskega obnašanja posameznikov. Velika večina doktorskih študentov ekonomije tega neobstoja splošnega ravnotežja in nestabilnosti različnih ravnotežij sploh ne zazna. Ko končamo študij, živimo v prepričanju, da obstaja nevidna roka, ki gospodarstvo vedno pripelje v ravnotežje.
Ekonomisti smo se temu spoznanju neobstoja nevidne roke zelo elegantno izognili – v modelih splošnega ravnotežja enačbe zapišemo tako, da preprosto predpostavimo, da obstaja stabilno ravnotežje. V model smo vgradili stabilnost. Če pride do šoka, se po nekaj iteracijah spet vzpostavi ravnotežje. Ker smo tako predpostavili. Prav tako bi lahko v model vgradili nestabilnost.
Vendar je ne. In to je razlog, zakaj to pišem. Ekonomisti se pretvarjamo, da je ekonomija fizika in da lahko s sistemom enačb zajamemo kompleksnost obnašanja posameznikov v medsebojni interakciji ter da bo rezultat takšne kompleksne interakcije vedno predvidljivo stabilno ravnotežje. S takimi modeli napovedujemo prihodnost. S takšnimi modeli centralne banke napovedujejo gospodarsko rast in inflacijo. Zato nas vse krize vedno znova presenetijo. Krize ni mogoče predvideti z modeli, ki dopuščajo zgolj stabilnost. Gospodarstvo je namreč inherentno nestabilno.
______
* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela.
DAMIJAN blog 
V včerajšnji sobotni prilogi se Jože P. Damijan sprašuje, Kam se je skrila nevidna roka? Naj si za začetek dovolim precej direktno oceno tega članka. Gre za pamflet katerega populistični namen je okrcati sistem trga, in s tem posredno napeljati bralca na idejo o potrebni močni roki države, ki lahko stanja ureja bolje kot trg sam. Slednje se avtorju seveda ne zapiše, ker se sam dobro zaveda, da bi ga kolegi predvsem iz naprednejših držav prav hitro povozili, ampak najbolj gredo v spomin ravno nezapisane in neizrečene trditve.
Tako JPD lepo pove, da smo v zadnjih 300 letih imeli na desetine gospodarskih kriz, in nas usmeri na spisek na wikipediji, ki to nedvomno potrjuje. Kar po njegovem dokazuje, da sistem prostega trga ne deluje. Ampak takšen dokaz ne zdrži presoje zdrave pameti. To lahko dokazuje le to, ob predpostavki, da v celotnem obdobju lahko govorimo o tržnem sistemu, da takšen sistem vsebuje tudi krize. Se pravi vzpone in padce. Ali je to samo po sebi slabo?
Lahko da je. Ampak s cikli ima človeštvo opravka že celotno zgodovino. Trenutne poplave v Bosni in Srbiji nas opominjajo na to, da nam narava od časa do časa pripravi krizo. Nismo je veseli. Ampak to narave ne briga. Ali pa recimo populacija zajcev in lisic. Gre za zelo nestabilen naravni sistem. Cikličen. Kjer se ravnotežje ne najde v eni točki, ki jo sveti gral postavlja JPD, in ker mu ga tržni sistem ne ponuja, ga razglasuje za slabega.
JPD se spusti tudi v fiziko. In najde en teorem, teorem fiksne točke iz topologije, in na primeru, ki ga bo večina bralcev razumela kot “pa kaj ta to nas zajebava” in “te teoretiki itak nič pametnega ne počnejo” dokaže, da tiste svoje fiksne točke, ki jo išče kot sveti gral, pač ni mogoče najti.
In za veliki finale še zapiše, da se ekonomisti, skupaj z njim, pretvarjajo, da je ekonomija fizika, in da lahko s sistemom enačb zajame kompleksnost obnašanja posameznikov v medsebojni interakciji, ter da bo rezultat takšne kompleksne interakcije vedno predvidljivo stabilno ravnotežje.
O sveta preproščina. Če komu, je fizikom kristalno jasno, da se kompleksnost sveta ne da zapisati s še tako kompleksnim modelom. Vedno se znova pojavi nek nov bozon, kreaton ali nevidna snov. Ampak ali to pomeni, da je celotna fizika neuporabna, ker ne moremo nikoli priti do konca? Da so Newtonove teorije popolnoma neuporabne, ker jih je Einsteinova teorija relativnosti povozila? Ne! Že Newtonove teorije so pokrile več kot 99% vsega, s čimer imamo opravka v realnem življenju. Einsteinova teorija pa še malce več. In tako se gradi teorija, ki čedalje bolj pokriva celoten sistem. Ampak, ali to, da je Einstein povozi Newtona, pomeni da pa jabolka sedaj ne padajo več pod drevo ampak na njega? Da žoga ne gre hitreje, če jo brcneš močneje? Seveda ne. Potrebno se je le zavedati, kaj posamezna teorija pokriva, in jo potem upoštevati na tistem področju.
Drugi del si je pa JPD enostavno zmislil. Tudi, če s sistemom enačb zaobjamemo kompleksnos delovanja posameznikov, to nikakor ne pomeni, da bo rezultat stabilno ravnotežje. Svet je ves čas v gibanju. Zemlja kroži okoli Sonca, Luna okoli zemlje. Morje ima plimo in oseko. Zajci in lisice so med seboj povezani, ampak ne stabilno, temveč nihajoče. In gledano dovolj od daleč, tudi nihanje izgleda stabilno. Tako da res ne vem, od kje JPDju ideja, da išče sveti gral statičnega ravnotežja, v stalno nestabilnem sistemu.
In za veliki finale, to ugotovi tudi sam ko zapiše: Gospodarstvo je namreč inherentno nestabilno. Pa koga ta človek zajebava? Zaveda se, da je sistem nestabilen, in nato išče krivca in ga najde za to, ker ga ne uspe stabilizirati. Ne uspe stabilizirati nečesa, kar je po njegovo itak nestabilo že v osnovi.
Pa se vrnimo na začetek. 300 let, 100 gospodarskih ciklov (ali kriz). Kar pomeni 99 kriz, ki so se zaključile. Tako kot voda na koncu odteče, drevesa poškodovana v žledu se zarastejo, sonce znova posije. Ali ravno to ne pomeni, da gre za sistem, ki deluje? Za razliko od recimo poiskusov socializma, ki je imel takšne rezultate, da je popolnoma jasno, da se ga niti popravljati ne splača.
Pisec seveda ne ponudi rešitve. Ker toliko pa je pameten, da ve, da obljubljati nemogoče ni ravnio pametno. Ker potem se ti zgodi kot francoskemu socialistu Hollandu, v katerega je upe polagala tudi slovenska socialistična levica. Da sedaj se bo pa pokazalo, da varčevanje ne deluje, da je treba … ne vem točno kaj. In kaj je storil Holland v Franciji? Poglejte malce njegove ukrepe, evo izvleček iz Dela.
Tržni sistem ni brez napak, zato je regulativa potrebna. Na nekaterih področjih močnejša, na drugih šibkejša. Potrebno je onemogočati nastajanje monopolov, da se ohranja bistvo trga, konkuriranje subjektov. Potrebno je zagotavljanje spoštovanja postavljenih pravil. Predvsem pa je potrebno skrbeti za to, da je sistem takšen, da ne povzroča efekta domin. Če povem na primeru bank. Če si katerekoli od bank ne upamo poslati v stečaj, potem nadzornik svojega dela ni opravil. Trenutno smo se znašli v stanju, ko si to ne upamo. Zato plačujemo vsi. Pa ne zato, ker sistem ne bi bil reguliran, ampak zato, ker odgovorni niso opravili svojega dela. In sedaj iščejo izgovore.
Pisanja JPD ja si enostavno ne da razložiti drugače, kot da na vsak način hoče skočiti na vlak trenutnega negodovanja nad tržnim sistemom, kapitalizmom, trenutni vladi in življenju na sploh. Kar je logičen rezultat krize, ki je premnogotere dejansko osebno prizadela. JPD se očitno ponuja vsaj za novega ministra, čeprav se vse skupaj bere predvsem kot vlaganje kandidature za novega (tehničnega) predsednika vlade.
Všeč mi jeVšeč mi je
Aha.
Priporočam, da se najprej seznanite z ekonomijo, z neukimi se je težko pogovarjati o takšnih vprašanjih.
Všeč mi jeVšeč mi je
Če se gospodarske krize pojavljajo na vsakih 8 do 10 let, potem se tudi okrevanja pojavljajo v takem intervalu.
Mogoče bi bilo modro preučiti kaj povzroči ta okrevanja … mogoče nevidna roka.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ta roka, ki povzroča okrevanja, je vedno zelo vidna – imenuje se monetarna in fiskalna politika, ojačana z industrijsko politiko.
Brez makroekonomske stabilizacije s strani države bi trgi še naprej drveli v prepad.
Všeč mi jeVšeč mi je