Danes je umrl nobelovec Gary Becker, brilijanten ekonomist iz Chicago School of Economics, ki je zaznamoval drugo polovico 20. stoletja s številnimi kontroverznimi idejami – od ekonomike  (rasne) diskriminacije, ekonomike vlaganja v človeški kapital, racionalnosti kriminala (ekonomika kriminala), ekonomike porok, ekonomike starševstva, ekonomike ločitev, ekonomike zasvojenosti z drogami, ekonomike samomora, do ekonomike trgovine s človeškimi organi. Velja za ekonomista, ki je s svojimi idejami spodbudil največ empiričnih študij pri svojih kolegih.

Kakorkoli je bil Becker dober opazovalec in bil uspešen v vključevanju socioloških in behaviorističnih aspektov v ekonomijo, pa je bil problematičen njegov racionalistični, tehnični pristop k analiziranju delovanja ekonomskih subjektov. V ozadju njegovega ekonomskega analitskega pristopa je bila vedno predpostavka, prvič, da so ljudje racionalna bitja in da jih pri njihovih dejanjih vodi racionalna presoja, kjer ni prostora za vplive emocij; in drugič, da če obstaja perfektno delujoč trg, potem “nevidna roka” na podlagi racionalnih dejanj posameznikov vodi v družbeno optimalne rešitve.

Ena izmed njegovih zadnjih kontroverznih idej je bil predlog glede ustanovitve trga s človeškimi organi. S kolegom Juliom Eliasom sta celo ocenila, da bi bila primerna cena človeške ledvice $15,000, jeter pa $32,000. Prosti trg s človeškimi organi naj bi poskrbel, da se bo vrzel med ponudbo in povpraševanjem z organi zmanjšala. Problem tega predloga je, kot pravijo kritiki iz področja medicine, seveda v tem, kar sta Becker in Elias spregledala: prosta trgovina s človeškimi organi bi pomenila nehumano eksploatacijo manj razvitih držav in s tem povzročila razmah neetičnih praks v revnih državah. Drug problem tega predloga pa je, da bi tovrstna legalna trgovina seveda povzročila, da bi do organov prišli najprej tisti, ki bi si jih lahko privoščili in ne tisti, ki bi jih najbolj potrebovali. Uvedba takšnega prostega trga bi pomenila nevaren odmik od humanosti in pravičnosti.

To je le en primerek kjer Beckerjev racionalistični pristop in ekonomistična logika prezreta socialne vidike in dolgoročne družbene posledice navidezno optimalnih rešitev, če jih presojamo zgolj z ekonomskimi vatli. Kakorkoli brilijanten um je bil Gary Becker in kakorkoli je bil uspešen v vključevanju socioloških aspektov, pa njegove ekonomske analize na koncu vedno vodijo v dokaj enodimenzionalne rešitve, kjer prosti trg poskrbi za družbeno optimalne rešitve. Zato je njegove ideje vedno  treba preverjati in presojati iz vidika ostalih humanističnih in naravoslovnih ved ter seveda iz socialnega vidika in vidika dolgoročnih družbenih posledic.

Tim Harford je leta 2006 naredil dober intervju z Garyjem Beckerjem, ki se ga splača prebrati. Tukaj sta dva izseka:

The Chicago shopping mall’s parking lot is packed. The white-haired grandfather pulls into a space with a 30-minute limit, not nearly long enough for the leisurely lunch we have planned. “We should be fine here. I don’t think they check that carefully,” he explains in gentle but distinctively Brooklyn tones. I look across at him and ask, “Was that a rational crime?” He doesn’t hesitate for a second. “Yes it was.”

The theory of rational crime is one of half a dozen explosive ideas that won Gary Becker the Nobel prize in economics. The theory struck Becker 40 years ago, when he was running late to examine a doctoral student. With no time to find a free space, he quickly weighed the cost of paying for parking against the risks of being fined for parking illegally. By the time he arrived at the examination, the then-unfashionable idea that criminals would respond to the risks and costs of punishment was taking shape in his mind. The unfortunate student was immediately asked to discuss.

…

If Becker has a single guiding principle, it is that the economic way of looking at behaviour applies more broadly than originally thought, and people make rational choices about crime, marriage, parenthood, education, even drug addiction. Economists have been suspicious of his call for a much broader set of values to be taken into account, while non-economists accuse him of reducing emotional decisions to monetary ones.

Vir: Tim Harford