Sporno imenovanje Roka Praprotnika, nekdanjega člana Senata KPK, na podlagi očigledno prirejenega razpisa na mestu direktorja centra za skladnost poslovanja NLB, je bila očitno kaplja čez rob okusnega. Povod za častni in protestni odstop Franceta Arharja iz mesta predsednika in člana nadzornega sveta NLB. Jaz bi si sicer želel, da bi Arhar namesto odstopa vztrajal in zahteval razpravo o odgovornosti Janka Medje, predsednika uprave NLB, ter na sejo NS NLB uvrstil točko o zamenjavi Medje. Toda ker je bil Arhar v NS NLB v manjšini, je očitno ocenil, da “ne more zmagati” v preiskovanju odgovornosti v zvezi s spornimi posli uprave NLB, ki jih je preiskovala KPK in v zvezi s spornim imenovanjem Praprotnika na mesto direktorja v NLB. Zato ta odstop razumem. V takšnih razmerah je odstop najbolj častno dejanje, ki ga lahko stori posameznik.

Nimam pa razumevanja glede dejanj Praprotnika in Medje. Po tem, kar so razkrili mediji, gre v prvi vrsti za neetično dejanje obeh. Toda imenovanje Praprotnika na podlagi zelo sumljivega razpisa, očitno prirejenega samo zanj, in to po tem ko je KPK preiskovala sporne posle uprave NLB, Praprotnik pa se je izločil iz odločanja o zadevi, ko je dobil ponudbo za službo v NLB, ni samo neetično dejanje, pač pa ustreza natanko tisti definiciji korupcijskega tveganja, kot jo je KPK v načelnih mnenjih ugotavljala za druge subjekte. Gre natanko za tisto, kar naj bi KPK preganjala in izkoreninjala. Nekdanji vodstveni delavec v KPK se je zaposlil v podjetju, ki ga je KPK preiskovala (in “oprostila”). A lahko najdemo še bolj eklatanten primer korupcijskega tveganja?

S tem dejanjem je Praprotnik simbolno “ubil” KPK. S tem Praprotnikovim dejanjem in z molkom starega in novega predsednika Senata KPK, gospodov Klemenčiča in Štefaneca, o tej zadevi je Komisija za preprečevanje korupcije mrtva. Navedeni gospodje so z eno potezo izničili (še preostali) ugled KPK in njeno kredibilnost. Odstop vodstva KPK, na čelu s Klemenčičem in Praprotnikom, češ da država ni pokazala dovolj posluha za boj proti korupciji, izpade kot farsa ob tem, ko samo nekdanje vodstvo KPK predstavlja eklatantno korupcijsko tveganje.

Mar to pomeni, da se morajo veliki preiskovanci v bodoče samo dogovoriti z vodstvom ali zaposlenimi na KPK, da jih bodo po končanem mandatu (ali še prej) nagradili s službo ali kako drugače, in si tako zagotoviti oprostilno poročilo ali načelno mnenje?