Aktualne napovedi gospodarske rasti za Slovenijo sicer kažejo, da se temni oblaki globoke gospodarske depresije počasi umikajo in da se na obzorju počasi jasni. Toda gospodarske napovedi za letos so izjemno nizke (IMF: 0.3%, Umar: 0.5%, BS: 0.6%, EK: -0.1%, za naslednje leto pa le za spoznanje višje – med 0.7% in 1.4%. Precej časa bo trajalo preden bo sonce zares posijalo v to zatohlo kotlino, pa še takrat bo njegova moč precej šibka. Obstaja zelo velika verjetnost, da nas čaka dolgo desetletje kilave gospodarske rasti oziroma »sekularne stagnacije«. Rasti, ob kateri ni mogoče ne zares živeti ne umreti. *

Razlogi za dolgo obdobje gospodarske stagnacije pred nami so številni. Najlažje jih analiziramo, če jih razdelimo na domače in zunanje gospodarsko okolje. Slovenija je kot majhno gospodarstvo ključno odvisna od zunanjega povpraševanja. Izvoz je trenutno edina svetla točka gospodarskih napovedi. Pri tem pa izvoz, ki neposredno predstavlja okrog 30% BDP (po neto principu), posredno vpliva tudi na ostale komponente rasti BDP. Namreč, rast izvoza za seboj potegne naložbe podjetij, te pa za seboj potegnejo novo zaposlovanje in višje plače, kar vpliva na višjo rast zasebnega povpraševanja in več davčnih prilivov v proračun. Toda problem je, da ostaja izvoz relativno šibek in podvržen številnim tveganjem. Napovedi gospodarske rasti za pet največjih uvoznic naših izdelkov in storitev (Nemčija, Italija, Avstrija, Hrvaška in Francija), ki predstavljajo dobro polovico našega skupnega izvoznega trga, ostajajo zelo nizke – v naslednjem letu naj bi znašale med 0.4% (Hrvaška) in 1.7% (Avstrija). In prav nič ne kaže, da bi se trendi rasti v teh državah občutneje obrnili navzgor.

Nad evropskim gospodarstvom namreč ostaja »prekletstvo skupne valute«. Kakor je evro kot skupna valuta pred desetletjem, v dobrih časih, pomenil večjo stabilnost in nižje stroške trgovine ter s tem spodbujal gospodarsko rast, pa v slabih časih pomeni mlinski kamen okrog vratu vsem. Države, ki so v gospodarskih težavah, si zaradi skupne monetarne politike ne morejo pomagati z devalvacijo ali samostojnim tiskanjem denarja, hkrati pa jih fiskalni pakti onemogočajo pri fiskalnem spodbujanju rasti. Oboje seveda povzroča recesijo ali podaljšano obdobje gospodarske stagnacije in deflacije ali zelo nizke rasti cen. Njihovo agregatno povpraševanje tako ostaja trajno nizko, to pa po drugi strani onemogoča trenutno bolj vitalne države, kot sta Nemčija in Avstrija, da bi lahko občutneje povečevale izvoz in s tem povpraševanje po slovenskih izdelkih. Ne pozabimo, da približno tri četrtine slovenskega izvoza tvorijo vmesni izdelki in kapitalske dobrine, ki jih nemška in druga podjetja nato vgradijo v svoje končne izdelke za izvoz ali domačo porabo. In če nemška podjetja ne morejo občutneje povečevati izvoza ali prodaje na domačem trgu, tudi povpraševanje po slovenskem izvozu ne more občutneje rasti.

Nič ne kaže, da bi se prekletstvo skupne valute v doglednem času razblinilo. Nasprotno, evro območje – povsem predvidljivo, če pogledate zgodovinske izkušnje – počasi in zanesljivo drsi proti deflaciji, ki je največji strup za gospodarsko rast. To sicer predsednika Evropske centralne banke (ECB) Maria Draghija dela zelo nervoznega, zaradi česar je pred dobrim tednom dni dal zelo jasen signal, da ECB kani prelomiti še en tabu. Ob že videnem kvantitativnem popuščanju, visokih likvidnostnih kreditih in ničelnih obrestnih merah, ki ne dajejo zadovoljivih rezultatov, se ECB pripravlja na (dejansko in ne zgolj obljubljeno) odkupovanje državnih vrednostnih papirjev posameznih držav članic ter na negativno obrestno mero na depozite poslovnih bank pri ECB. (Slednje služi kot davek na bančne depozite in naj bi spodbudilo banke, da dodatno likvidnost, ki jo dobivajo od ECB, posojajo naprej, namesto da jo v obliki depozitov nosijo nazaj na ECB) Vse z namenom, da bi ECB občutno povečala količino denarja v obtoku in hitrost kroženja denarja ter s tem spodbudila inflacijo.

Vendar pa ni prav nobenega zagotovila, da bi prelomitev še enega tabuja lahko zares delovala. Problem kreditnega krča evropskih poslovnih bank je namreč skrit v kvaliteti njihovih bilanc oziroma natančneje – v kvaliteti njihovih komitentov. Nihče pa natanko ne ve, kakšna je ta kvaliteta oziroma se ta kvaliteta ob gospodarski stagnaciji ne more izboljšati. Letos bodo največje evropske banke sicer šle skozi (bolj) rigorozne stresne teste njihove aktive, zaradi česar bodo najverjetneje morale občutneje povečati svoj kapital. Toda tudi hiperkapitaliziranost bank njihovega »pogleda na svet« oziroma pripravljenosti na posojanje denarja ne bo bistveno spremenila. Kvaliteta bančnih bilanc je namreč odvisna od kvalitete komitentov, torej predvsem gospodarskih subjektov. In če gospodarstvo občutno ne raste, ostaja tudi kvaliteta (zadolženost) podjetij nespremenjena ali se slabša, kar bank seveda ne motivira, da bi jim posojala še več. Kreditni krč in gospodarska stagnacija torej ostajata v zakletem krogu. Stagnacije ni mogoče pregnati oziroma zagnati gospodarskega okrevanja, dokler banke ne začnejo kreditirati, kreditni krč pa se ne more končati, dokler gospodarstvo ne okreva.

V dani situaciji bi bila za evro območje najbolj smiselna rešitev razbitje monetarne unije in povratek nazaj na nacionalne valute (oziroma na »nacionalne evre« v vmesnem obdobju) ali pa izstop Nemčije iz monetarne unije, kar bi ostalim članicam dalo potrebno fleksibilnost pri ekonomskih politikah. Toda tega »filma« o mirnem razbitju evro območja prav gotovo ne bomo gledali v bližnji prihodnosti (do njega lahko pride le po dramatičnem obdobju krvi in solza), zato nas čaka mučno dolgo obdobje napornega sožitja in skupinskega samotrpinčenja – in gospodarske stagnacije. Zelo rad bi se zmotil glede tega, toda bojim se, da se glede na opisano evro območje ne more izogniti dolgemu obdobju mučne gospodarske stagnacije in deflacije (ali zelo nizke rasti cen).

K tej evropski »simbiozi v skupni nesreči« dodajte še napovedano obdobje sekularne stagnacije v ZDA (vendar iz povsem drugih razlogov kot v Evropi, predvsem zaradi velike neenakosti in posledične visoke zadolženosti »spodnjih 90%« in s tem nizkega agregatnega povpraševanja) in ne boste našli veliko razlogov za praznovanje.

V majhnem odprtem gospodarstvu je v času krize na kratek ali srednji rok mogoče in nujno z lastnimi ekonomskimi politikami, predvsem s fiskalno, stabilizirati domače povpraševanje. Toda na dolgi rok nobena majhna država, sploh pa, kadar ni monetarno suverena, ne more vzdrževati ustrezne ravni agregatnega povpraševanja prek fiskalne politike. Zato je na dolgi rok dinamika BDP bolj ali manj tesno korelirana z dinamiko tujega povpraševanja. Če nas torej čaka dolgo obdobje stagnacije izvoznega povpraševanja, imamo zelo malo možnosti, da se izognemo dolgi gospodarski stagnaciji s »šraufanjem« domačega povpraševanja.

Pesimistični obeti v zunanjem okolju pa seveda ne morejo in ne smejo biti razlog, da na domačem dvorišču ne bi naredili vsega, kar lahko, da najprej stabiliziramo domače povpraševanje in da hkrati popravimo temelje in pripravimo teren za gospodarsko rast – ko se bo pač dovolj povečalo zunanje povpraševanje. Pri stabilizaciji domačega povpraševanja je ključno spodbuditi gospodarski cikel z nekaj večjimi naložbami v infrastrukturo in v ta namen čim bolj izkoristiti evropska sredstva. Pri temeljih pa imam v mislih predvsem zadolženost podjetij, visoko obremenitev stroškov dela glede na strukturo gospodarstva ter izjemno nespodbudno administrativno podjetniško okolje.

Medtem ko je prednost Slovenije v relativno nižji zadolženosti gospodinjstev (kar je sicer jalovo iz vidika domačega trošenja v luči visoke brezposelnosti in slabih gospodarskih obetov), pa je trenutno ključna slabost v visoki zadolženosti našega gospodarstva. Kot sem že pisal, je polovica slovenskih podjetij (ki imajo vsaj enega zaposlenega) prezadolženih glede na sedanje bančne standarde (razmerje dolg/EBITDA imajo nad 4). Ena četrtina podjetij (dobrih 6,100 podjetij) je ekstremno prezadolženih (dolg/EBITDA presega 10) in ta četrtina podjetij ima “v lasti” več kot dve tretjini celotnega presežnega dolga (med 7.7 in 8.9 milijard evrov).

Problem prezadolženosti slovenskih podjetij je ključen in ga bo – tako kot banke – treba prioritetno reševati. Prezadolžena podjetja ne morejo dobiti kreditov in tako ne morejo izkoristiti povečanega povpraševanja, tudi če so ga deležna. Po drugi strani pa njihove slabšajoče se bilance negativno vplivajo tudi na bilance pravkar očiščenih bank. Problem prezadolženih podjetij bo treba reševati sistematično. V prvi fazi bo treba oceniti, koliko prezadolženih podjetij je sploh sposobnih preživetja. Nedavna študija, ki sem jo naredil za EBRD, kaže, da je – tudi pri zelo zmernih predpostavkah – za bankrot zrelih kar dobrih 3,100 podjetij. Ta podjetja imajo skupaj (če odštejemo nekaj velikih podjetij, ki so “prevelika, da bi smela propasti”, t.j. Dars, Mercator, Slovenske železnice itd.) za 5 milijard evrov presežnega dolga. Njihov stečaj bi pomenil izgubo 26 tisoč delovnih mest, 4% izvoza, 7% dodane vrednosti in 9% zaposlenosti glede na celoto vseh prezadolženih podjetij, kar je relativno malo. Toda pri tem se vrtimo v začaranem krogu neustrezne stečajne zakonodaje, ki ščiti lastnike namesto upnikov in ki ne omogoča življenjskih pogojev za nadaljevanje poslovanja zdravih jeder. Tudi povsem prenovljena insolvenčna zakonodaja se je pri tem izkazala kot nova velika polomija.

V drugi fazi bo treba za preživetja sposobna podjetja pripraviti splošni okvir finančnega prestrukturiranja. To pa pomeni, da podjetja pripravijo programe finančnega prestrukturiranja, ki jih preverijo zunanje neodvisne inštitucije, nakar bi lahko bila upravičena do delnega odpisa dolga, delnega konvertiranja dolga v kapital, reprogramiranja kreditov na obdobje vsaj 5 do 7 let, znižanja obrestnih mer ter kreditov za tekoče poslovanje. Banke, ki bi v tem procesu prestrukturiranja sodelovale, pa bi lahko pridobile državne garancije za obseg reprogramiranih in novih tekočih kreditov.

Tak program masovnega razdolževanja seveda – tako kot pri reševanju bank – pomeni povečanje javnega dolga. Toda, kaj je alternativa? Pustiti propasti četrtino podjetij, ki ustvarijo 30% dodane vrednosti in izvoza ter imajo tretjino vseh zaposlenih? Kaj njihov propad ali dolga stagnacija pomeni za pravkar očiščene banke? Izkušnje držav, ki jih je prizadela podobna finančna kriza, kažejo, da do gospodarskega okrevanja brez sistematičnega in hitrega razdolževanja podjetij ne more priti.

Toda po razdolžitvi ostaneta še dva ključna problema slovenskega gospodarstva. Prvi je v tem, da je skupni strošek dela zaradi visoke obremenitve z davki in prispevki previsok glede na strukturo gospodarstva. Ali drugače povedano, glede na strukturo gospodarstva (to pa so pretežno dodelavni posli za tuje naročnike) imamo absolutno previsoke stroške dela. Ker znižanje davkov in socialnih prispevkov politično očitno ni izvedljivo, je izhod iz te situacije seveda v propadu podjetij s prenizko dodano vrednostjo in nastajanju bolj tehnološko intenzivnih in inovativnih podjetij. Ta proces je zelo boleč, toda polovico naloge je naredila že sama kriza, problem je v drugi polovici, to je v nastajanju novih delovnih mest z višjo dodano vrednostjo. K temu privatizacije podjetij in tuji prevzemi, na žalost, veliko ne morejo pomagati, saj bodo tuji lastniki predvsem racionalizirali število zaposlenih. Ker tudi greenfield tujih investicij v nova visokotehnološka podjetja ne bo, bomo morali pač sami zavihati rokave.

In tukaj smo pri drugem problemu – pri zelo neprijaznem podjetniškem okolju. Za začetek bi lahko močno poenostavili vse administrativne postopke za podjetja – od pridobivanja soglasij in gradbenih dovoljenj do davčnih postopkov. Nato bi lahko država dala na voljo komunalno opremljena zemljišča v nacionalnih poslovnih conah po sprejemljivih cenah, podobnih kot v sosednji Avstriji. V tretjem koraku pa bi za spodbujanje naložb država morala razdelitev milijard evropskih sredstev, ki jih ima na voljo v finančni perspektivi 2014-2020, vezati na zelo preprost pogoj – na število novo ustvarjenih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Pri tem pa bi te spodbude morala dati zgolj v višini dejansko plačanih socialnih prispevkov za nova delovna mesta, in nikakor ne vnaprej oziroma sproti, pač pa za nazaj (po denimo dveh letih izkazano uspešnega poslovanja podjetja). S tem bi se v dobršni meri izognili moralnemu hazardu.

Nisem sicer pristaš subvencij, toda te milijarde sredstev, ki jih prisilno plačujemo v Bruselj in nato dobimo nazaj, je pač treba nekako porabiti. In edino smiselno jih je porabiti bodisi za izgradnjo infrastrukture bodisi za prestrukturiranje gospodarstva prek ustvarjanja novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. 

________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend