Politične turbulence v zadnjih treh letih, od padca referendumov leta 2011, predčasnih volitev, padca Janševe vlade do kadrovskih in vsebinskih zagat sedanje koalicije, sicer niso nič nenavadnega za krizne čase. So dejansko stalnica vseh držav, ki se soočajo z gospodarskimi krizami. Hujša je kriza, večje so običajno politične turbulence v državi. Huda kriza zahteva odločnejše ukrepe, ki pa jih hkrati spremlja tudi ostrejše javno nasprotovanje napovedanim spremembam. Toda to seveda ne pomeni, da se smemo zadovoljiti s takšnim stanjem oziroma pristati na vsebinsko in konceptualno praznost vladajoče politike, samo da bi ohranili privid politične stabilnosti. *

Stanje, v katerem se nahajamo zadnje leto dni, je dejansko stanje popolne politične improvizacije na eni ter vsebinske promiskuitetnosti na drugi strani. Vsebinska promiskuitetnost pa, tako kot kaže tudi primer francoskega predsednika Hollanda, ki je v dveh letih za 180 stopinj obrnil politično retoriko in smer ekonomske politike, pa ni nič drugega kot znak idejne in konceptualne praznosti.

Naj spomnim, da je sedanja nenačelna koalicija pod vodstvom Alenke Bratušek lani prišla na nenadoma izpraznjeno oblastno pozicijo z glasnim nasprotovanjem dveh največjih koalicijskih partneric (PS in SD) trem ukrepom Janševe vlade: projektu sanacije bančnega sistema prek slabe banke, projektu Slovenskega državnega holdinga (SDH) in varčevalnim ukrepom. Tako zelo močnim nasprotovanjem, da so proti prvima dvema vložili ustavno presojo zakonov. No, takoj po prevzemu funkcije, je nova koalicija doživela trenutek streznitve v ogledalu, ki so ji ga nastavili finančni trgi in Bruselj. Od prejšnje bojevite retorike ni ostalo nič več, nova vlada je morala nadaljevati oba projekta, ki jih je zastavila Janševa vlada. Opustila je le nesmiselno retoriko politike varčevanja, ne pa tudi varčevanja samega.

Vlada Alenke Bratušek je dejansko le izvrševala ključni del programa Janševe koalicije. Kar je bilo dobro in edino smiselno. In v delu, ki se je nanašal na projekt sanacije bančnega sistema prek slabe banke, sem jo podpiral, tako kot sem pri tem podpiral prejšnjo Janševo vlado. Zato, ker so uresničevali projekt, ki sem ga predlagal pred več kot petimi leti in ki je predpogoj za sanacijo gospodarstva in zagon gospodarske rasti. Toda po tem je vladi Bratuškove zmanjkalo idej. Edina ”inovacija” te vlade je ponesrečena uvedba nepremičninskega davka, pa še tukaj gre za staro idejo, ki je nastala že leta 2005.

Ta vsebinska praznost, odsotnost vizije in gospodarske strategije, seveda ni nič čudnega, saj gre za nenačelno koalicijo, katere skupni imenovalec je zgolj želja po oblasti. Če izgubijo oblast, se bosta vsaj dve izmed štirih koalicijskih strank sesuli v prah kot hišici iz kart. Ta vlada nima ”glavnega ekonomista”, nekoga, ki bi imel vizijo razvoja in bil sposoben oblikovati konsistentno gospodarsko strategijo. Ta vlada se zgolj prilagaja pritiskom iz okolice in iz dneva v dan krpa finance. Finančni minister Čufer je tehnokrat, ki sledi jasnim ”navodilom za uporabo” iz Bruslja. In pri tem sploh ni slab – dobro izvršuje navodila in uspelo mu je stabilizirati bančni sistem. O Stepišniku kot gospodarskem ministru ne velja izgubljati besed, medtem ko je Dragonja samo potreboval službo. Od njiju – finančnega in gospodarskega ministra – res ne morete pričakovati vizije razvoja, novega koncepta izhoda iz gospodarske krize in krepitve gospodarske rasti. To ni v njunem mentalnem dometu.

Toda čakanje na to, da se ”rast zgodi” sama po sebi, ni nekaj, za kar bi mi plačevali vrhovne politične menedžerje te države, mar ne? Od vladarjev želimo slišati jasno vizijo razvoja, videti konsistenten program ukrepov in ob tem imeti občutek, da vedo, kaj delajo in da imajo stvari trdno v svojih rokah. Pri tej vladi tega občutka seveda nimamo. Vprašanje je le, ali se ta vlada “lahko najde”. Lahko nenadoma čudežno najde nov razvojni koncept in ga začne uresničevati? Je to sploh mogoče dobro leto pred volitvami? Odgovor na to ste verjetno brez težav našli.

Pravo vprašanje je le, ali si lahko privoščimo še eno leto in pol takšnega brezidejnega tavanja v čakanju na novo vlado. Pravo vprašanje je, kaj bo prineslo več škode – zamenjava sedanje prehodne vlade dobro leto pred volitvami in posledični dvig politične nestabilnosti in cene zadolževanja v tujini ali pa še dobro leto ”pahorjanskega mencanja” in stopicanja na mestu? Prava alternativa so dejansko zgolj predčasne volitve. Toda pri tem gre za vprašanje, ali bo gospodarska škoda politične nestabilnosti v času pred predčasnimi volitvami in do oblikovanja nove koalicije (kar zna trajati eno leto) večja ali manjša od gospodarske škode, ki jo povzroča brezidejnost in neučinkovitost sedanje vladne koalicije v istem letu.

Pravega odgovora na to nimam. Zaenkrat sem zelo vesel, ker je začetek sanacije bank stabiliziral banke in javno podobo Slovenije na mednarodnih finančnih trgih in nikakor si ne želim nazaj v predinfarktno stanje, ko so tuji mediji in finančne inštitucije dnevno špekulirali glede skorajšnjega bankrota Slovenije. Če bi ta vlada uspela zagnati program masovnega razdolževanja podjetij, privatizirati vsaj izbranih petnajst podjetij in stabilizirati javne finance, bi bil zame iz vidika politične ekonomije strošek ”nadaljevanja življenja pod to vlado” nižji od stroška, ki ga prinese leto dni povečane politične nestabilnosti. Če bi istočasno iz vlade odslovili še lažnivega kljukca Gregorja Viranta in z začetkom kakšnega sodnega procesa ”zaposlili” in umirili Zorana Jankovića, bi bil to že presežek.

Torej vprašanje je, ali je ta prehodna vlada sposobna izpeljati tri zgornje projekte ali ne. Odgovor bomo dobili zelo kmalu, najkasneje do konca maja. Če ji do takrat ne bo uspelo, so predčasne volitve v začetku jeseni edini izhod iz tega stanja politične improvizacije in promiskuitetnosti ter konceptualne praznosti.  

________

* Izvorno objavljeno v Večeru