Evropski parlament (njegov odbor za ekonomsko in monetarno politiko) je pravkar objavil študijo o učinkovitosti delovanja trojke pri reševanju težav perifernih EU držav “The Troika and financial assistance in the euro area: successes and failures“. Raziskovalci iz Bruegla, ki so za EP opravili to študijo (Andre Sapir, Guntram B. Wolff, Carlos De Sousa, Alessio Terzi), so do učinkovitosti delovanja trojke precej kritični. Ugotavljajo, da so bili pričakovani učinki finančne pomoči s strani trojke bistveno preveč optimistični. Brezposelnost se je povečala bolj, kot so pričakovali in čeprav so se države držale načrta in izpolnile proračunske cilje, je javni dolg eksplodiral. Zato, ker so države padle v globoko recesijo. Glavni razlogi so v napačni ex ante oceni fiskalnih multiplikatorjev, negativni razvoj zunanjega okolja (javna diskusija o razpadu evro območja, ki je dvignila obrestne mere), podcenjevanje narave problema in politična šibkost. Čeprav so nekatere države (Irska) izšle iz programa pomoči, to – razen veselja nekaterih politikov – še ne pomeni veliko. Sploh pa ne, da so že rešile svoje težave – brezposelnost ostaja velika, okrevanja pa je samo za vzorec. Dejansko so danes šele na začetku poti.

Če povzamem v preprostem jeziku za tiste, ki ste radi gledali dr. Housa: kljub temu, da so države jemale predpisana zdravila, so padle v komo. Kaj drugega seveda ni bilo mogoče pričakovati ob napačni diagnozi. Osnove makroekonomije za prvi letnik ekonomije pravijo, da ima kontrakcijska fiskalna politika kontrakcijske učinke, ali drugače rečeno, zmanjšanje javnih izdatkov tudi zmanjša BDP. Drugače tudi ne more biti, saj to izhaja iz definicije sestave BDP. Pravljice o tem, da naj bi imela kontrakcijska fiskalna politika ekspanzivne učinke na BDP, so bile izsesane iz prsta nekaterih (političnih in ekonomskih) jastrebov.

Na žalost so vodile k drugi največji napaki sodobne ekonomske politike razvitih držav: prva je bila popolna deregulacija finančnih trgov (ki je temeljila na podobni pravljici o samoregulaciji trgov), druga pa, da varčevanje lahko poveča BDP. Pri obeh pa je pomembno asistiral del akademske ekonomske stroke s svojimi metodološko napačnimi ali celo povsem “wodoo economics” študijami in nasveti. O teh pa sem tukaj že večkrat pisal.

Spodaj je kratek povzetek ugotovitev, celotna študija pa je dosegljiva tukaj:

This study provides a systematic evaluation of financial assistance for Greece, Ireland, Portugal and Cyprus. All four programmes, and in particular the Greek one, are very large financially compared to previous international programmes because macroeconomic imbalances and the loss of price competitiveness that accumulated prior to the programmes were exceptional. Yet programmes were based on far too optimistic assumptions about adjustment and recovery in Greece and Portugal. In all four countries, unemployment increased much more significantly than expected. Although fiscal targets were broadly respected, debt-to-GDP ratios ballooned in excess of expectations due to sharp GDP contraction. The GDP deterioration is due to four factors: larger-than-expected fiscal multipliers, a poorer external environment, including an open discussion about euro area break-up, an underestimation of the initial challenge and the weakness of administrative systems and of political ownership. The focus of surveillance of conditionality evolved from fiscal consolidation to growth-enhancing structural measures. The Greek programme is the least successful one. Ireland successfully ended the programme in December 2013, but problems remain in the banking system. Exit from the Portuguese programme in May 2014 appears feasible but it should be accompanied by a precautionary credit line. It is too early to make pronouncements on the Cypriot programme, which only started in May 2013, but it can safely be said that there have been major collective failures of both national and EU institutions in the run-up of the programme.