Simon Johnson, nekdanji prvi ekonomist IMF, profesor na MIT in avtor zelo odmevne knjige “13 Bankers” o gnilobi ameriškega finančnega sistema, je bil pred kratkim predlagan za člana uprave JP Morgan Chase, največje banke na svetu. Johnson za razliko od številnih kolegov pred njim ni takoj hvaležno zagrabil ponujene službe, najbrž najbolj lukrativne službe na svetu, pa tudi zavrnil je ni že na “prvo žogo”. Pač pa se je odločil, da v New York Timesu objavi javno pismo delničarjem te največje banke, kako bi bilo treba banko reformirati, da bi poslovala na bolj zdravih in etičnih temeljih.

In prav predlogi za reformiranje banke so tisti, ki mu ne morejo prinesti te službe. So namreč v temeljnem nasprotju s tem, kar je bila bančna strategija v vsej njeni zgodovini in kako je banka poslovala v zadnjih desetletjih.Johnson je predlagal tri glavne sklope ukrepov za reformiranje banke, ki bi naj bili v korist delničarjem, finančnemu sistemu in celotni družbi. Banka naj bi z družbeno odgovornim poslovanjem manj prispevala k sistemskemu tveganju.

Kot prvi ukrep Johnson predlaga večjo neodvisnost uprave ter njeno boljšo informiranost o tem, kar se dogaja v banki. Pri tem ima v mislih predvsem povečanje vloge, večjo neodvisnost in večjo moč službe notranje revizije v banki. Natančneje, tej službi bi morali redno poročati vodje službe za skladnost poslovanja, službe za oceno tveganj in pravne službe. Hkrati bi morali poročati tudi izvršnemu direktorju banke, vendar ne tistemu, ki je zadolžen za poslovni rezultat banke. Jasno, da bi se izognili pritiskom glede doseganja kratkoročnih dobičkov.

The chief compliance officer, the chief risk officer and the chief legal officer (with a particular regard to litigation) should report directly to this committee – as well as to a senior executive who is not responsible for profit and loss. And the audit committee should meet quarterly, without the chief executive.

The goal is not to make operational decisions, but rather to protect and empower crucial gatekeepers who would otherwise become subservient to short-term profit-and-loss considerations.

Drugič, banka bi morala sprejeti drugačen način odločanja in vezati nagrade tudi na odgovorno poslovanje. Pri tem je imel Johnson v mislih, kako je nadzorni odbor odobril visoko nagrado glavnemu izvršnemu direktorju Jamieju Dimonu, kljub zelo jasno izkazanim težavam banke pri skladnosti poslovanja in upravljanju tveganj. Banka se je lani zaradi teh težav po dolgotrajnem postopku poravnala s pravosodnim ministrstvom in plačala kazen v višini 13 milijard dolarjev.

In tretjič, Johnson bi JP Morgan Chase spet razbil na več manjših enot, ki jih bo lažje upravljati. V ozadju sta dve stvari. Prva je seveda, da bi razbitje banke na komercialni in investicijski del bistveno povečala transparentnost poslovanja in zmanjšala nevarnost prenašanja rizikov iz investicijskega poslovanja v navadno komercialno bančno dejavnost. Drugi dejavnik pa je, da je bila banka pred združitvijo, torej njene posamezne samostojne enote, bistveno bolj učinkovita kot po združitvi. S tem pa seveda tudi bolj donosna za delničarje.

Kot sem napisal že uvodoma, vsi trije sklopi predlogov Simona Johnsona so v temeljnem nasprotju s strategijo banke v vsej njeni zgodovini. JP Morgan Chase si je ves čas obstoja prizadevala, da bi postala največja banka in “too big to fail”. Ker jo je po dizastru v času Velike gospodarske depresije v 1930-ih letih nato doletelo razbitje (po Glass-Steagallovem zakonu, 1933) in močna regulacija, se je po drugi svetovni vojni z vsemi napori bojevala in vlagala ogromna sredstva v lobiranje, da bi zmanjšala regulacijo. Uspelo ji je. Ob koncu vladanja druge Clintonove administracije, leta 1999, je z Gramm–Leach–Blileyivim zakonom prišlo do ovržbe Glass-Steagallovega zakona, ki je preprečeval, da bi banke pod eno streho združevale komercialno, investicijsko in zavarovalniško dejavnost. Nov zakon je prav tako odpravil omejitve glede tega, da direktorji ali zaposleni v borzno-posredniških hišah ne smejo biti hkrati člani uprav v bankah. Spremembe so bile tudi glede trgovanja za svoj račun itd. Najbrž mi ni treba omenjati, da so Gramm–Leach–Blileyev zakon orkestrirano pripravili trije republikanski predstavniki v senatu, kongresu in gospodarski zbornici.

Vse te spremembe, ta “dosežek”, ki so ga ameriške banke na čelu z JP Morganom po desetletjih enormnega lobiranja naredile, je seveda prinesel natanko to, kar so hotele: zmanjšal je transparentnost v poslovanju in povečal njihovo moč.

Zakaj bi delničarji JP Morgan Chase želeli to moč, ta oligopolni položaj, ta status “too big to fail” in to netransparentnost izgubiti? Zato, ker tako pravi en idealistični profesor z MIT?

No, dogajajo se tudi čudeži. Ali pa racionalni premisleki – “If you can’t beat them, make them join you”. Kritike najlažje utišaš tako, da jih kupiš. Ko so enkrat v sistemu, se umirijo, saj uvidijo vso “kompleksnost položaja” in “strateški interes” podjetja.