Dolgih pet let je trajalo preden smo končno začeli s sanacijo bank. Zaradi tega smo po nepotrebnem izgubili okrog 10% BDP, povečali javni dolg za 35% BDP, sanacija bank pa bo prinesla povečanje javnega dolga še za okrog 20% BDP. Vse skupaj po nepotrebnem. Pet let življenja in za pet let gospodarske rasti in delovnih mest smo vrgli proč. Zaradi katastrofalno napačne makroekonomske politike Pahorjeve vlade. Toda z dnevom D, z začetkom sanacije bank, se začenja novo življenje, ali bolje rečeno – novo upanje na boljše življenje. Zdaj je čas, da gospodarstvo ponovno postavimo na noge. Potrebujemo dobro strategijo za Dan potem. *

V tem tekstu bom nanizal nekaj ključnih tez za strategijo okrevanja in dolgoročne rasti. Ne delam si utvar, da bom v tekstu nanizal vse nujne sestavine ukrepov, ki bi jih vlada morala izvesti, da bi gospodarstvu omogočila – če si smem sposoditi to frazo od GZS – kisik za življenje. Želim navesti le nabor tistih, ki so ključni. Nisem pa prepričan, da spisek dogovorov v novi koalicijski pogodbi, kot najmanjši skupni imenovalec med koalicijskimi strankami, govori isti jezik z mojimi tezami in da bo res »prinesel nov veter«, še manj pa, da bo res potegnil gospodarstvo iz blata.

Ključno pri strategiji okrevanja gospodarstva je zavedanje, da je cilj gospodarskega razvoja večja blaginja za vse. Toda ne maksimiranje blaginje na kakršenkoli način. Povečevanje blaginje prek socialnih transferjev je slab način oziroma je lahko zgolj slab nadomestek, za tiste, ki ne morejo dobiti dobre službe. Edini pravi, vzdržen način pa je, da imajo vsi delovno aktivni prebivalci te države službe, dobro plačane službe in da jim ni treba živeti od socialnih transferjev. Te pa nastanejo zgolj in samo prek ustvarjanja kvalitetnih delovnih mest, delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Ključni moto nove vladne strategije bi zato moral biti: »Delovna mesta, delovna mesta, delovna mesta!«

Edina prava pot do kvalitetnih novih delovnih mest gre prek izboljšanja mikro in makro poslovnega okolja, kar pa ob ožjih pogojih poslovanja podjetij zajema tudi zagotavljanje kvalitetne transportne in inovacijske infrastrukture in energetike, stabilno lastniško strukturo in učinkovito upravljanje podjetij ter stabilno makroekonomsko okolje. Začel bom od zadaj, čeprav je prvo področje (mikro poslovno okolje) najbolj pomembno.

1. Makroekonomsko okolje

Makroekonomski pogoji gospodarjenja se postopoma izboljšujejo. Na eni strani je sanacija bank omogočila začetek procesa temeljitega razdolževanja podjetij, oboje skupaj pa bo omogočilo ponovni začetek bančnega kreditiranja očiščenih podjetij na zdravi osnovi. Proces razdolževanja bo sicer potekal postopoma in bo pretežno končan v roku dveh let. Toda že letos bi morali finančno prestrukturirati 30 največjih podjetij, ki imajo polovico celotnega podjetniškega dolga in katerih učinek na zaposlovanje in gospodarsko rast bo največji. Na drugi strani se po letu in pol recesije v evro območju končuje in v naslednjih dveh letih je mogoče pričakovati šibko rast (med 1 in 2%) v glavnih trgovinskih partnericah, kar bo povečalo izvozno povpraševanje. Na strani domačega povpraševanja je ključno, da je Evropska komisija (po negativni lekciji, ki jo je dobila v zadnjih dveh letih z vrnitvijo v recesijo zaradi politike varčevanja) sprostila pritisk na članice po hitrem zmanjšanju proračunskih deficitov, kar bo omogočilo nekoliko manj restriktivno fiskalno politiko in s tem več prostora za javne investicije (več o tem spodaj). To bo imelo dodaten pozitiven učinek na obrnitev krivulje gospodarske rasti.

2. Privatizacija in upravljanje podjetij

Dobra stran oziroma »pozitivna kolateralna škode« velike bančne krize pri nas je, da bomo prisiljeni v masovno privatizacijo podjetij. Na eni strani insolventnih podjetij, katerih krediti in lastniški deleži bodo prenešeni na slabo banko, na drugi strani pa v privatizacijo samih bank in večjih podjetij v državni lasti. To zadnje je zahteva Evropske komisije (EK) in je osnova za pozitivno mnenje o vzdržnosti slovenskih proračunskih načrtov. V tem oziru se lahko zahvalimo finančni krizi, da je pripomogla k temu, da bomo končno presekali gordijske vozle nezdrave prepletenosti med politiko, bankami in podjetji zaradi (pre)močne lastniške vloge države v gospodarstvu.

Pri privatizaciji bank je treba ločeno obravnavati NLB od ostalih manjših bank. NKBM, Abanko, Banko Celje (in najbrž tudi Gorenjsko banko) je treba hitro prodati. Skeptičen sem do »inženirske vloge« države pri konsolidaciji manjših bank in raznih »stebričenj«, saj bi to samo nerazumno podaljšalo postopke privatizacije, hkrati pa bi trg te konsolidacije izvedel bistveno bolj učinkovito. Letos je treba začeti s postopki prodaje vseh manjših bank, ki so v državni lasti in/ali v postopku sanacije prek slabe banke. Najbolj smiselno bi bilo, da bi jih kupile tuje banke, ki so že prisotne na slovenskem trgu in s tem konsolidirale celoten bančni sektor. S tem (s povečanjem tržnih deležev ostalih bank) bi se posledično zmanjšala tudi vloga NLB kot sistemsko pomembne banke. Glede NLB bo oreh nekoliko težje streti, saj se (tudi ko bo očiščena) kupcev zanjo – po razumni ceni – ne bo trlo. Pogoj, da država obdrži kontrolni delež (25% + 1 delnica), bo treba odpraviti.

Glede privatizacije ostalih podjetij v državni lasti je treba postopek nadaljevati in spisek 15 podjetij močno povečati. Na spisek je treba dodati vsaj še Zavarovalnico Triglav in najbrž tudi Slovenske železnice (SŽ) in Luko Koper (LK) ter del energetskega sektorja. Glede LK sem, priznam, v zadnjih letih nekoliko spremenil mnenje, saj me kolobocije glede neučinkovitega vodenja podjetja zaradi dveh »zmešanih« lastnikov (države in lokalne skupnosti) in posledično razvojno capljanje na mestu prepričujejo, da je zanjo edina pot k hitrejšemu razvoju in rasti le prek zasebnega lastnika. Samo zasebni lastnik bo lahko zagotovil tako več tovora kot tudi novo strateško naravnanost in večjo stroškovno učinkovitost. Z novim lastnikom iz vrst globalnih logistov bi LK lahko v nekaj letih podvojila pretovor. Podobno velja za SŽ, ki pod zasebnim lastnikom lahko postale regionalni operater za področje celotnega Balkana. Hkrati pa bi zasebni lastniki lahko ukrotili sindikalne lobije in povečali stroškovno učinkovitost. Tako pri LK kot pri SŽ bi lahko za začetek odprli prodajo manjšinskega (49%) deleža s klavzulo kasnejše prodaje preostalega deleža. Pri LK bi bilo smiselno ohraniti kontrolni manjšinski delež (25%).

Veljalo bi razmisliti tudi o prodaji večinskega deleža šoštanjskega TEŠ, s čimer bi si HSE povrnila del za dvakrat preveč nabuhle finančne investicije.

O učinkovitosti državnega upravljanja državnega premoženja nimam dobrega mnenja in ga glede na prikazano tudi ni mogoče imeti. Podpiram oblikovanje SDH in prenos njegovega upravljanja na tujega upravljavca, pri čemer pa bi država pripravila ustrezne sektorske strategije (vključno s končno strukturo želenih lastniških deležev, ki naj ostanejo v državni lasti) in oblikovala srednjeročne (5-letne) načrte glede zahtevanih minimalnih donosov. Prepričan sem, da bi bilo na ta način upravljanje slovenskega državnega premoženja brez političnega vmešavanja bistveno bolj učinkovito, iztržki od prodaj deležev bistveno večji, prav tako pa tudi letne dividende v proračun.

3. Infrastuktura

Transportna infrastruktura je ključ za dolgoročni gospodarski razvoj. Brez sodobne in učinkovite infrastrukture industrijske panoge, ki ustvarijo izvoz v višini 70% BDP, ne morejo biti konkurenčne, podobno pa velja za preostali del gospodarstva. Tudi storitveni sektor je brez dobre infrastrukture »mrzel«, hkrati pa sam prevoz po prometni infrastrukturi za seboj potegne verigo podjetij in panog ponudnikov. Samo Luka Koper ima na preostali del gospodarstva multiplikatorski učinek v višini 2 (vsak evro dodane vrednosti LK ustvari še za en evro nove vrednosti v ostalih podjetjih). Ključno pri naložbah predvsem v železniško infrastrukturo je to, da je – kljub temu, da je nujno potrebna za celotno gospodarstvo in so podjetja za uporabo pripravljena plačati – doba vračanja naložbe predolga, zato večinoma ni zanimiva za zasebne lastnike. Železniško infrastrukturo zato povsod, tudi v najbolj tržnih državah, gradi država.

Ozko grlo slovenske prometne infrastrukture so zelo zastarela železniška infrastruktura, ponekod pomanjkanje dvojnih tirov ter nerazvitost logistične infrastrukture. S kolegi iz vrst glavnih logistov in operaterjev smo lani naredili študijo, v kateri smo pokazali, da skupen znesek najbolj nujnih vlaganj v transportno in logistično infrastrukturo do leta 2030 znaša okrog 7.4 milijarde evrov. Od tega se na javna sredstva nanaša okrog 6 milijard evrov (železnice in ceste), preostanek pa na podjetja (LK in logisti). Na letni ravni bi za te investicije morali nameniti dobrih 410 mio evrov, pri čemer bi na državo odpadlo 62%, 18% na sredstva EU, preostalih 20% pa na podjetja. Najbolj smiselni način za financiranje izgradnje železniške infrastrukture je, da država izda obveznice v višini okrog 5 milijard evrov z zapadlostjo do leta 2030.

Glede cestne infrastrukture razen nekaj odsekov (AC Draženci – Gruškovje, tretja razvojna os, druga cev v predoru Karavanke) ni veliko odprtih vprašanj. Te odseke in druge dograditve je mogoče izgraditi za manj kot 900 mio evrov, kar je prav tako mogoče prek izdaje državnih infrastrukturnih obveznic. Večji problem pa je vračanje kreditov za izgradnjo dosedanjega avtocestnega omrežja ter sprotno vzdrževanje cest. Smiselni način za rešitev tega je oddaja upravljanja cest (DARS) zasebnemu upravljavcu. S tem se bo cestnina za uporabnike sicer najbrž precej povečala, toda vsaj pri tovornem prometu bo to imelo pozitiven učinek na preusmerjanje kamionov s cest na železnico.

4. Energetika

Na področju energetike smo se zaradi pomanjkanja državne strategije in posledične uzurpacije s strani energetskih lobijev dejansko zaleteli v zid. Glede na negativno energetsko bilanco in glede na omejene finančne vire je smiselno privabiti zasebne zasebne investitorje, in sicer predvsem v hidroelektrarne na srednji Savi in na Muri (ki je največji neizkoriščen potencial), v drugi blok jedrske elektrarne v Krškem ter v plinske elektrarne (predvsem v Kopru oziroma ob trasi plinovoda Južni tok). Kot rečeno zgoraj, smiselno je (vsaj delno) privatizirati termoelektrarno Šoštanj če bo zanjo le kaj interesa.

Eden izmed ključnih izzivov in razvojnih impulzov bo v bodoče prihajal iz načinov bolj učinkovite rabe energije (URE). Država bi morala oblikovati sheme spodbud za energetsko obnovo stavb, kar bo za seboj potegnilo ne samo vlaganja gospodinjstev, pač pa vse dejavnosti, povezane z gradbenimi in energetskimi materiali ter gradbeništvo. Na področju vlaganj v obnovljive vire energije (OVE) pa se bojim, da je celotna EU pod taktirko Nemčije nekoliko zašla v slepo ulico, saj so se stroški spodbujanja zasebnih vlaganj v OVE glede na energetsko in stroškovno učinkovitost vlaganj izkazali kot neobvladljivi celo za Nemčijo. Podoben, vendar manjši problem imamo tudi pri nas.

5. Mikro poslovno okolje

Poslovno okolje podjetij je dejansko najpomembnejše, čeprav sem ga dal na konec. Mikro okolje dejansko oblikuje dnevne spodbude ali zavore podjetjem za naložbe in zaposlovanje. Slovensko poslovno okolje nikoli ni bilo zelo ugodno, se pa postopoma spreminja na bolje. Prvi val debirokratizacije v času prve Janševe vlade (2005-2008) ter davčne spodbude v času druge Janševe vlade (2012) sta poslovno okolje naredila manj neprijazno, toda še vedno ostaja zelo nespodbudno. Ključne težave so še naprej na področju prevelikega davčnega primeža, prevelike zbirokatiziranosti postopkov, toge delovne zakonodaje in nedelujočega pravosodnega sistema.

Ključno, ampak res ključno za spodbujanje naložb, odpiranje delovnih mest in povečanje konkurenčnosti v panogah z visoko dodatno vrednostjo je znižanje stroškov dela za tiste z višjimi stopnjami izobrazbe. Načina za to sta dva. Prvič, z raztegnitvijo drugega in tretjega dohodninskega razreda (zvišanjem spodnje meje razredov) na raven, primerljivo z Avstrijo (popravljeno za razlike v BDP na prebivalca). In drugič, po vzoru celotne civilizirane Evrope je treba uvesti socialno kapico, torej omejiti plačila socialnih prispevkov na največ 2.5-kratnik povprečne plače. Simulacije za oboje so bile že nekajkrat narejene s strani mojih kolegov, pri čemer pa bi na ministrstvu za finance končno morali namesto kratkoročnega izpada fiskalnih prihodkov upoštevati dolgoročne učinke na zaposlovanje in kasnejše povečanje fiskalnih prihodkov.

GZS in OZS sta pripravili odličen seznam ukrepov za »debirokratizacijo« pod imenom »stop birokraciji«, ki se pospešeno usklajuje na vladnih resorjih. Glavni ukrepi merijo predvsem na drastično poenostavitev administrativnih postopkov, davčne poenostavitve, poenostavitev postopkov za črpanje evropskih sredstev, zagotovitev spodbudnejšega poslovnega okolja za investitorje, boljšo regulacijo poklicev in dejavnosti, plačilno nedisciplino, pregon sive ekonomije itd. Na vladi je odgovornost, da te ukrepe čim prej implementira.

Trg dela oziroma ureditev delovnih razmerij ostaja še naprej glavni zaviralni faktor zaposlovanja. Zelo preprosta rešitev za ta problem je zmanjšanje odpravnih in skrajšanje odpovednih rokov ter uvedba Socialnega sklada, kamor bi podjetja vplačevala del socialnih prispevkov in od koder bi se financirala nadomestila za brezposelnost za obdobje do dveh let.

O katastrofalno slabo delujočem pravosodnem sistemu (kar najbolje ilustrira dejstvo, da v Sloveniji rešitev povprečnega sodnega spora traja tri leta in pol, po čemer smo na svetovnem repu) se mi ne da izgubljati besed. Rešitev je v zmanjšanju števila pritožbenih inštanc na eno samo, v ukinitvi trajnega mandata in hitri zamenjavi sodnikov z mlajšimi ter visoki plačni stimulaciji za učinkovitost.

Kaj pa inovativnost in konkurenčnost?

Hja, to sem povsem izpustil. Iz povsem preprostega razloga: do sedaj smo imeli na tem področju številne strategije, spremenilo pa se ni nič. Ne verjamem tudi, da se bo kaj premaknilo z novo strategijo pametne specializacije, ki so jo pripravili na ministrstvu za gospodarstvo in tehnologijo v sodelovanju z GZS in ki naj bi bila osnova za črpanje evropskih sredstev. Ne verjamem, da nas bodo do tehnološkega preboja pripeljali državno subvencionirani kompetenčni centri in razvojni centri. Dokler bo državni denar, bodo delali, nato se bodo (podobno kot grozdi) samougasnili. Tudi ne verjamem, da lahko država izbira prednostna področja za raziskave in naložbe podjetij (od lesa do hrane itd.). Nasprotno, menim, da bo do tehnološkega preboja prišlo povsem mimo države na podlagi izboljšanja makro in mikro pogojev poslovanja podjetij. Država naj samo veže črpanje evropskih sredstev na odpiranje novih delovnih mest, relativno glede na »tehnološko zahtevnost« in dodano vrednost delovnega mesta.

In še ena stvar. Kvaliteta slovenskega visokošolskega sistema je relativno dobra, problem je le v tem, da so kadri, ki jih bruhajo univerze in »vaške« visoke šole, večinoma neuporabni za gospodarstvo. Problem je (ob katastrofalni slabi kvalteti »vaških« visokih šol) predvsem v kurikulumu, ki spodbuja memoriranje namesto reševanja problemov. Vse univerze (in fakultete) bi morale uvesti t.. »design school«, torej skupne medfakultetne predmete, kjer bi študente učili interdisciplinarnega pristopa in reševanja konkretnih problemov (zainteresirane vabim, da si tak »d.school« pridejo ogledat k nam na ekonomsko fakulteto). Praktično vsak predmet bi moral vsaj tretjino časa nameniti »design thinkingu«, ki bi študentom omogočil uporabljati tudi desno stran možganov. S tem bi največ naredili za funkcionalno pismenost in razvoj kreativnih potencialov bodočih diplomantov. Takšni diplomanti ne bodo imeli težav najti izvirnih poslovnih idej oziroma reševati problemov pri bodočem delodajalcu.

Samo dobro poslovno okolje in kvalitetni, kreativno razmišljujoči kadri nam lahko prinesejo tehnološki preboj. Strategija, ki ne temelji na tem, ni vredna počenega groša.

_______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend